Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-1732/22 z dne 10. junija 2026 zavrnilo ustavno pritožbo zoper sklepa Vrhovnega sodišča, s katerima to ni dopustilo revizije glede materialnopravnega vprašanja razlage 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Odločitev, sprejeta s petimi glasovi proti štirim, odpira vprašanje, ali zahteva po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave zavezuje Vrhovno sodišče k obrazložitvi, kadar o vsebinsko enakih predlogih za dopustitev revizije odloči različno.
Pritožnik je zoper štiri odločbe o dodatni odmeri dohodnine za leta 2010 do 2013, ki so temeljile na bistveno enakem dejanskem stanju in isti pravni podlagi, vložil štiri vsebinsko praktično enake predloge za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je v dveh zadevah dopustilo revizijo tako glede procesnopravnega kot materialnopravnega vprašanja in reviziji ugodilo. V preostalih dveh zadevah, ki sta predmet obravnavane ustavne pritožbe, pa je revizijo dopustilo samo glede procesnopravnega vprašanja, ne da bi navedlo razloge za to razliko.
Ustavno sodišče je najprej presojalo pravni interes pritožnika, saj je Vrhovno sodišče v času odločanja o ustavni pritožbi revizije v vseh štirih zadevah že vsebinsko rešilo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izid v širše dopuščenih zadevah, kjer je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, kaže, da bi bil pritožnik verjetno v boljšem pravnem položaju, če bi mu bila revizija v enakem obsegu dopuščena tudi v izpodbijanih zadevah, zato pravni interes ni odpadel. Pravna podlaga za ponovno odločanje Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, če bi Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo, je prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS).
Vsebinsko jedro odločbe temelji na izhodišču, da institut dopuščene revizije primarno varuje objektivni, javni interes enotnosti in razvoja sodne prakse, ne pa subjektivnih pravic posamezne stranke. Ker gre pri odločanju o dopustitvi revizije za izbiro zadev za oblikovanje precedenčnih stališč in ne za meritorno odločanje o pravicah strank, po presoji večine nanj ne velja zahteva po enakem obravnavanju in obrazložitvi odstopa, ki jo je Ustavno sodišče doslej razvilo za vsebinske odločitve Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče sme med sicer podobnimi zadevami izbrati tisto, za katero oceni, da je najprimernejši nosilec precedenčnega stališča, ne da bi bilo dolžno pojasniti, zakaj drugih, sicer podobnih zadev, v revizijsko obravnavo ni sprejelo.
Odločba tako vzpostavlja ločnico med precedenčno (objektivno) in korekcijsko (subjektivno) funkcijo pravnih sredstev zoper odločitve rednih sodišč. Medtem ko vsebinsko odločanje zahteva enako obravnavanje enakih položajev in obrazložitev odstopa od ustaljene sodne prakse, selekcijska faza dopuščene revizije po tej odločbi primerljive dolžnosti ne generira. Razlikovanje med tem, kaj je za precedenčno funkcijo Vrhovnega sodišča ustavno zahtevano, in kaj je zgolj ustavno dopustno, je v obrazložitvi izrecno uporabljeno kot merilo za razmejitev dosega 22. člena Ustave.
Odločitev ni bila soglasna. Sodnica Kek, ki se ji pridružujeta sodnica Kresal in sodnik Starman, v odklonilnem ločenem mnenju opozarja, da odsotnost vsaj minimalne obrazložitve ni ustavno sprejemljiva, kadar okoliščine kažejo na možnost arbitrarnega razlikovanja med vsebinsko enakimi zadevami iste stranke, o katerih Vrhovno sodišče odloča hkrati. Sodnik Starman v samostojnem odklonilnem mnenju predlaga ožji ustavnoprocesni standard: kadar gre za serijske, v bistvenem enake zadeve iste stranke, bi moralo Vrhovno sodišče zagotoviti bodisi skupno obravnavo bodisi vsaj kratko pojasnilo razlik med zadevami. Nasprotno pa predsednik Čeferin, kateremu se v točkah 6 do 8 pridružuje sodnica Betetto, v pritrdilnem ločenem mnenju dvomi o obstoju pravnega interesa, saj po njegovem mnenju delna razveljavitev sklepov o dopustitvi revizije v zadevah, kjer je Vrhovno sodišče o reviziji že vsebinsko odločilo, ustvarja nevzdržen procesni položaj.
Odločba potrjuje široko diskrecijo Vrhovnega sodišča pri izbiri zadev za oblikovanje precedenčnih stališč in omejuje domet 22. člena Ustave na območju selekcijskih, nemeritornih odločitev. Za prakso to pomeni, da stranke v vzporednih, vsebinsko enakih postopkih ne morejo računati na dolžnost Vrhovnega sodišča, da pojasni razlike v obsegu dopuščene revizije. Ločena mnenja odpirajo vprašanje, ali takšna ureditev v celoti prestane primerjavo s standardom, ki ga za sodišča zadnje instance glede obrazložitve selekcijskih odločitev oblikuje drugi odstavek 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Remling, C-767/23. Vprašanje, ali in v kolikšni meri ta primerjava vpliva na slovensko ureditev dopuščene revizije, ostaja odprto za nadaljnjo ustavnosodno presojo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
