Podatki, pridobljeni pri prikritih preiskovalnih ukrepih v eni zadevi, se lahko uporabijo tudi v drugi zadevi, če gre tudi pri drugem kaznivem dejanju za t. i. kataloško kaznivo dejanje ter ne gre za naklepno zlorabo organov pregona.
Ustavno sodišče je v odločbi Up-1038/2, Up 1044/21 odgovarjalo na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s pravicama iz 35. in 38. člena > Ustave RS, ko je pri presoji zakonitosti izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), pridobljenih v zadevi št. Pp 2/2011, na katere je oprlo krivdorek, uporabilo izsledke PPU iz druge (izhodiščne) kazenske zadeve št. Pp 1/2011, ali pa bi, po drugi strani, moralo odrediti, da se izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011, uničijo, glede na to, da je državni tožilec pred potekom dveh let od konca izvajanja PPU kazenski pregon zahteval zgolj v obravnavani, ne pa tudi v izhodiščni zadevi.
PPU izjemno intenzivno posegajo na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti, in sicer splošna pravica do varstva zasebnosti (35. člen Ustave), prostorska zasebnost (36. člen Ustave), komunikacijska zasebnost (37. člen Ustave) in informacijska zasebnost (38. člen Ustave). Poseg v pravico do varstva osebnih podatkov ne pomeni samo izvajanje prikritih ukrepov, temveč tudi hramba le-teh. Seveda pa hramba podatkov, pridobljenih s PPU, ne pomeni nujno kršitve človekove pravice do zasebnosti. Za kršitev ne gre, če hramba zasleduje legitimen cilj ter je za dosego tega cilja primerna, nujna in sorazmerna v ožjem smislu. Vendar lahko s potekom časa moč argumentov, ki govorijo za hrambo podatkov, upada. S podaljševanjem časa hrambe podatkov se namreč na drugi strani poglablja poseg v zasebnost vseh posameznikov, na katere se podatki nanašajo. Četudi so podatki v izhodišču pridobljeni na ustavno skladen in zakonit način, lahko po določenem času njihova hramba preraste v prekomeren poseg v pravico do zasebnosti posameznikov. Zato je nujna časovna omejitev hrambe takšnih podatkov.
V predsodnem stadiju (t. i. predkazenskem postopku) je rok hrambe izsledkov PPU utemeljeno krajši kakor po tem, ko državni tožilec zahteva uvedbo kazenskega postopka. Tako je namen roka iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da se omeji čas hrambe gradiva: zakonsko predvideno dvoletno obdobje po koncu izvajanja PPU je namenjeno temu, da državni tožilec analizira izsledke PPU in po potrebi zbere dodatne dokaze. Če v tem obdobju zbere dokaze, ki zadostujejo za utemeljen sum, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, mora zahtevati uvedbo kazenskega postopka. V takem primeru se zbrano gradivo ne uniči, saj bo lahko uporabljeno kot dokaz v kazenskem postopku. Če pa državni tožilec v roku dveh let po izvajanju PPU ne zbere dokazov, ki bi zadostovali za utemeljen sum, se gradivo uniči.
Uničenje dokazov na podlagi drugega odstavka 154. člena ZKP ni enako institutu izločitve dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb kazenskega postopka (drugi odstavek 18. člena ZKP). To sta dva dopolnjujoča se mehanizma za varstvo ustavnosti in zakonitosti v (pred)kazenskem postopku; prvi preprečuje prekomerne posege v pravico do zasebnosti v stadiju hrambe dokazov, drugi pa je namenjen varstvu pred protiustavnim in nezakonitim pridobivanjem dokazov.
V obravnavanem primeru je nesporno, da je državni tožilec znotraj dvoletnega roka od konca izvajanja PPU vložil zahtevo za preiskavo obravnavanega kaznivega dejanja, sporno pa je, ali je bila s tem upravičena tudi nadaljnja hramba izsledkov PPU, ki so bili zbrani pri preiskavi izhodiščnega kaznivega dejanja.
Ustavno sodišče je poudarilo, da Ustava ne prepoveduje, da bi se izsledki PPU, ki so bili zakonito in v skladu z Ustavo pridobljeni pri preiskavi določenega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil določen osumljenec, uporabili tudi za dokazovanje drugih kaznivih dejanj, zoper druge osebe oziroma v drugih kazenskih zadevah. To je dovoljeno, če (1) gre tudi pri drugem kaznivem dejanju za t. i. kataloško kaznivo dejanje, tj. kaznivo dejanje, za preiskovanje katerega se sme odrediti isti PPU, in (2) ne gre za naklepno zlorabo organov pregona. Sodišče je še dodalo, da ni odločilno, ali gre za začetek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim so bili PPU odrejeni, ali zaradi nekega drugega (kataloškega) kaznivega dejanja.
V obravnavani zadevi se je postopek nanašal na kataloško kaznivo dejanje, v njem pa je bilo treba uporabiti izsledke PPU, ki so bili pridobljeni v zadevi št. Pp 1/2011. Ti izsledki resda niso bili predloženi kot dokaz, da je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, temveč kot gradivo, ki je služilo presoji, ali so bili obremenilni dokazi (izsledki PPU, pridobljeni v zadevi št. Pp 2/2011) pridobljeni zakonito. Vendar pa je tudi ta razlog upravičeval njihovo nadaljnjo hrambo, saj v primeru njihovega uničenja ne bi bilo mogoče preveriti zakonitosti ključnih obremenilnih dokazov.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da hramba in uporaba izsledkov PPU iz zadeve št. Pp 1/2011 v obravnavani kazenski zadevi nista pomenili nesorazmernega posega v pravico do zasebnosti oseb, na katere se ti izsledki nanašajo, in tako zatrjevana kršitev 35. in 38. člena Ustave ni podana.
Glede zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sodišča je Ustavno sodišče uvodoma poudarilo, da kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni podana le v primeru, ko je sodnikova pristranskost nedvomno izkazana, temveč tudi, ko za obstoj te kršitve zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen (tj. objektivno utemeljen) dvom o sodnikovi nepristranskosti. Na tem mestu je kot pomembno izpostavilo ločnico med kršitvijo pravice do nepristranskega sodišča in kršitvijo pravice do domneve nedolžnosti.
Pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave zahteva, da vsakdo, ki je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni v skladu z zakonom dokazana s pravnomočno sodbo. Pri presoji, ali je prišlo do navedene kršitve, je treba upoštevati tako način, na katerega je določena izjava sodišča ubesedena, kot tudi kontekst, v katerem je podana. Če v kompleksnih kazenskih postopkih z več obdolženci sodišče v sodbi navede zgolj tiste podatke o ravnanju oziroma vlogi teh oseb, ki so nujno potrebni za utemeljitev krivde obdolžencev, ki jim sodi, iz sodbe pa jasno izhaja, da se sodišče s tem ne opredeljuje do krivde preostalih oseb, kršitev pravice do domneve nedolžnosti praviloma ni podana. Po oceni Ustavnega sodišča zakonska ureditev, ki ureja izdajo sodbe na podlagi priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde, sodiščem omogoča spoštovanje teh zahtev.
A tudi če je sodnik predhodno sodeloval pri sojenju drugim soobdolžencem ter ni kršil pravice do domneve nedolžnosti, to še ne pomeni, da bo isti sodnik tem obdolžencem zagotovil tudi pravico do nepristranskega sojenja. V okviru presoje, ali je tak sodnik v kasnejšem postopku ohranil videz nepristranskosti, je odločilno predvsem, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v kasnejšem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva. Gre torej za vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč ostaja enako odprt za dokaze in trditve strank, kakor bi bil, če v predhodnem postopku ne bi odločal. Obstaja namreč upravičena bojazen, da bo sodnik (zavestno ali ne) težil k temu, da se ugotovi enako dejansko stanje, kot ga je ugotovil v predhodnem postopku.
Ker je v preučevanem primeru sodbe zoper obtožene sprejela ista sodnica, ki je kasneje sodila pritožniku, se pritožnika glede na navedeno v sodbah lahko upravičeno sprašujeta, ali ima sodnica že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja v pritožnikovi zadevi in ali bo težila k temu, da v pritožnikovi zadevi ugotovi enako dejansko stanje, kot ga je ugotovila v predhodnem postopku. In čeprav pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal obstoja nobene okoliščine, ki bi kazala, da je predsednica senata v njegovi zadevi dejansko odločala pristransko, pa gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja že zgolj zaradi obstoja okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodničini nepristranskosti. Ustavno sodišče je tako zaključilo, da je v bila v preučevanem primeru kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, to pravico pa sta kršili tudi višje in Vrhovno sodišče, ker te kršitve nista odpravili.
Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo nanj, razveljavilo in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo okrožnemu sodišču, ki bo moralo izvesti novo sojenje s senatom v spremenjeni sestavi.
Pripravila: mag. Jasmina PotrčČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.