V zadevi Petrović in drugi proti Hrvaški je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo kršitev pravice do družinskega življenja, ker hrvaške oblasti niso izpolnile svojih pozitivnih obveznosti v zvezi s preiskavo domnevnih ugrabitev otrok iz hrvaških bolnišnic.
V 90. letih so pritožnice na območju Vojvodine rodile več otrok. Z otroki so bile v rednem stiku, nato pa so jih nepričakovano obvestili, da so zboleli in umrli.
Leta 2019 so pritožnice na poročilih opazile pričanja drugih žensk, ki so iskale svoje izgubljene otroke, ki naj bi domnevno umrli prav tako na območju Vojvodine. Vse pritožnice so oblasti zaprosile za dokumentacijo o smrti svojih otrok, zbrane informacije pa so jih vodile v sklepanje, da njihovi otroci niso umrli, ampak so bili nezakonito dani v posvojitev. Vložile so kazenske ovadbe, te pa so bile zavrnjene, saj naj bi pregon kaznivega dejanja ugrabitve že zastaral.
Otrok prve pritožnice je bil po rojstvu premeščen v bolnišnico v Novi Sad, kjer je dobro napredoval. Kmalu pa je bila obveščena, da je njen sin umrl. Bolnišnica jim ni predala otrokovega trupla, samo poročilo obdukcije. Leta 1994 je pritožnica ponovno rodila otroka v vukovarski bolnišnici. Ta deklica naj bi dobila zlatenico in umrla. Bolnišnica je staršem predala truplo otroka, vendar naj bi to bilo večje, kot je bila njena deklica. Leta 2018 je pritožnica dogajanje prijavila na policijo in zahtevala analizo trupla, vključno z analizo DNK. Analiza ni bila izvedena, saj naj bi bila zaradi preteka časa ta preiskava brezpredmetna. Pritožnica je podala ovadbo tudi na tožilstvo in zatrjevala, da njena hčerka nikoli ni bila registrirana v matičnem registru, poleg tega pa na izdanih dokumentih piše, da je umrl zvečer, med tem ko odpustnica pravi, da je umrla zjutraj. Na podlagi dokumentacije, ki jo je posredovala še vukovarska bolnišnica, in zaradi poteka zastaralnih rokov je tožilstvo ovadbo zavrglo.
Drugi pritožnici se je otrok rodil leta 1990, ko je bila bolnišnica še pod nadzorom hrvaških oblasti. Obveščena je bila, da mora biti zaradi zdravstvenih težav njen dojenček premeščen v bolnišnico v Novi Sad, dan pozneje pa je bila obveščena, da je umrl. Pritožničinemu možu so pokazali truplo, to pa naj se ne bi ujemalo z njegovim otrokom po barvi las in oči. Pritožnica je leta 2019 zaprosila za celotno zdravstveno dokumentacijo, vendar je bila pomanjkljiva. Tožilstvo je njeno ovadbo za kazenski pregon zavrnilo, saj je pregon kaznivega dejanja že zastaral.
Tretja pritožnica je rodila otroka v bolnišnici v Slavonskem Brodu. Dan po porodu so jo obvestili, da je otrok imel srčne težave in je umrl. Truplo so pokazali le njenemu možu. Truplo je imelo čez polovico obraza znamenje, čeprav njun otrok takšnega znamenja ni imel. Zaradi šoka mož takrat ni podvomil o prejeti informaciji. Leta 2019 je pritožnica zaprosila za dokumentacijo, ki pa je bila deloma prečrtana, dopisana z drugo pisavo, imela napačen datum rojstva otroka in bila nepodpisana. Prav tako ji oblasti zaradi varstva osebnih podatkov niso želele posredovati otrokove enotne matične številke občana, kar samo po sebi ne bi bilo problematično, če bi otrok res umrl. Prav tako so zavrnili zahtevo za analizo trupla, saj naj bi preteklo preveč časa in bi bila preiskava brezpomenska. Tožilstvo je prav tako zavrnilo ovadbo na podlagi kaznivega dejanja trgovanja z ljudmi, saj naj bi pregon zastaral, prav tako pa zatrjevano kaznivo dejanje v času otrokove smrti še ni obstajalo.
Kot relevantno pravno podlago je sodišče poleg nacionalne zakonodaje in mednarodnih konvencij upoštevalo tudi prakso, vzpostavljeno v sodbi Zorica Jovanović proti Srbiji. V zadevi je ESČP vzpostavilo, da morajo države, načeloma prek lex specialis, vzpostaviti okvir, da bi staršem omogočili primerne ukrepe in odškodnino za primer, da se jim je zgodila takšna situacija.
Pred sodiščem so pritožnice zatrjevale kršitev 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ker jim oblasti niso omogočile dostopa do informacij o resnični usodni njihovih otrok. V zadevi prve pritožnice je vlada zanikala pristojnost rationae personae, saj v letih 1991–1998 ni imela de facto nadzora nad ozemljem Vukovarja, temveč je zgolj uporabljala nekatere ustanove. Poleg tega je bila večina dokumentov s tistega ozemlja prenesena v Srbijo, zato Hrvaška dogodkov ne more rekonstruirati sama.
Glede prve in druge pritožnice je vlada ugovarjala pristojnost rationae loci, saj so otroci bili premeščeni v bolnišnico v Srbiji, zato je za predajo dokumentacije pristojna ta. Prav tako je nasprotovala rationae temporis pritožbi tretje pritožnice, saj je začela EKČP veljati šele 1997, dogodki pa so potekali že leta 1986.
Vlada je prav tako zatrjevala nedopustnost pritožbe z utemeljitvijo, da pritožnice niso izkoristile vseh pravnih sredstev. Vložiti bi namreč morale civilno tožbo za nepremoženjsko škodo, ki jo je povzročila država, ter tudi ustavno pritožbo, v kateri bi grajale zastaralni rok kaznivih dejanj.
Prav tako je vlada zatrjevala, da je rok za vložitev pritožbe potekel, saj naj bi tekel od trenutka, ko se je dogodek izvršil, glede na to, da ni bilo na voljo drugega pravnega sredstva. Tako je jasno, da so pritožnice imele sume že v trenutku, ko jim je bolnišnica pokazala trupla, oziroma v trenutku, ko so izvedele za dogodke iz medijev, zato bi svojo pritožbo morale na ESČP nasloviti že precej prej pred letom 2021 oziroma 2022.
Sodišče je ugotovilo, da pritožnice niso zatrjevale, da je Hrvaška kot država bila odgovorna za izginotje otrok, ampak zgolj kršitev, ker ta ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti, s tem ko ni omogočila dostopa do verodostojnih informacij o usodi njihovih otrok. Pritožnice so prav tako trdile, da so glavne kršitve v tem, da je do ugrabitve prišlo v hrvaški bolnišnici, premestitev v Srbijo pa brez sodelovanja hrvaškega osebja ne bi bila mogoča. Zato pritožba ne obravnava zgolj dejanj, izvedenih na srbskih ali hrvaških tleh, temveč dejstvo, da je hrvaško osebje prispevalo k ugrabitvi otrok, ter neaktivnost hrvaških oblasti pri posredovanju informacij in ugotavljanju resničnega stanja. Zato se je ESČP izreklo za pristojno glede presoje kršitve pozitivnih obveznosti države.
Sodišče je glede časovne pristojnosti poudarilo, da lahko presoja le dejanja, ki so se zgodila po ratifikaciji konvencije na Hrvaškem, vendar je treba upoštevati, da gre v primeru ugrabitve za trajajoče dejanje, ki povzroča stalno negotovost. Poudarilo je, da to stanje traja, dokler oseba ni najdena. Sodišče je opozorilo na dejstvo, da se trupla dojenčkov, ki so bila predana ali prikazana, niso ujemala z dejanskimi otroki, prav tako pa je bila dokumentacija pomanjkljiva in nekonsistentna. Poleg tega dejstvo, da oblasti niso posredovale verodostojnih informacij, le še poglobi stanje negotovosti. Ugovor časovne nepristojnosti je bil zato zavrnjen.
Na koncu je sodišče presojalo še dopustno pritožbe, prvič glede izčrpanja pravnih sredstev in drugič glede pravočasnosti pritožbe. Glede neizčrpanja pravnih sredstev je ESČP ugotovilo, da bi pritožnice s civilno tožbo ali z ustavno pritožbo zgolj dosegle denarno odškodnino, med tem ko še vedno ne bi odkrile resnične usode svojih otrok, zato bi takšno sredstvo bilo neučinkovito glede cilja. Glede na to, da domnevna kršitev pomeni trajajoče dejanje in trajajoče stanje negotovosti, pa rok začne teči šele po izčrpanju dejansko učinkovitih sredstev, to je zavrnitvi kazenske ovadbe. Sodišče je tako presodilo, da so pritožnice v času nastanka dejanj lahko utemeljeno verjele, da so bile posredovane informacije resnične, hkrati pa so razumno pričakovale, da bi nacionalni organi v letih 2021 in 2022 popravili nastalo situacijo. Zato je priznalo pravočasnost pritožbe.
Pritožnice so pred sodiščem zatrjevale, da je bila posredovana dokumentacija nekonsistentna in napačna, kar je vzbujalo dvom o njeni resničnosti. Poleg tega so tožilci zavrnili njihove ovadbe z utemeljitvijo, da je pregon zastaral, ne da bi upoštevali samo naravo dejanja in potencialno število žrtev. Ob tem so pritožnice poudarile, da Mednarodna konvencija za zaščito vseh oseb pred prisilnim izginotjem zahteva najvišjo stopnjo meddržavnega sodelovanja v preiskovanju ugrabitev in izginotji.
Glede vsebine zadeve je ESČP ugotovilo, da imajo države na podlagi 8. člena EKČP dodatne pozitivne obveznosti, kar zadeva učinkovitost preiskovalnih procesov v povezavi z družinskim življenjem. Tako v središču primera ni dejanska ugrabitev, ampak dejstvo, da nacionalne oblasti niso učinkovito preiskovale situacije ali se na ovadbe dejansko odzvale. Hrvaške oblasti bi tako lahko potrdile, kaj se je zgodilo, ko so otroci še bili na hrvaškem ozemlju, ter zakaj so bili premeščeni v Srbijo. Tako ESČP ni obravnavalo niti vprašanja, ali bi Hrvaška morala tesneje sodelovati s srbskimi oblastmi, saj so pritožnice imele možnost, da bi kadarkoli zahtevale preučitev primera od srbskih oblasti. V Srbiji namreč od leta 2020 velja poseben zakon, ki temelji na sodbi v zadevi Zorica Jovanović, in nalaga preiskovanje takšnih primerov ne glede na zastaralni rok. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da hrvaške oblasti niso ukrepale v nobeni drugi obliki, razen s posredovanjem pomanjkljive dokumentacije, kar je bilo deloma posledica pretečenih zastaralnih rokov.
Glede na to, da so oblasti popolnoma zanemarile zahteve pritožnic, je ESČP ugotovilo kršitev pozitivnih obveznosti v zvezi z 8. členom EKČP in je zato ugotovilo kršitev pravice do družinskega življenja.
Glede na število potencialnih pritožnikov in dejstvo, da na Hrvaškem trenutno ne obstaja mehanizem, ki bi jim omogočal ugotoviti usodo njihovih otrok, mora država v enem letu od pravnomočnosti sodbe sprejeti ustrezne ukrepe. Prednostno naj to stori s posebnim zakonom (lex specialis), da bi vzpostavila mehanizem, ki bo omogočal individualno pravno varstvo vsem staršem v podobnem položaju, kot so bile pritožnice.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
