Pravna in strateška analiza ukrepov zoper nepooblaščeno parkiranje in prenočevanje na zasebnih zemljiščih v Triglavskem narodnem parku in Občini Bovec

Da ne ostanem pri teoriji: na svoji parceli, nekaj metrov od Velikih korit Soče, sem 18. junija 2026 naštel sedem kombijev in avtodomov, ki so tam prenočevali na črno. Dnevno na mojem in sosednjih travnikih parkira tudi do 200 vozil; ocenjujem, da na tem odseku letno parkira približno 30.000 vozil. Ker ta številka zveni skoraj neverjetno, sva s solastnikom tri leta fotografirala stanje – ne iz veselja, temveč zato, ker nama brez dokazov nihče ne bi verjel. Približno 150 metrov stran je javno parkirišče, pogosto napol prazno. Razlog je banalen: na mojem travniku je parkiranje brezplačno, na javnem parkirišču pa ga je treba plačati.

Problem ni le v lastninski pravici, temveč tudi v ekonomski nepravičnosti. Urejena parkirišča, kampi in lokalni ponudniki plačujejo prispevke, davke, stroške vzdrževanja, komunalne obveznosti in nadzor. Tisti, ki parkira in prenočuje na črno, teh stroškov ne nosi. S tem ne škoduje samo lastniku zemljišča, temveč tudi zakonitim ponudnikom in občini, ki izgublja prihodke, prostor pa kljub temu nosi vse posledice obiska.

Slovenski pravni red na papirju varuje zasebno lastnino, tudi s 33. členom Ustave. V praksi pa so klasični civilnopravni instituti za varstvo posesti prepočasni, formalistični in ekonomsko nesmiselni, kadar gre za množico hitro menjajočih se domačih in tujih turistov. Na zasebnem travniku policija in redarstvo praviloma ne ukrepata po cestnoprometnih predpisih, ker ti veljajo za javne ceste in nekategorizirane ceste, dane v javno uporabo. Travnik ob cesti to ni. Rezultat je absurden: država lastniku priznava lastninsko pravico, ko jo je treba zaščititi, pa ga pusti samega.

To potrjuje tudi ureditev pristojnosti občinskega redarstva. Po 15. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCp)¹ občinski redarji nadzor izvajajo na cestah v naselju, občinskih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, 19. člen ZPrCP pa odstranitev nepravilno parkiranega ali zapuščenega vozila veže na tak prometni režim. Zasebni travnik ob cesti praviloma ni takšna cesta. Zato lastnik pogosto sliši pravno korekten, a življenjsko nesprejemljiv odgovor: redarstvo za njegovo zemljišče ni pristojno, čeprav se problem dogaja pred očmi vseh.

Dejstvo, da je zemljišče v Triglavskem narodnem parku in Občini Bovec, bi moralo pomeniti dodatno varstvo, ne dodatno breme za lastnika. Ustava, Zakon o ohranjanju narave, Zakon o Triglavskem narodnem parku in občinski odloki dajejo javnim organom podlage za ukrepanje v naravnem okolju. Toda zakon, ki ostane na papirju, ni varstvo, temveč alibi.

Posebej nevzdržno je nesorazmerje med obveznostmi domačinov in ravnanjem obiskovalcev. Domačin mora za poseg v prostor, postavitev objekta, spremembo namembnosti ali gospodarsko rabo zemljišča pridobivati dovoljenja, soglasja in mnenja. Turist pa lahko isti prostor uporablja kot brezplačno parkirišče, spalnico in kuhinjo na prostem, ne da bi ga kdo učinkovito ustavil. Takšna razlika ne varuje narave, temveč ustvarja občutek, da pravila veljajo predvsem za tiste, ki tukaj živijo.

Lastniki imamo na voljo pravne mehanizme: varstvo posesti, odškodninsko odgovornost in neupravičeno obogatitev. Toda ti instituti niso bili zasnovani za položaj, v katerem nekaj sto vozil dnevno zasede zasebno parcelo, si ogleda znamenitost in nato izgine. Civilno pravo tu ne deluje kot učinkovito varstvo, temveč kot birokratska vaja dokazovanja nemoči.

Najpogosteje omenjeni instrument je tožba zaradi motenja posesti. Po 33. členu SPZ² ima posestnik pravico do sodnega varstva pred motenjem ali odvzemom posesti, vendar mora tožbo vložiti v 30 dneh od dneva, ko izve za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od motenja. Pri vozilih s tujimi registrskimi oznakami je identifikacija storilca v 30 dneh pogosto iluzorna. Lastnik bi moral fotografirati vsako vozilo in nato prek odvetnika iskati podatke. Policija jih zasebnikom praviloma ne posreduje. Sistem obstaja v teoriji, v praksi pa lastnika potisne v stroškovno in dokazno slepo ulico.

Tudi dokazovanje ni preprosta rešitev. Posamično fotografiranje vozila zaradi konkretne prijave je lahko dopustno; to potrjuje tudi nemška sodna praksa, saj je Upravno sodišče v Ansbachu³ presodilo, da fotografiranje nepravilno parkiranega vozila in posredovanje fotografij policiji lahko predstavlja zakonito obdelavo osebnih podatkov zaradi legitimnega interesa po členu 6(1)(f) GDPR. Povsem drugače pa je pri sistematičnem videonadzoru širšega območja. V slovenskem primeru Občine Kamnik je Informacijski pooblaščenec občini prepovedal pregledovanje posnetkov videonadzornega sistema za namen izrekanja sankcij zaradi napačnega parkiranja, Upravno sodišče pa je tej odločitvi pritrdilo.⁴ Meja je zato jasna: dokaz konkretne kršitve je nekaj drugega kot stalno nadzorovanje prostora in naknadno iskanje kršiteljev.

Tudi intenzivnost motenja je problem. Sodna praksa enkratno motilno dejanje praviloma varuje le, kadar pomembneje poseže v mirno uživanje posesti. Višje sodišče v Ljubljani je zavzelo stališče, da kratkotrajno parkiranje osebnega vozila na tuji nepremičnini zaradi telefonskega pogovora in brskanja po rokovniku ne zadošča za posestno varstvo. To ne izključuje varstva pri množičnem in ponavljajočem se parkiranju, pomeni pa, da mora lastnik dokazati več kot bagatelno uporabo roba zemljišča. Prav zato je posestno varstvo pri turističnem parkiranju sistemsko neuporaben institut.

Za nameček je posestna tožba usmerjena predvsem v prihodnost in v vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče storilcu prepove nadaljnje motenje in mu naloži odpravo posledic. To je uporabno pri medsosedskih sporih ali zoper serijskega domačega povratnika. Popolnoma pa odpove pri naključnem nizozemskem, nemškem ali poljskem turistu z avtodomom, ki je prekršek storil enkrat, nato pa izginil iz države.

Zaradi nemoči lastniki postavljajo table, na primer »Zasebno zemljišče – kazen za parkiranje 1.000 EUR«. Težava je, da slovenski pravni red ne pozna zasebne kazni v takšni obliki. Med naključnim kršiteljem in lastnikom travnika praviloma ni pogodbenega razmerja, zato takšna tabla deluje predvsem kot psihološko odvračalo, ne kot izvršljivo pravno sredstvo.

Odškodninski zahtevek po 131. členu OZ⁵ je pravno mogoč, a ekonomsko nesmiseln. Lastnik mora dokazati protipravnost, škodo, vzročno zvezo in krivdo. Če avtodom poškoduje nekaj kvadratnih metrov travnika, je škoda nizka, izvedenec pa bi stal več kot sama škoda.

Pomembno pa je poudariti tudi drugo stran odškodninske odgovornosti. Vrhovno sodišče je v pritrdilo stališču, da oseba, ki samovoljno parkira na tujem zasebnem zemljišču, sama prevzame tveganje negativne posledice; njeno ravnanje lahko izključi protipravnost očitane opustitve lastnika zemljišča.⁶ Enako izhodišče je pred tem zavzelo Višje sodišče v Ljubljani: pri »parkiranju na črno« lastnik zemljišča ni dolžan postavljati posebnih prometnih znakov ali vzdrževati zemljišča kot javnega parkirišča.⁷ To je pomembno sporočilo: tisti, ki zavestno zasede tujo lastnino, ne more od lastnika hkrati zahtevati standarda urejenega parkirišča.

Podobno velja za uporabnino po 198. členu OZ. Korist kršitelja bi se lahko ovrednotila z zneskom, ki bi ga sicer plačal na urejenem parkirišču ali v kampu, na primer od 15 do 25 evrov na dan. Toda majhna vrednost spora, identifikacija tujca, prevodi, vročanje in stroški postopka pomenijo, da je izterjava 20 evrov pravno mogoča, racionalno pa nevzdržna.

Vprašanje, zakaj lastniki ne uredimo parkirišč, ima preprost odgovor: na teh zemljiščih veljajo prostorske, naravovarstvene in kmetijske omejitve. Prav zaradi podobnih zgodb je vse glasnejša tudi pobuda za referendum o izstopu iz Triglavskega narodnega parka.

Zaradi frustracij se lastniki zatečejo k neposredni akciji: odvozu vozila, oviram ali zaprtju dovoza. Toda samopomoč je pravno nevarna. Lastnik, ki ga sistem ne varuje, se lahko v trenutku, ko začne varovati samega sebe, znajde na drugi strani postopka.

SPZ v 31. členu samopomoč dovoljuje le izjemoma: ob neposredni nevarnosti, takojšnji in nujni reakciji ter sorazmernem načinu ukrepanja. Sodna praksa jo razlaga restriktivno. Namen samopomoči ni kaznovanje kršitelja, temveč nujna odvrnitev neposredne nevarnosti ali ohranitev obstoječega posestnega stanja.

Če lastnik naroči odvoz vozila, ki stoji na njegovem travniku, vendar ne blokira nujnega izhoda, intervencijskih vozil ali kmetijskih opravil, lahko preseže meje samopomoči. Kršitelj bo lahko zatrjeval motenje svoje posesti nad vozilom, lastnik pa se bo moral braniti očitka, da je ravnal nesorazmerno.

Absurd je očiten: lastnik mora biti pri obrambi svoje zemlje bolj previden kot tisti, ki jo zasede.

To poznam iz prakse. Najprej sem postavil zložen les; turisti so ga zmetali po hribu. Nato smo postavili ograjo za živino in zanjo plačali več kot 800 evrov; tudi to so podrli. Formalno gre lahko za poškodovanje tuje stvari, vendar je storilec neznan, stroški pa ostanejo lastniku. Po tej logiki lahko vsak teden postavim novo ograjo in vsak teden znova plačujem stroške. To ni pravna država, temveč prelaganje stroškov nedelovanja države na zasebnika.

Ključno vprašanje je zato preprosto: kje je država, ki mi na isti parceli nalaga omejitve, ker gre za kmetijsko zemljišče v narodnem parku? Problem ni odsotnost zakonodaje, temveč njeno neizvajanje. V zadnjih petih letih na svoji parceli nisem zaznal niti enega učinkovitega postopka ali sankcije, čeprav se kršitve ponavljajo množično.

Ker je zemljišče v Triglavskem narodnem parku, sta ključni javnopravni podlagi ZTNP-1⁸ in ZON.⁹ ZTNP-1 v 42. točki prvega odstavka 13. člena prepoveduje parkiranje motornih vozil, počitniških prikolic in vozil za bivanje zunaj določenih mest ter kampiranje, postavljanje šotorov in bivakiranje zunaj določenih mest. Toda tudi jasna zakonska prepoved ne pomeni nič, če nadzora ni. Če organi kršitev ne sankcionirajo, ustvarjajo sporočilo, da je kršitev varstvenega režima sprejemljivo tveganje.

ZON v 28.b členu ureja vožnjo, ustavljanje in parkiranje vozil na motorni pogon v naravnem okolju. Posebej problematična je izjema, po kateri je ustavljanje ali parkiranje v pasu petih metrov zunaj vozišča dopustno, če je skladno s cestnoprometnimi predpisi in če temu ne nasprotuje lastnik zemljišča. V praksi mora lastnik svojo prepoved stalno dokazovati s tablami, ograjami in opozorili, ki jih turisti pogosto odstranijo ali poškodujejo.

Ko mi podrejo ograjo ali tablo, bi formalno lahko zahteval uvedbo postopka zaradi poškodovanja tuje stvari. Toda prijava bi bila zoper neznanega storilca, stroški bi ostali meni, realna možnost odkritja storilca pa je minimalna. Če policija ne zmore učinkovito preprečiti niti organiziranih tatvin iz vozil na parkiriščih v Občini Bovec, zaradi katerih turisti vsako leto zapuščajo Posočje z razbitimi stekli, je iluzorno pričakovati, da bo našla storilca, ki je odstranil ograjo na travniku.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Jurij Žurej: Pravna in strateška analiza ukrepov zoper nepooblaščeno parkiranje in prenočevanje na zasebnih zemljiščih v Triglavskem narodnem parku in Občini Bovec

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 28, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------