Ključno vprašanje, ki ga je moralo Ustavno sodišče razrešiti, je bilo, ali so družbene organizacije, konkretno lovske družine in zveze, na kmetijskih zemljiščih in gozdovih v družbeni lastnini imele upravičenja, primerljiva z lastninsko pravico, ki bi jim zagotavljala ustavno varstvo po 33. členu URS. Sodišče je poudarilo, da je bila družbena lastnina v prejšnjem pravnem sistemu konceptualno zasnovana kot negacija zasebne lastnine. Številni predpisi in pravna teorija so utemeljevali, da družbena lastnina ni pomenila lastninske pravice v klasičnem pomenu, temveč posebno obliko upravljanja družbenih sredstev. Upravičenja, ki so iz nje izhajala, zato ni bilo mogoče enačiti z upravičenji, ki pripadajo lastnikom zasebnih stvari. Presoja je temeljila na odločbi U-I-77/93, v kateri je sodišče že opozorilo na temeljno razliko med družbeno in zasebno lastnino.
Pri določanju obsega upravičenj na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini je bilo treba upoštevati dodatne omejitve, ki so veljale že v sistemu družbene lastnine. Drugi odstavek 206. člena Zakona o združenem delu (ZZD) je dovoljeval prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na druge družbenopravne osebe le neodplačno ali odplačno do višine vrednosti vlaganj. Ekonomski pomen pravice razpolaganja z družbenimi zemljišči je bil tako že v prejšnjem sistemu bistveno omejen. Možnost neodplačnega prenosa oziroma prenosa proti povračilu vlaganj je bila pogojena z namensko in interesno povezanostjo zemljišč. To je mogoče razumeti le v kontekstu samoupravnega združevanja dela in sredstev, kjer se subjekt pravice ni spreminjal, temveč zgolj subjekt upravljanja. Sodišče je zato zaključilo, da izpodbijane določbe ZSKZ niso omejevale ali izključevale lastninske pravice, temveč so lastnino šele konstituirale.
Predlagatelj je posebej izpostavil položaj lovskih družin in zvez, ki so zemljišča v družbeni lastnini pridobivale tudi odplačno. Zatrjeval je, da gre v takih primerih za nedopusten in nesorazmeren poseg v lastninsko pravico, primerljiv z razlastitvijo brez nadomestila. Ustavno sodišče je ta očitek zavrnilo. Poudarilo je, da dejstvo odplačne pridobitve ne spreminja narave družbene lastnine. Lovske družine so bile kot družbene organizacije lahko nosilke lastninske pravice le na nepremičninah, potrebnih za zadovoljevanje interesov članov, ne pa na kmetijskih zemljiščih, ki so služila upravljanju lovišč oziroma opravljanju družbenih dejavnosti. ZSKZ za primere odplačno pridobljenih zemljišč ne določa ustavno nedopustnega poseganja, saj zagotavlja kompenzacijo vloženih sredstev. Določbe 17. člena ZSKZ vzpostavljajo zakupno razmerje za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča, pri čemer se ob plačilu zakupnine ali odškodnine za podeljeno koncesijo upošteva kupnina tako, da se do njene poravnave zakupnina ali odškodnina pobota.
Očitek kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS sodišče ni upoštevalo. Predlagatelj je zatrjeval, da zakonodajalec lovskih družin in zvez glede odplačno pridobljenih zemljišč ni obravnaval enako kot drugih pravnih oseb v primerljivem položaju, na primer temeljnih organizacij kooperantov. Sodišče je ugotovilo, da ZSKZ vsa zadevna zemljišča v družbeni lastnini podržavlja na enak način ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oziroma kako so bila pridobljena. Položaj lovskih družin glede upravičenj na družbenem kmetijskem zemljišču je bil enak oziroma podoben položaju drugih družbenih organizacij, zato tudi za lovske družine veljajo določbe 17. člena ZSKZ o vzpostavitvi zakupnega razmerja.
Ustavno sodišče je poudarilo, da je identična vsebinska vprašanja že celovito obravnavalo v odločbi U-I-78/93. V tej odločbi je presojalo 14. člen ZSKZ z vidika vseh očitkov, ki jih v aktualni zahtevi navaja predlagatelj. Ker od te odločbe ni prišlo do sprememb pravnega stanja, ki bi utemeljevale odstop od sprejetih stališč, je sodišče zavrnilo zahtevo. Predlagatelj je sicer zatrjeval, da so se okoliščine spremenile, ker naj bi lovske družine in zveze zemljišča dejansko izgubljale šele v zadnjem obdobju, vendar teh trditev ni dokazal. Potek časa od odločbe U-I-78/93, drugačna stališča nekaterih ustavnih sodnikov v ločenih mnenjih ter neizkazano dejansko uresničevanje izpodbijanih določb ne predstavljajo zadostne podlage za vnovično presojo.
Sklicevanje predlagatelja na 67. in 69. člen URS, ki urejata gospodarske, socialne in kulturne pravice ter razlastitev, ni bilo upoštevno. Ker družbenim pravnim osebam, ki so imele v uporabi družbena zemljišča, ni mogoče priznati upravičenj, ki bi izhajala iz pravice do zasebne lastnine, poseg v tako pravico ni mogoč. Določbe ZSKZ so lastnino šele konstituirale, zato ni šlo za razlastitev ali nedopustno omejevanje že obstoječe lastninske pravice. Pravica uporabe ni bila odvzeta, temveč je bila le preoblikovana v obligacijskopravno razmerje zakupa oziroma koncesije. Pri tem je bila zagotovljena ustrezna kompenzacija vloženih sredstev, kar izključuje ugotovitev nesorazmernega posega.
Odločba potrjuje ustaljeno ustavnosodno prakso, po kateri prehod iz sistema družbene lastnine v sistem zasebne lastnine temelji na konstitutivnem lastninjenju, ne pa na ohranjanju upravičenj, ki naj bi bila primerljiva z lastninsko pravico. Družbena lastnina je predstavljala kvalitativno drugačen pravni institut, iz katerega ni izhajalo varstvo po 33. členu URS. Zakonodajalec je bil pri ureditvi lastninjenja družbenih sredstev upravičen podržaviti vsa kmetijska zemljišča in gozdove v družbeni lastnini ne glede na način njihove pridobitve, ob zagotovitvi ustrezne pravne in ekonomske kompenzacije upravičencem. Tovrstna ureditev je skladna z načeli pravne države iz 2. člena URS, načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena URS ter z varstvom pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
