Preiskava elektronskih naprav: obvezno ali prostovoljno razkritje gesel in šifrirnih ključev ter biometrično odklepanje?

Dejansko stanje

Francoska policija je 17. novembra 2017 pritožnika ustavila med nadzorom cestnega prometa, ker naj ne bi bil pripet z varnostnim pasom. Policisti so v pritožnikovem avtomobilu našli 6.680 evrov gotovine in konopljo. Oboje so zasegli, zasežen pa je bil tudi pritožnikov prenosni telefon. Forenzični laboratorijski pregled je nadpovprečne vrednosti kanabisa (in kokaina) razkril tudi na zaseženem denarju. Policija je pritožnika pridržala in zaslišala s pojasnilom, da se zagovornik, ki ga je izbral, zaslišanja ni želel udeležiti. Med osebno in hišno preiskavo je zasegla še tri njegove telefone (skupaj torej štiri) in elektronsko tablico. Policist je pritožnika pozval, naj mu posreduje gesla oziroma šifrirne ključe telefonov, pri čemer naj bi ga obvestil, da bo v primeru zavrnitve predaje gesel storil kaznivo dejanje.³

Policist se je skliceval na člen 434-15-2 francoskega kazenskega zakonika, ki določa, da se

Če je zavrnitev podana v okoliščinah, v katerih bi razkritje ali uporaba ključa za dešifriranje preprečila storitev hudega kaznivega dejanja ali omejila njegove posledice, se kazen poveča na pet let zapora in denarno kazen v višini 450.000 evrov.⁴

Pritožnik se je branil z molkom. Poziv k predaji gesel telefonov je zavrnil. Po treh dneh pridržanja je bil pripeljan pred javnega tožilca (v obrazložitvi odločitve ESČP ni omenjeno, da bi bil pripeljan pred sodnika), ki je zoper njega vložil obtožni akt zaradi suma storitve kaznivega dejanja v zvezi s preprodajo in posedovanjem prepovedanih drog in kaznivega dejanja po členu 434-15-2 kazenskega zakonika.⁵

Postopki pred francoskimi sodišči in Ustavnim svetom

Sodišče prve stopnje je na predlog zagovornika prekinilo postopek in Ustavnemu svetu zastavilo vprašanje ustavne skladnosti (question prioritaire de constitutionnalité) omenjenega člena kazenskega zakonika. Ustavni svet neskladnosti z ustavnim načelom domneve nedolžnosti in pravicami do poštenega sojenja ter zasebnosti in zaupnosti komunikacij ni zaznal.⁶

Ustavni svet se je skliceval na ustaljeno sodno prakso kasacijskega sodišča in zavzel stališče, da dolžnost predložitve »tajnega ključa za dešifriranje« iz izpodbijanih določb velja za vsakogar, tudi za osumljenca oziroma obdolženca. Zakonodajalec je po mnenju Ustavnega sveta s tem, ko je od osebe, ki pozna tajni ključ za dešifriranje, zahteval, da ga razkrije le v primeru, če so izpolnjeni posebni pogoji (če obstaja sum, da je bilo kriptografsko sredstvo uporabljeno za pripravo, omogočanje ali storitev hudega kaznivega dejanja, in če je zahtevo za razkritje podal pravosodni organ), zasledoval cilje, ki odražajo ustavne vrednote, tj. preprečevanje kaznivih dejanj in identifikacijo storilcev, ki sta nujna cilja za varstvo pravic in ustavnih načel.⁷

Ustavni svet je med drugim pojasnil, da je »kriptografsko sredstvo« z zakonom opredeljeno kot »vsaka strojna ali programska oprema, zasnovana ali spremenjena za pretvorbo podatkov, bodisi informacij bodisi signalov, z uporabo tajnih šifrirnih ključev ali za dešifriranje s tajnim ključem ali brez njega«. Menil je, da izpodbijane določbe od osebe, osumljene storitve hudega kaznivega dejanja z uporabo »kriptografskega sredstva«, zahtevajo le, da razkrije ali uporabi tajni ključ za dešifriranje, če se ugotovi, da pozna ta ključ. Namen teh določb ni pridobitev priznanj od osumljenca, določbe pa tudi ne prejudicirajo priznanja ali domneve krivde, temveč zgolj omogočajo dostop do šifriranih podatkov. Poleg tega mora policijska ali sodna preiskava ugotoviti obstoj s »kriptografskim sredstvom« obdelanih podatkov, za katere se sumi, da so bili uporabljeni za pripravo, omogočanje ali storitev hudega kaznivega dejanja. Takšni podatki so po mnenju Ustavnega sveta že shranjeni na mediju in posledično obstajajo neodvisno od volje osumljenca.⁸ Na podlagi navedenega je Ustavni svet razsodil, da izpodbijane določbe vsebujejo zadostne pravne varovalke in da niso v nasprotju z ustavo.

Sodišče prve stopnje je pritožnika spoznalo za krivega za obe očitani kaznivi dejanji in mu prisodilo šestletno zaporno kazen s takojšnjo izvršitvijo brez možnosti izpusta pred pretekom dveh tretjin izrečene kazni.⁹ Iz odločitve ESČP ni razvidno, da bi bila obsojencu izrečena tudi drakonska denarna kazen, ki je določena v členu 434-15-2 kazenskega zakonika.

Pritožbeno sodišče v Parizu je v sodbi z dne 7. novembra 2018 po pritožbi obsojenega kazen znižalo na štiri leta zapora, pri čemer v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem pri odmeri kazni ni izhajalo iz ocene, da je obsojenec povratnik. Je pa obsojencu dodatno izreklo tudi stranski kazni prepovedi vstopa v enega od departmajev za tri leta in odvzema zaseženih predmetov. Razsodilo je, da je bila potrditev sodbe nižjega sodišča pravilna, glede na to, da dejstva primera izhajajo iz zavrnitve razkritja gesel za mobilne telefone, zaradi česar teh naprav ni bilo mogoče raziskati.¹⁰

Glede izpodbijanih določb kazenskega zakonika, po katerih je zavrnitev razkritja oziroma uporabe tajnega ključa za dešifriranje za dostop do »kriptografskih sredstev« na zahtevo oziroma po navodilih sodnih organov kaznivo dejanje, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je v luči sodne prakse kasacijskega sodišča in evropskih sodišč kršitev pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo podana, kadar podatki oziroma dokazi ne morejo obstajati neodvisno od volje osumljenca. Sodišče je menilo, da ta pogoj ni bil izpolnjen, ker naj bi bilo podatke na mobilnih telefonih mogoče pridobiti tudi s tehničnimi sredstvi. Sodišče je zavrnilo tudi navedbo pritožnika, da telefonov, katerih gesel oziroma ključev za dešifriranje na zahtevo pristojnih organov ni želel razkriti, ni uporabil za očitano kaznivo dejanje.¹¹

S sodbo z dne 10. decembra 2019 je pritožbo zavrnilo tudi francosko kasacijsko sodišče. Tudi to sodišče je zavrnilo pritožbeno navedbo, da zaseženi mobilni telefoni niso bili uporabljeni za kaznivo dejanje. Strinjalo se je tudi z oceno, da zaradi zavrnitve zahteve preiskovalcev za posredovanje gesel mobilnih telefonov slednjih ni bilo mogoče preiskati. Pri zavrnitvi pritožbenega razloga, ki se je skliceval na protiustavnost (uporabe) člena 434-15-2 kazenskega zakonika, je kasacijsko sodišče podobno kot pritožbeno sodišče navedlo, da organi odkrivanja in pregona s pridobivanjem podatkov oziroma dokazov kršijo pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo izključno v primerih, ko podatki ne morejo obstajati neodvisno od volje osumljenca, česar ne moremo reči za podatke, ki so shranjeni v mobilnih telefonih, saj jih je mogoče pridobiti s tehničnimi sredstvi. Ker se privilegij zoper samoobtožbo ne razteza na podatke oziroma dokaze, ki jih je po pravu mogoče od osumljenca pridobiti z uporabo prisilnih pooblastil in ki obstajajo neodvisno od njegove volje, pritožbeno sodišče po oceni kasacijskega sodišča ni kršilo zakona in ustave. Kasacijsko sodišče je še dodalo, da krivda obsojenca izhaja iz predmetov, najdenih pri njem, in iz pomanjkanja skladne razlage, ki bi upravičevala njihovo posedovanje, ter da je pritožbeno sodišče ustrezno utemeljilo svojo odločitev, ne da bi obrnilo dokazno breme.¹²

Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice

Pritožnik se je naposled pritožil na Sodišče v Strasbourgu. ESČP je pritožbene navedbe v delu, v katerem se je pritožnik skliceval na kršitev 6. člena Konvencije (pravica do poštenega sojenja), glede zatrjevane kršitve privilegija zoper samoobtožbo, zavrnilo kot očitno neutemeljene (manifestly ill-founded), pri presoji zatrjevane kršitve pravice do molka pa ni našlo znakov kršitve te pravice. V delu, v katerem je pritožnik zatrjeval kršitev pravice do zasebnosti in družinskega življenja (8. člen), je ESČP pritožbene navedbe zavrnilo, ker pritožnik ni izčrpal domačih pravnih sredstev.¹³ ESČP tako ni izdalo sodbe, temveč odločitev o dopustnosti, pri čemer je pritožbo v celoti razglasilo za nedopustno. Senat je odločitev sprejel 19. maja 2026. Strankam je bila pisno sporočena 11. junija 2026.

Pritožnik se je skliceval na merila, ki jih je določilo Sodišče, zlasti v zadevi O’Halloran in Francis proti Združenemu kraljestvu, št. 15809/02 in 25624/02 z dne 29. junija 2007. Trdil je, da je bil med prestajanjem pridržanja zaslišan brez prisotnosti zagovornika in da je bil zaradi grožnje s kazenskim pregonom ter zaporno in denarno kaznijo podvržen pritisku, kljub temu da je uveljavil pravico do molka in ni razkril ključa za dešifriranje svojih mobilnih telefonov. Podatkov, ki so bili shranjeni na mobilnih telefonih, po njegovem mnenju ni bilo mogoče šteti za obstoječe neodvisno od njegove volje, saj je bil on edina oseba, ki jih je lahko dešifrirala in dostopala do njih. Ti podatki so obstajali le zato, ker je telefone kupil, nanje namestil aplikacije in na njih ustvarjal vsebine. Pritožnik se je skliceval tudi na nezadostnost varovalk v zvezi s členom 434-15-2 kazenskega zakonika, ki se lahko uporabi za katerokoli kaznivo dejanje, vključno s prekoračitvijo hitrosti. Menil je, da javni tožilec ni »sodni organ« (judicial authority), ki po sporni določbi kazenskega zakonika lahko poda zahtevo, in da je zahteva za razkritje ključa za dešifriranje preiskovalni ukrep – ker prisotnost zagovornika ni bila obvezna in ker ta v njegovem primeru ni bil prisoten, ga ni mogel zavarovati pred samovoljo oblasti.¹⁴

Nevladna organizacija Fair Trials je opozorila, da države članice EU različno pristopajo k ureditvi tega vprašanja. Nekatere ga sploh ne naslavljajo, peščica ima podobno ureditev kot Francija, ponekod različno naslavljajo razkritje gesel in odklepanje naprav z biometričnimi identifikatorji, ureditve v nekaterih državah članicah pa naj bi izhajale iz predpostavke, da osumljenca oziroma obdolženca varujejo domneva nedolžnosti, privilegij in pravica do molka ter da zato ni dolžan razkriti gesla, šifrirnega ključa ipd. Glede konkretnega primera je menila, da je cilj privilegija zoper samoobtožbo kot pravice, ki izhaja iz 6. člena Konvencije, zaščita obtoženca pred neupravičeno prisilo preiskovalnih organov. Obveznost razkritja ključa za dešifriranje je preiskovalcem omogočila dostop do informacij, ki bi lahko inkriminirale pritožnika brez uporabe tehničnih (forenzičnih) sredstev in postopkov, s čimer je bilo dokazno breme (ugotavljanja resnice) nedopustno preloženo na osumljenca. Fair Trials je ne nazadnje opozorila tudi na nujnost razlikovanja med biometričnimi podatki in geslom – slednje po njenem mnenju ne obstaja neodvisno od volje uporabnika naprave.¹⁵

Dolžnost predložitve šifrirnega ključa in grožnja s kazensko sankcijo – tostran ali onstran dosega privilegija zoper samoobtožbo?

V ključnem delu odločitve, ki se nanaša na zatrjevano kršitev privilegija, se je ESČP oprlo na preteklo sodno prakso in zavzelo stališče, da privilegij ni absolutna pravica in da se pod določenimi pogoji dokaz ali gradivo, ki je pomembno za kazenski postopek, lahko pridobi tudi z uporabo prisile, kar pomeni, da privilegij tovrstnih primerov ne zajema. Že v primeru Saunders¹⁶ je Sodišče zavzelo stališče, da privilegij ne zajema pridobivanja gradiva s prisilo, kadar to gradivo obstaja neodvisno od obdolženčeve volje (prisilni odvzem prstnega odtisa, vzorca krvi, sline, telesnega tkiva ipd.). Za pridobivanje dokazov, pri katerem privilegij ni izključen, pa je Sodišče oblikovalo razlagalno formulo, po kateri uporaba prisile (compulsion) predstavlja kršitev 6. člena le v primeru, da je neprimerna (improper compulsion) in prizadene samo bistvo privilegija, kar se po presoji Sodišča zgodi takrat, ko je ravnanje oblasti takšno, da je (kazenski) postopek kot celota nepošten. Ob tem Sodišče upošteva dejavnike, kot so npr. narava in stopnja prisile, ki je bila uporabljena za pridobitev dokaza, obstoj ustreznih varovalk v postopku in smoter uporabe pridobljenega dokaza oziroma gradiva.¹⁷

Da bi lahko odgovorilo na vprašanje, ali je bil pri tem pritožnik upravičen do zaščite s privilegijem, je Sodišče najprej ugotavljalo, katere informacije oziroma dokaze so policisti želeli pridobiti z uporabo izpodbijanega prisilnega ukrepa. V zvezi s tem je pritrdilo francoski vladi in sodiščem, ki so menila, da se napadeni prisilni ukrep v bistvu ni nanašal na šifrirne ključe (ti sami po sebi niso dokaz), temveč na podatke, ki so bili v mobilnih telefonih pritožnika neodvisno od njegove volje, čemur je po oceni Sodišča pritrjevalo to, da naj bi bili podatki »že shranjeni v zaseženih mobilnih telefonih« in da naj bi jih bilo mogoče pridobiti tudi s tehničnimi (forenzičnimi) sredstvi (tj. brez sodelovanja pritožnika).¹⁸

ESČP se v obrazložitvi odločitve med drugim sklicuje tudi na sodbi kasacijskega sodišča z dne 13. oktobra 2020 (št. 19 85.984) in 7. novembra 2022 (št. 21 83.146), ki sta bili izdani v drugih kazenskih zadevah in po tem, ko so bili sodni postopki proti Laminu Mintehu pred francoskimi sodišči že zaključeni. V prvi navedeni sodbi z dne 13. oktobra 2020 je kasacijsko sodišče prvič pojasnilo obseg kaznivega dejanja iz člena 434-15-2 in razločilo med tajnim ključem za dešifriranje (secret decryption key), na katerega se sklicuje kazenski zakonik, in geslom za odklepanje telefona. Zavzelo je stališče, da geslo mobilnega telefona predstavlja ključ za dešifriranje samo, če omogoča dešifriranje podatkov, ki se nahajajo v telefonu. V drugi navedeni sodbi z dne 7. novembra 2022 je dodatno pojasnilo obseg kaznivega dejanja in navedlo (drugače kot v prvi navedeni sodbi!), da lahko geslo za mobilni telefon predstavlja tajni ključ za dešifriranje le, če je naprava opremljena z notranjo tehnologijo za šifriranje podatkov (internal data encryption technology). Ključ za dešifriranje se, kot je navedlo kasacijsko sodišče, nanaša na programsko ali drugo opremo, ki omogoča dešifriranje podatkov, ki so bili pretvorjeni s »kriptografskimi sredstvi«, bodisi med shranjevanjem bodisi med prenosom podatkov. Izhajajoč iz navedenega, je zavzelo stališče, da mora sodišče v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je mobilni telefon opremljen s takšno funkcijo oziroma sredstvi in ali njegovo geslo omogoča dešifriranje vseh ali dela šifriranih podatkov. Kasacijsko sodišče je na navedenih predpostavkah potrdilo oprostilni sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča. Ugotovilo je, da geslo, ki se uporablja za odklepanje zaslona pametnega telefona, ni tajni ključ za dešifriranje iz člena 434-15-2 kazenskega zakonika, saj ne vpliva na pošiljanje sporočil in ni namenjeno temu, da bi šifrirane podatke pretvoril v razumljivo ali nerazumljivo obliko, temveč zgolj omogoča dostop do podatkov (in aplikacij) na mobilnem telefonu, ki so lahko šifrirani ali nešifrirani.¹⁹

Kljub sklicu na to zelo pomembno sodbo kasacijskega sodišča ESČP ni podvomilo o ugotovljenem dejanskem stanju in pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, ki so jo oblikovala francoska sodišča. Pritrdilo je argumentom francoske vlade in na izhodiščih, ki sem jih zgoščeno prikazal, oblikovalo sklep, da prisila v obliki zahteve za razkritje ključa za dešifriranje ter zagrožene denarne in zaporne kazni (slednja je bila pritožniku dejansko izrečena) ne spadata v okvir varstva, ki ga zagotavlja privilegij oziroma pravica zoper samoobtožbo. V delu, ki se je nanašal na kršitev te pravice, je pritožbo, kot rečeno, zavrnilo kot očitno neutemeljeno...

Nadaljevanje članka za naročnike >>  dr. Benjamin Flander: Preiskava elektronskih naprav: obvezno ali prostovoljno razkritje gesel in šifrirnih ključev ter biometrično odklepanje?

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 34, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------