O tem, kaj je to »izvršilno dejanje« izvršitelja
K temi in konkretnemu problemu. Sklep sodišča, da izvršitelj ob »prevzemu prostovoljnega plačila od dolžnika« ni opravljal nobenega izvršilnega dejanja, nasprotuje elementarni logiki in je materialnopravno očitno zmoten. Višje sodišče v Celju je v sklepih VSC I Ip 417/2020 in VSC I Ip 52/2021 označilo stroške izvršitelja kot nepotrebne v primeru, ko izvršitelj ni opravljal nobenega izvršilnega dejanja. Svojo odločitev je oprlo na 38. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik),1 ki je v tem oziru jasen, pri tem pa popolnoma prezrlo bistvene določbe predpisov, ki urejajo materialnopravno področje izvršbe v Sloveniji. Zdi se, kot bi namenoma želelo v zbirko sodne prakse vnesti način za brezsramno razvrednotenje službe izvršitelja, v popolnosti stopilo v (s prispodobo) vlogo odvetnika dolžnikov ter pri tem pozabilo na nepristranskost. Sklepi okrajnih in višjih sodišč, ki so temu precedensu, žal, kot nemisleči avtomati sledili, so ustvarili kaskado napačnih odločitev in degradirali izvršitelje do te mere, da se sprašujejo, kaj pravzaprav delajo, ko kaj naredijo.
Iustitia nemini neganda est – pravice se nikomur ne sme odreči, niti izvršitelju, četudi kot organu v postopku. Pri odločitvah (predvsem, regionalno, štajerskih) sodišč gre zaznati vse večjo mero nepriljubljenosti izvršiteljev, posledično pa vsebinsko odločanje, ki krši elementarno logiko in pravne določbe v predpisih. O tem, da sodišče mora odločati nepristransko, niti ne gre izgubljati besed, pa vendar se vrednota nepristranskosti izgubi takoj, ko se na papir, oziroma v današnji dobi na zaslon, zapiše nekaj, kar je v nasprotju z vsebino, zapisano v zakonu in v skladu z zakonom dodatno konkretizirano v podzakonskem predpisu.
Napačna odločitev višjega sodišča se lahko v pravno prakso prenese in razširi zelo hitro, še posebej ko vpelje nov recept za klestenje stroškov izvršiteljev. Okrajna sodišča sicer niso vezana na odločitve višjih sodišč,2 vendar je pričakovano, da se na precedens vsaj zanašajo.3 S tem pa tudi hitro razširijo (napačno) sodno prakso. Sodno prakso, ki se gradi (uporabila bova zelo mil izraz) na površni, v interpretaciji prava pa se oddaljuje od svojega osnovnega cilja – zagotavljanja pravice in pravičnosti, brez katere ni zakonitosti, če je prva zanikana zavestno ali zaradi pretirano zmanjšane zmožnosti pravnega mišljenja. Opustitev skrbnosti in strokovnosti sodnikov pri sprejemanju odločitev lahko vodi v dolgotrajno sistemsko krivico pri odločanju o stroških izvršiteljev.
Sodišče očitno pojem »izvršilno dejanje« razume zelo ozko.
Tega pojma pa ne obravnava ločeno od pojmov »delo izvršitelja« ali »izvršiteljevo delo, opravilo«. To pomeni, da izvršitelj opravi delo, za katero sme prejeti plačilo, le v primeru »izvršilnega dejanja« po najožji jezikovni razlagi. Sicer »dela« ne opravi, če pa že opravi »delo«, za tako delo ni upravičen do plačila – stroškov –, ker po razumevanju sodišča opravljeno delo ni bilo »izvršilno dejanje«.
Ob tem ni nepomembno, da pravni predpisi izrecno ne razlikujejo med »delom izvršitelja« in »izvršilnim dejanjem«, da ne zapovedujejo, da je izvršitelj upravičen le do plačila za svoje delo in do stroškov dela pri »izvršilnih dejanjih«, da ne jemljejo pravice do plačila za delo in stroške dela izvršitelja, če ta ni opravil »izvršilnega dejanja« v najožjem jezikovnem pomenu, hkrati pa prav 38. člen Pravilnika izrecno navaja možna in dopustna »opravila« (»delo«) izvršitelja, ki sicer niso »izvršilno dejanje« v jezikovno najožjem pomenu, so pa »delo«: npr. 10., 11., 19., 27. in 29. točka ter tudi druge točke.
Sklep VSC I Ip 417/2020
»[G]lede na podatke spisa pa izvršitelj dne 17. 8. 2020 ni opravljal nobenih izvršilnih dejanj, temveč je zgolj prevzel prostovoljna plačila od dolžnika. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče potrjuje nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da navedeni stroški izvršitelja za izvršbo niso bili potrebni. Izvršitelj namreč do njih glede na določbo 53. v zvezi s 54. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik) ni upravičen, saj ob prostovoljni izpolnitvi obveznosti ter prevzemu te izpolnitve ni opravljal nobeno izvršilno dejanje.«4
Sklep VSC I Ip 52/2021
»Ker na dan prevzema gotovinskih plačil dolžnika izvršitelj ni opravljal nobenih izvršilnih dejanj, temveč je zgolj prevzel prostovoljno plačilo od dolžnika, navedeni stroški v zvezi s prevzemom teh gotovinskih plačil za predmetni postopek niso bili potrebni, ker izvršitelj do njih glede na določbo 53. v zvezi s 54. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ni upravičen, saj ob prostovoljni izpolnitvi obveznosti ter prevzemu te izpolnitve ni opravljal nobeno izvršilno dejanje (38. člen Pravilnika).«
Sklep VSC I Ip 264/2023
»Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).«
Sklep VSC I Ip 146/2023
»Ker izvršitelj do izdaje obračuna ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi priglašenih stroškov, saj obračun stroškov v tej fazi postopka ni bil upravičen, s tem pa tudi upnikovi priglašeni stroški niso potrebni za izvršbo.«
Predvsem pa 5. in 6. točka tega sklepa, v katerih je uporabljen tretji termin - »dejanje izvršitelja« in »le nujno administrativno opravilo«. Izrecno je tudi zapisano, da 38. člen le »primeroma našteva izvršilna dejanja«.
»5. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da je seznanitev s spisom in vpis v evidenco prvo (in potrebno) dejanje izvršitelja. Konkretno tretji odstavek 291. člena ZIZ namreč izvršitelju nalaga vodenje evidence o izvršilnih zadevah, ki jih prejme v izvršitev. Z dodelitvijo spisa izvršitelju tako zanj nastane dolžnost spis ustrezno označiti in vnesti v svojo evidenco, kot je določeno v 20. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Vendar pa pritožba zmotno navaja, da to opravilo predstavlja izvršilno dejanje, saj gre le za nujno administrativno opravilo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Sklicevanje pritožnika na določbe Pravilnika o tarifi kot specialnejši predpis zato ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je ob pojasnjevanju svoje odločitve v tem delu povsem pravilno sklicevalo na 38. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ki primeroma našteva izvršilna dejanja, katera opravlja izvršitelj. Njegova obrazložitev, da izvršitelj do izdaje obračuna z dne 23. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, je pravilna. Že iz tega razloga je - glede na povzeto pravno podlago v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa - pravilna odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi priglašenih stroškov, saj obračun stroškov v tej fazi postopka ni bil upravičen, s tem pa tudi upnikovi priglašeni stroški niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).
6. Sodišče druge stopnje pa soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da izvršitelj ob sestavi obračuna z dne 23. 3. 2023 ni navedel okoliščin, ki bi opravičevale izdajo delnega obračuna po tretjem odstavku 61. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Tega ne predstavlja niti v pritožbi zatrjevana možnost poplačila dolga. Kot je primeroma naštelo sodišče prve stopnje, bi izdajo delnega obračuna lahko opravičevala morebitna ustavitev izvršbe ali odlog izvršbe za daljše časovno obdobje. Slednje pa niti ni bilo zatrjevano. Tudi ne drži pritožbeno navajanje, da si je obrazložitev sodišča prve stopnje nasprotujoča. Sodišče prve stopnje je zgolj pojasnilo, da izvršitelj sicer je upravičen do plačila za ti dejanji, vendar (še) ne v tej fazi izvršbe.«
Velja biti pozoren na zadnji stavek sodišča: »izvršitelj sicer je upravičen do plačila za ti dejanji, vendar (še) ne v tej fazi izvršbe«. Torej je upravičen do plačila za svoje delo, kar je logično. A ne v »tej fazi izvršbe«. Zakaj ne? Ker ni opravil ozko jezikovno razumljenega »izvršilnega dejanja«? Tega pa zakon našteva »le primeroma«?
Smiselno enako je odločeno tudi v zadevah št. I Ip 91/2024 in I Ip 215/2023, ki pa … nista objavljeni na portalu sodne prakse.5
Elementarna logika. Če druga oseba nekaj dolguje, se jo pozove k poravnanju dolga. Če tega ne stori, se lahko obišče odvetniško pisarno, ki dolžniku pošlje dopis s pozivom, naj poravna dolg, sicer bo zoper njega vložena tožba. Dolžnik dolg poravna. A tega ne stori »prostovoljno«. To stori zaradi poziva upnika in zaradi poziva odvetnika – da bi se izognil sodnemu postopku in dodatnim stroškom. Odvetnik je opravil svoje delo. Zanj ima pravico izstaviti račun.
Včasih poziv upnika in odvetnika ne zadoščata in upnik začne sodni postopek. Na koncu procesa zadeva pride v roke izvršitelja. Ta pozove dolžnika k poravnanju dolga, ker to mora storiti. Če dolžnik to stori, tega ni storil »prostovoljno«, ampak zaradi obstoja dolga, dokazanosti dolga pred sodiščem in začetka postopka izvršbe. Če dolg poravna, to stori, da se izogne rubežu in dodatnim stroškom. Izvršitelj, ki sprejme, prevzame poravnavo dolga, opravi svoje delo. Zanj ima pravico do plačila. Dolg je bil poravnan po dogovoru: izvršitelj se je lahko odpeljal na dom dolžnika, lahko se je dolžnik pripeljal v pisarno izvršitelja, lahko sta se sestala na pol poti, denar je bil lahko nakazan na račun … Izvršitelj je opravil delo, za katero ima pravico do plačila, strošek pa bo pogojen z dogovorjenim načinom poravnave dolga. Logično.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andraž Teršek, Luka Štolfa: Pravna ignoranca sicer škodi, a ne sodiščem: predpisa urejata izvršilna dejanja drugače, kot jih razlagajo sodišča
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 37-38, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-----------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
