Resolucija Državnega zbora po ustavnem redu Republike Slovenije ni predpis, ki bi lahko imel zavezujoče učinke, in je po svoji pravni naravi programski dokument, ki opredeljuje politiko Državnega zbora na določenem področju, je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 102/2022 z dne 10. maja 2023.
Sodišče prve stopnje je po navedbah Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s sklepom zavrglo tožbo, vloženo zoper energetsko dovoljenje za energetski projekt Jedrska elektrarna Krško 2, ki jo je izdalo Ministrstvo za infrastrukturo, in hkrati na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožbo, vloženo zoper sedmo alinejo šestega odstavka poglavja 6.1.4 Glavne usmeritve do leta 2050 Resolucije o dolgoročni podnebni strategiji Slovenije do leta 2050 (v nadaljevanju: Resolucija), ki jo je sprejel Državni zbor. Tožniki so v tožbi predlagali, naj sodišče izpodbijano energetsko dovoljenje odpravi, sedmo alinejo šestega odstavka poglavja 6.1.4 Glavne usmeritve do leta 2050 izpodbijane Resolucije pa razglasi za nično.
Vrhovno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je bilo bistvo pritožbenih ugovorov usmerjeno zoper stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana Resolucija (oziroma njena sporna določba) ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pri tem so pritožniki uveljavljali, da ima navedeni akt pravno določene in zavezujoče učinke, ki naj bi jih Resoluciji podeljeval 2. člen Pravilnika o izdaji energetskega dovoljenja, sprejet na podlagi 52. člena Energetskega zakona (EZ-1). Tako naj bi sporna določba Resolucije omogočala začetek in izpeljavo upravnih postopkov za izgradnjo nove jedrske elektrarne. S tem naj bi Resolucija vzpostavljala nove pravice in obveznosti tako investitorjev kot države na tem področju.
To po prepričanju Vrhovnega sodišča ne drži. Resolucija Državnega zbora po ustavnem redu Republike Slovenije ni predpis, ki bi lahko imel zavezujoče učinke (153. člen Ustave Republike Slovenije (URS)), in je po svoji pravni naravi programski dokument, ki opredeljuje politiko Državnega zbora na določenem področju. Zato tudi ne more določati pravic in obveznosti pravnih ali fizičnih oseb v konkretni zadevi kot posamični akt, ki bi zanje ustvarjal neposredne pravne posledice, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Dalje je pojasnilo, da to velja tudi v obravnavani zadevi, saj Resolucija v izpodbijanem delu ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, s katerimi bi neposredno vplivala na pravni položaj fizičnih ali pravnih oseb. Vprašanje, ali kateri od predpisov nalaga upoštevanje Resolucije pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah, za odločitev v tem upravnem sporu ni bistveno. Tudi taka morebitna določba zakona ali podzakonskega predpisa namreč ne spreminja pravne narave same Resolucije oziroma njene sporne določbe, kar je edino za odločitev pomembno vprašanje pri presoji procesnih predpostavk za odločanje v upravnem sporu, je opozorilo Vrhovno sodišče in dodalo, da sta način in dopustnost uporabe določb Resolucije v drugih upravnih postopkih tako lahko predmet presoje le v upravnem sporu zoper akte, ki so v njih izdani. S tega vidika ne gre niti za upravni akt (2. člen ZUS-1) niti za drug posamični akt (4. in 5. člen ZUS-1), ki bi lahko bil predmet presoje v upravnem sporu, je zaključilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
