Kadar je nacionalna zakonodaja v neskladju z zakonodajo Unije, so neskladne z evropsko zakonodajo tudi (kazenske) sankcije, določene za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki sama ni v skladu s temi določbami.
A in B sta državljanki tretjih držav, ki sta rezidentki za daljši čas v Italiji, prva od marca 2012, druga od marca 2013. Ko sta leta 2020 vložili vlogo za pridobitev »univerzalnega prejemka«, v kateri sta lažno navedli, da izpolnjujeta pogoje za pridobitev le-tega (med drugim pogoj vsaj desetletnega bivanja v Italiji), ju je neapeljski državni tožilec obtožil storitve kaznivega dejanja. V postopku pred sodiščem je le-to podvomilo o skladnosti italijanskega zakona z zakonodajo EU, saj za pridobitev t. i. univerzalnega prejemka določa strožje pogoje in s tem manj ugodno obravnavo tujih državljanov v primerjavi z državljani te države.
Nacionalno sodišče se je na Sodišče EU obrnilo s predhodnim vprašanjem, s katerim sprašuje, ali je treba 11. člen Direktive 2003/109 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas v povezavi s 34. členom Listine razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za dostop državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, do t. i. univerzalnega prejemka, ki pomeni ukrep socialne varnosti, socialne pomoči ali socialnega varstva, določa pogoj, ki velja tudi za državljane te države članice, in sicer da v tej državi članici prebivajo vsaj deset let, od tega zadnji dve leti neprekinjeno, in ki vsako lažno izjavo v zvezi s tem pogojem prebivanja kaznuje s kazensko sankcijo.
Sodišče EU je v svoji sodbi C-112/22 najprej poudarilo, da se skladno z 11. členom Direktive 2003/109 rezidenti za daljši čas glede socialnega zavarovanja, socialne pomoči in socialnega varstva, kot določa nacionalna zakonodaja, obravnavajo enako kot državljani. Nato je ugotovilo, da je »univerzalni prejemek« iz postopka v glavni stvari socialni prejemek, ki spada med prejemke iz navedene direktive.
V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da je skladno z Direktivo 2003/109 za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas treba opraviti poseben postopek in poleg tega izpolnjevati pogoje, določene v II. poglavju navedene direktive. Tako velja, da države članice podelijo status rezidentov za daljši čas državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju. Ko zaprosijo za status, morajo te osebe dokazati še, da imajo zadostne vire in zdravstveno zavarovanje. Sodišče EU je opozorilo, da je zakonodajalec Unije menil, da že petletno zakonito in neprekinjeno prebivanje dokazuje, da »je posameznik zaživel v deželi«, in ga je zato treba šteti za zadostnega, da ta oseba pridobi status rezidenta za daljši čas in tako pravico do enake obravnave kot državljani navedene države članice, zlasti glede socialne varnosti, socialne pomoči in socialnega varstva. Poudarilo je, da država članica ne more enostransko podaljšati obdobja prebivanja, ki se zahteva, da bi tak rezident za daljši čas lahko užival pravice, zagotovljene z Direktivo 2003/109.
Iz tega sledi, da je pogoj desetletnega prebivanja, ki mora biti zadnji dve leti neprekinjeno, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v nasprotju z 11. členom Direktive 2003/109.
Kot zadnje je sodišče presojalo še skladnost italijanske ureditve, ki nalaga kazensko sankcijo tistim prosilcem za ukrep socialne varnosti, ki podajo lažno izjavo glede pogojev za dostop do takega ukrepa, s pravom Unije. Ugotovilo je, da nacionalni sistem sankcij ni združljiv z določbami Direktive 2003/109, če je uveden za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki sama ni v skladu s temi določbami.
Na tej podlagi je Sodišče EU je zaključilo, da se 11. člen Direktive 2003/109 v povezavi s 34. členom Listine razlaga tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za dostop državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, do ukrepa socialne varnosti, socialne pomoči ali socialnega varstva določa pogoj, ki velja tudi za državljane te države članice, in sicer da v navedeni državi članici prebivajo vsaj deset let, od tega zadnji dve leti neprekinjeno, in ki vsako lažno izjavo v zvezi s tem pogojem prebivanja kaznuje s kazensko sankcijo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
