Državni tožilec na predobravnavnem naroku ni dolžan podati kaznovalnega predloga. Seveda to lahko stori tako na predobravnavnem naroku kot tudi v obtožnici in v končni besedi.
Obsojeni je bil zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, obsojen na dve leti zapora (tretji odstavek 173. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1)). Njegovi zagovorniki so v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagali, da se sodba spremeni oziroma razveljavi v delu glede odločitve o višini kazenske sankcije ter obsojencu spremeni neutemeljeno visoko odmerjena zaporna kazen in mu izreče kazenska sankcija opominjevalne narave, to je pogojna obsodba.
Vrhovno sodišče je s sodbo Ips 5032/2021 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
Najprej se je ustavilo ob navedbah obsojenčevih zagovornikov, da ravnanje državne tožilke, ko le-ta na predobravnavnem naroku ni podala kaznovalnega predloga, pomeni kršitev določb kazenskega postopka.
Po presoji Vrhovnega sodišča je zmotno stališče obsojenčevega zagovornika, da bi tožilka kaznovalni predlog morala podati pred obsojenčevim priznanjem krivde, da bi obsojenec vedel, kakšno kazen lahko pričakuje. Predobravnavni narok je namenjen skrajšanju kazenskega postopka in pogosto tudi njegovi poenostavitvi. Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa tožilca ne zavezujejo, da mora tak predlog podati. Sodišče je poudarilo, da novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde, vendar v tem primeru ne gre za obvezo državnega tožilca. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem lahko državni tožilec v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Končno pa lahko tožilec poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih itd. tudi v besedi strank (347. člen ZKP).
Sodišče je pritrdilo navedbam obsojenčevih zagovornikov, da so obsojenčeva pričakovanja glede (bodoče) sankcije jasneje začrtana, kadar državni tožilec kaznovalni predlog posreduje pred obsojenčevim priznanjem krivde po obtožbi, saj je sodišče na tak predlog vezano. Vendar je določena predvidljivost glede izreka sankcije podana tudi v primeru, ko državni tožilec pred priznanjem krivde kaznovalnega predloga ne poda, saj obsojenec ve, kakšna kazenska sankcija je predpisana za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe – v obravnavanem primeru je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od treh do desetih let, sodišču pa je v takšnem primeru prepuščena tako izbira kot tudi odmera kazenske sankcije. Ker je državna tožilka kaznovalni predlog v obravnavani zadevi podala na naroku za izrek kazenske sankcije, in sicer v končni besedi, in je sodišču predlagala izrek zaporne kazni pod spodnjim minimumom predpisane, je bilo sodišče pri izrekanju kazenske sankcije na njen predlog vezano. Sodišče prve stopnje je torej pri izreku kazenske sankcije takšnemu predlogu sledilo in obsojencu torej ni izreklo višje kazni od predlagane.
Sodišče je prav tako kot neutemeljene zavrnilo navedbe zagovornikov, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo težo okoliščin zaupanja otroka v varstvo obsojenca in tudi druge olajševalne okoliščine. Glede tega je Vrhovno sodišče opozorilo, da je obsojenec kaznivo dejanje po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal ter da je bil pravilno poučen skladno z določbami 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.c člena ZKP, da je obsojenec izjavil, da razume vsebino obtožbe, da državna tožilka kaznovalnega predloga ni podala in da je obsojenec, ki se je že pred pričetkom naroka posvetoval z zagovornikom in državno tožilko, zatem izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Dodatno je sodišče opozorilo, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, že po določbi drugega odstavka 370. člena ZKP ne more izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), prav tako pa tega razloga ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je prav tako ugotovilo, da Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta se nižji sodišči v svojih sodbah opredelili do okoliščin, ki jih kot olajševalne izpostavlja zahteva (priznanje, zdravljenje obsojenca, obžalovanje dejanja, da zelo trpi, da mu je zelo hudo in da je veliki stiski, da je še neobsojen).
V zaključku je sodišče še razložilo, da enakost pred zakonom, na katero se zagovorniki sklicujejo z navajanjem dveh sodb Vrhovnega sodišča, pomeni, da se enaki položaji obravnavajo enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin. Načelo enakosti torej ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev. V obravnavani zadevi po mnenju Vrhovnega sodišča ni šlo za kršitev načela enakosti pred zakonom, saj v zadevah, ki so ju poudarili zagovorniki obsojenca, ne gre za enaka dejanska stanja.
Ker sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
