Leta 2014 in 2016 sta bila pritožniku v rejništvo dodeljena otroka D. D. in K. K. Oba sta imela cerebralno paralizo, razvojne zamude in druge zdravstvene težave. V tem času je bil pritožnikov spol zaznamovan kot ženska, prav tako pa je imel dva biološka otroka s svojim možem. Leta 2017 je bil diagnosticiran s transseksualizmom, pri čemer je zdravniška komisija ugotovila, da ni psihiatričnih zadržkov za kirurško, kozmetično in hormonsko spremembo spola iz ženske v moškega. Še istega leta je prestal dvojno mastektomijo in se na družbenih omrežjih začel predstavljati kot moški.
Ko so socialne službe izvedele za njegovo operacijo, so začele preiskovati domačo situacijo. Zaznale so neustrezne sanitarne razmere, zaradi česar sta bila oba otroka začasno nameščena v javni zavod.
Prav tako je bila vložena tožba na razdor rejniške pogodbe. V nasprotni tožbi je pritožnik izpodbijal odvzem otrok in njuno namestitev v zavod, saj je kljub diagnozi transseksualnosti vestno opravljal materinsko vlogo. Otroka sta ga še vedno doživljala kot materinsko figuro, operativni poseg pa je opravil iz osebnih in estetskih razlogov, ne z namenom spremembe spola, zato oblasti o teh spremembah ni bil dolžan obvestiti. Sodišče je ugodilo zahtevku socialne službe in zavrnilo njegovo nasprotno tožbo. Pri tem se je sklicevalo na družinski zakonik, ki kot zakonsko zvezo priznava zgolj zvezo med moškim in žensko, glede na njegovo operacijo in očitno željo po spremembi spola pa je zveza v nasprotju z nacionalno zakonodajo. Odvzem prav tako ni temeljil izključno na njegovi diagnozi, ampak tudi na nezadovoljivih sanitarnih razmerah, ugotovljenih ob obisku socialnih delavcev, in kršitvi rejniške pogodbe, s tem ko socialnih služb ni obvestil o spremembi osebnih okoliščin. Ustanova, v katero je bil nameščen otrok K. K., je v postopku tudi izpovedala, da čeprav je družina bila ljubeča, je otrok še vedno imel zaostanke v intelektualnem razvoju, saj skrbnik ni zagotovil potrebnih izobraževalnih dejavnosti.
Uveden je bil tudi kazenski postopek zaradi neizpolnjevanja skrbniških obveznosti, a so oblasti ob preiskavi ugotovile, da je bilo življenjsko okolje otrok primerno in sanitarno ustrezno, skupaj z možem pa je dolžno izvrševal svojo rejniško dejavnost, zato je bila njegova tožba zavrnjena.
V pritožbi zoper sodbo je zanikal namero po spremembi spola in predložil novo strokovno mnenje, s katerim mu je bila postavljena diagnoza »motnja spolne identitete, nedoločena« namesto »transseksualizem«, prav tako pa je bilo poudarjeno, da nima motenj, ki bi bile nevarne za otroke. Sodišče je pritožbo zavrnilo in ponovno navedlo slabe sanitarne razmere, nezadostno izobraževanje otrok ter opustitev dolžnosti obveščanja o pomembni spremembi osebnih okoliščin, ki so tesno povezane z identiteto in osebnostjo pritožnika ter so neposredno vplivale na razvoj otrok. Po zavrnitvi pritožbe je pritožnik pobegnil v drugo državo, saj ga je bilo strah kazenskega pregona in odvzema bioloških otrok.
Pred ESČP je zatrjeval kršitev pravice do družinskega in zasebnega življenja ter prepoved diskriminacije.
Pred vsebinsko presojo je ESČP poudarilo, da zadeva spada v časovno obdobje pred izključitvijo Rusije iz Sveta Evrope, zato presoja ostaja v njegovi pristojnosti, Rusija pa tudi po izključitvi ni oproščena obveznosti sodelovanja s konvencijskimi organi.
Vlada je zatrjevala nedopustnost pritožbe, saj pritožnik ni imel pravice te vložiti v imenu otrok v rejniški skrbi. Nasprotno je pritožnik trdil, da je v času vložitve pritožbe skrbniško vlogo še vedno opravljal center za socialno delo, ki pa glede na samovoljen odvzem očitno ni skrbel za otrokove najboljše interese. Sodišče je sicer priznalo, da bi bil ugovor vlade glede nedopustnosti pritožbe lahko upravičen, vendar je poudarilo, da je vprašanje zastopanja otrok neločljivo povezano z bistvom pritožbe, predvsem glede okoliščin odvzema skrbništva, zato se mora dopustnost presojati ob presoji vsebinskih navedb. Zato je dopustilo pritožbo.
Pritožnik je navedel, da poseg ni zasledoval legitimnega cilja ter da je bil nesorazmeren. Zasledovanje moralnih in družinskih vrednot, kot jih določa nacionalna zakonodaja, namreč ne more upravičiti posega v osebne pravice pripadnikov skupnosti LGBT, saj so tudi netradicionalne družine lahko nosilke pravih družinskih vrednot. Pritožnik se je za skrbništvo prav tako odločil samostojno, ne skupaj s svojim možem, izključno nanj je bil pisana tudi rejniška pogodba. Poleg tega oblasti niso upoštevale koristi otrok, temveč so ju izpostavile tveganju življenja v zavodu, kjer ni bilo poskrbljeno za njuno zdravje in razvoj.
Vlada je trdila, da so bile odločitve oblasti utemeljene, saj je vlagateljeva samoidentifikacija kot moški nasprotovala določbam ruskega prava, ki prepovedujejo istospolne zveze in onemogočajo osebam z določenimi duševnimi diagnozami, da postanejo rejniki. Vlagatelj je bil izbran kot rejnik, ker je zagotavljal tradicionalno družinsko okolje, motenje tega pa je upravičevalo predčasno prekinitev rejniške pogodbe. Ukrep naj bi tudi zasledoval legitimen cilj preprečevanja demografske grožnje in varstva interesov otrok.
Sodišče je priznalo, da je ravnanje oblasti pomenilo poseg v osebno življenje, sploh glede na čustveno povezanost otrok in pritožnika, poseg pa je imel podlago v nacionalni zakonodaji. Ni pa kot legitimnega cilja priznalo zaščite demografskih interesov, saj med odvzemom in le-tem ni jasne povezave. Izjavilo se je, da je pripravljeno domnevati, da je ukrep bil namenjen zaščiti interesov otrok, zato je na podlagi te domneve začelo presojati sorazmernost posega.
Čeprav naj bi bil odvzem skrbništva formalno utemeljen s kršitvijo rejniške pogodbe zaradi neobveščanja oblasti o spremembi osebnih okoliščin, je bila pritožnikova diagnoza ves čas v ospredju razprave. Prav tako je pritožbeno sodišče zavrnitev pritožbe utemeljilo z neposrednim vplivom diagnoze na pritožnikovo osebnost ter posledično na psihološki in moralni razvoj otrok. Ugotovilo je, da državne oblasti niso izvedle podrobne preiskave celotne družinske situacije in drugih relevantnih dejavnikov, odvzem pa ni temeljil na strokovnih mnenjih, ki bi utemeljevala otrokov primanjkljaj v intelektualnem razvoju, niti ni bil utemeljen na morebitnih študijah, ki bi potrjevale, da sprememba spola negativno vpliva na razvoj otrok. Nacionalne oblasti so svojo odločitev utemeljile zgolj z dejstvom, da istospolnim parom v Rusiji ni dovoljeno opravljati starševske vloge, s čimer jim ni uspelo dokazati, da so zasledovale interese in varnost otrok.
V teh okoliščinah je Sodišče presodilo, da je imel vlagatelj pravico vložiti pritožbo v imenu otrok kljub odsotnosti biološke ali pravne vezi. Če bi odločilo drugače, bi to pomenilo, da bi vprašanja glede spoštovanja njunih pravic po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ostala neobravnavana, saj so bile njune koristi po nacionalnem pravu zaupane socialni službi, ki je ravnala očitno samovoljno. Zato je Sodišče zavrnilo ugovor vlade glede pomanjkanja pravnega interesa vlagatelja za vložitev pritožbe v imenu otrok in ugotovilo kršitev 8. člena EKČP.
Nazadnje je sodišče obravnavalo še dopustnost pritožbe v zvezi s prepovedjo diskriminacije, saj je vlada zatrjevala očitno neutemeljenost (manifestly ill-founded) pritožbe. Pritožnik je namreč najprej zatrjeval, da ne načrtuje spremembe spola, kljub temu pa se je na družbenih omrežjih začel identificirati kot moški, s takšnim ravnanjem pa je zavajal oblasti in manipuliral postopek. Vendar je ESČP ugotovilo, da so nacionalni organi njegov ugovor o tem, da ne namerava spremeniti spola, zavrnili že v zgodnji fazi postopka, svojo odločitev pa so utemeljili prav na podlagi, da namerava spremeniti spol. Zato je zavrnilo ugovor o nedopustnosti pritožbe zaradi očitne neutemeljenosti pritožbe.
V vsebinski presoji je pritožnik poudarjal dvojno diskriminacijo, prvič nacionalne zakonodaje, saj pari LGBT ne morejo posvojiti otrok, in drugič, diskriminacijo zaradi drugačnega obravnavanja v postopku, sploh v primerjavi s pari, ki ustrezajo definiciji »tradicionalne družine«. Vlada je nasprotno ponovno trdila, da njegova diagnoza ni bila razlog za odvzem skrbništva, ampak je bil razlog prikrivanje informacij o spremembi osebnih okoliščin. Njegova sprememba spola je prav tako neposredno nasprotovala določbam družinske zakonodaje glede zakonske zveze in zato ogrožala obstoječo pravno priznano zakonsko zvezo, zaradi česar ni prišlo do diskriminacije.
Sodišče diskriminacije ni vsebinsko presojalo, saj je že ugotovilo kršitev 8. člena EKČP, kar je v svojem ločenem mnenju kritiziral sodnik Serghides, ki je že večkrat poudaril svoje nestrinjanje z metodo dela, ki ne zahteva presoje drugih zatrjevanih kršitev v primeru, ko je ena že ugotovljena. Sploh pa je poudaril, da je bilo nepotrebno presojati dopustnost pritožbe pod 14. členom ter tudi vsebinske navedbe, če je končni rezultat opustitev presoje potencialne kršitve.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
