V primeru predčasnega odplačila hipotekarnega kredita lahko potrošnik zahteva vračilo dela provizije v zvezi z odobritvijo kredita, če ni bil obveščen, da ta provizija ni odvisna od trajanja pogodbe.
QI je septembra 2017 s pravno prednico družbe Santander Bank Polska sklenila pogodbo o hipotekarnem kreditu v znesku približno 24.600 evrov za obdobje 360 mesecev. V pogodbi je bila določena provizija, povezana z odobritvijo kredita, v višini 2,50 odstotka zneska tega kredita (približno 600 evrov) – ki je bila navedena kot element skupnih stroškov hipotekarnega kredita. Ko je QI aprila 2019 kredit v celoti odplačala, je od banke zahtevala vračilo sorazmernega dela provizije preostalemu trajanju tega kredita, to je 341 mesecev. Ker je banka vračilo provizije zavrnila, je QI vložila tožbo pred okrožnim sodiščem v Varšavi, le-to pa se je obrnilo na Sodišče EU v zvezi z vprašanjem glede razlage 25. člena Direktive 2014/17 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine.
Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje se je Sodišče EU oprlo na odločitev v zadevi C-555/21 ter v novi odločbi C-76/22 najprej poudarilo, da imajo potrošniki skladno s 16. členom Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v primeru predčasnega odplačila potrošniškega kredita, vključno z vsemi stroški, ki so naloženi potrošniku. Ob tem pa je sodišče opozorilo, da za hipotekarne kredite, urejene z Direktivo 2014/17, pravica do zmanjšanja skupnih stroškov kredita ne vključuje stroškov, ki jih ne glede na trajanje pogodbe nosi potrošnik, za storitve, ki so ob predčasnem odplačilu že bile v celoti opravljene. V preučevanem primeru se tako postavlja vprašanje, ali spada provizija med takšne stroške, saj Santander Bank Polska ni predložila razčlenitve stroškov hipotekarnega kredita, iz katere bi bilo razvidno, ali so stroški iz postopka v glavni stvari objektivno povezani s trajanjem kreditne pogodbe.
Prav zaradi tega ter da potrošnik ne bi bil kaznovan zaradi neobstoja informacij, je treba šteti, da mora nacionalno sodišče v takem položaju ugotoviti, da zadevni stroški niso neodvisni od trajanja pogodbe in so zato zajeti s pravico do zmanjšanja skupnih stroškov kredita iz 25. člena Direktive 2014/17. To velja tudi v primeru, če so bili ti stroški plačani v enkratnem znesku ob sklenitvi navedene pogodbe.
Sodišče je prav tako ugotovilo, da evropska zakonodaja ne nalaga posebne metodologije, na podlagi katere je mogoče določiti znesek zmanjšanja skupnih stroškov kredita iz 25. člena Direktive 2014/17. Ob upoštevanju 66. uvodne izjave Direktive 2014/17 je razvidno, da čeprav je zakonodajalec Unije menil, da je zaradi velikih razlik v načelih in pogojih odplačila kredita, ki se uporabljajo v državah članicah, na ravni Unije primerno določiti nekatera pravila v zvezi s predčasnim odplačilom hipotekarnega kredita, zlasti pogoje, pod katerimi se to odplačilo lahko izvede, je vseeno menil, da morajo te države imeti možnost, da določijo pogoje za izvrševanje pravice do takega odplačila. V tej uvodni izjavi je v zvezi s tem navedeno, da ti pogoji lahko vključujejo časovne omejitve glede uveljavljanja pravice, različno obravnavo glede na vrsto posojilne obrestne mere ali omejitve glede okoliščin, v katerih se pravica lahko uveljavlja. Sodišče EU je tako zaključilo, da mora nacionalno sodišče pri izračunu zneska znižanja skupnih stroškov kredita uporabiti metodologijo, ki zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
