Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Sadomski proti Poljski soglasno ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zadeva odpira vprašanje učinkovitosti sodnega nadzora nad postopki imenovanja sodnikov na vrhovno sodišče v okoliščinah, ko zakonodajalec in izvršilna veja oblasti s koordiniranimi ravnanji izničita praktične učinke sodnih odločb, izdanih v korist pritožnika.
Pritožnik, sodnik na pritožbenem sodišču v Varšavi, se je leta 2018 prijavil na razpis za sedem sodniških mest na civilnem oddelku vrhovnega sodišča. Nacionalni sodni svet (NCJ), ustanovljen po sporni reformi iz leta 2017, ga v resoluciji št. 330/2018 ni priporočil za imenovanje, temveč je predlagal sedem drugih kandidatov. Pritožnik je vložil pritožbo na vrhovno upravno sodišče, pri čemer je uveljavljal kršitev ustavne pravice do enakega dostopa do javne službe iz 60. člena poljske ustave. Zatrjeval je, da je bil razpis predsednika republike izdan brez sopodpisa predsednika vlade, da je bila sestava NCJ protiustavna in da je bil izbirni postopek pomanjkljiv.
Kronologija dogodkov razkriva sistematično omejevanje sodnega nadzora. Vrhovno upravno sodišče je 27. septembra in 8. oktobra 2018 izdalo začasne odredbe, s katerima je zadržalo izvršitev resolucije NCJ. Kljub temu je predsednik republike 10. oktobra 2018 imenoval priporočene kandidate in jim izročil listine o imenovanju – torej v neposrednem nasprotju z zavezujočimi sodnimi odločbami. NCJ je medtem namenoma zavlačeval s posredovanjem pritožnikove pritožbe vrhovnemu upravnemu sodišču, hkrati pa je resolucijo hitro posredoval predsedniku države.
Zakonodajalec je v tekoče postopke posegel večkrat. Že julija 2018 je z novelo zakona o NCJ dodal pododstavek (1b) k 44. členu, po katerem bi resolucija NCJ postala pravnomočna v celoti, razen če bi jo izpodbijali vsi udeleženci postopka, vključno s priporočenimi kandidati – pogoj, ki ga je bilo v praksi nemogoče izpolniti. Ustavno sodišče je 25. marca 2019 razglasilo pododstavek (1a) 44. člena zakona o NCJ za protiustavnega, kar je pomenilo odpravo pravne podlage za sodni nadzor posamičnih resolucij NCJ. Zakon z dne 26. aprila 2019 je nato izrecno izključil pravico do pritožbe v zadevah, ki se nanašajo na imenovanja sodnikov vrhovnega sodišča, in odredil, da se vsi tekoči postopki ustavijo po sili zakona.
Vrhovno upravno sodišče se s tem ni sprijaznilo. Na podlagi predhodne odločbe Sodišča EU z dne 2. marca 2021 v zadevi A.B. in drugi (C-824/18) je odločilo, da zadevnih zakonodajnih sprememb ne bo uporabilo, in 6. maja 2021 razveljavilo resolucijo NCJ. Vendar pa je sodišče samo priznalo, da njegova odločitev ne posega v veljavnost predsedniških imenovanj, ki jih po veljavni zakonodaji ni mogoče izpodbijati ali preklicati. Pritožnikova zmaga pred domačim sodiščem je tako ostala brez vsakršnega praktičnega učinka.
ESČP je najprej zavrnilo ugovor poljske vlade, ki se je sklicevala na sodbo ustavnega sodišča z dne 10. marca 2022 v zadevi K 7/21, s katero je to razglasilo prvi odstavek 6. člena EKČP za nezdružljivega z ustavo. Strasbourško sodišče je ponovilo, da je izključno pristojno za razlago in uporabo EKČP ter da takšne sodbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskus omejevanja pristojnosti ESČP, kar spodkopava standarde pravne države.
Pri presoji uporabnosti prvega odstavka 6. člena EKČP pod civilnopravnim vidikom je ESČP uporabilo test iz zadeve Vilho Eskelinen proti Finski. Po tem testu mora država za izključitev zaščite iz 6. člena izpolniti dva kumulativna pogoja: nacionalno pravo mora izključevati dostop do sodišča za zadevno kategorijo javnih uslužbencev, ta izključitev pa mora biti objektivno utemeljena v interesu države. Odločilno je bilo, da je pravica do sodnega nadzora v zadevah imenovanja sodnikov vrhovnega sodišča pred začetkom spornega postopka v poljskem pravu nesporno obstajala – NCJ je sam v resoluciji št. 330/2018 navedel pravni pouk o možnosti pritožbe. Zakonodajni ukrepi, namenjeni omejevanju in odpravi te pravice, so bili sprejeti šele po začetku natečaja oziroma celo po vložitvi pritožnikove pritožbe. ESČP je v skladu z načelom iz zadeve Baka proti Madžarski poudarilo, da je treba dostop do sodišča presojati glede na stanje pred spornim ukrepom, saj bi sicer ukrep, ki pomeni poseg v pravico, hkrati služil kot pravna podlaga za izključitev dostopa do sodišča.
V jedru vsebinske presoje je ESČP navedlo, da bi bila pravica do sodišča iluzorna, če bi nacionalni pravni red dopuščal, da pravnomočna sodna odločba ostane brez učinka v škodo ene od strank. Izvršitev sodne odločbe pomeni sestavni del pravice do poštenega sojenja. To načelo velja tudi za začasne odredbe – če bi bilo drugače, bi bile zavezujoče, čeprav začasne, sodne odločbe brez pomena in smisla. V konkretnem primeru sta tako poseg v tekoči sodni nadzor nad resolucijo NCJ kot predsednikovo imenovanje sodnikov kljub zavezujoči začasni odredbi – kar je ESČP že v zadevi Advance Pharma proti Poljski opredelilo kot očitno kršitev domačega prava – zadostovala za ugotovitev, da sta bila začasna odredba in končna sodba vrhovnega upravnega sodišča v pritožnikovo korist v celoti izničena. Ravnanje najvišje izvršilne oblasti, ki z namernimi dejanji in dokončanimi dejstvi posega v tek pravosodja, je ESČP označilo kot odkrito kljubovanje pravni državi.
Posebno pozornost zasluži razlogovanje ESČP o razmerju med vprašanjem dopustnosti in vsebine. Vlada je zatrjevala, da domači postopki niso bili odločilni za pritožnikove civilne pravice, saj sodba vrhovnega upravnega sodišča ni imela praktičnih posledic. ESČP je ta ugovor zavrnilo z argumentom, da v okoliščinah, ko državni organi ciljano omejujejo in odpravljajo sodni nadzor nad civilno pravico, neučinkovitost domačih postopkov ne more služiti kot podlaga za ugotovitev, da ti postopki niso bili odločilni za zadevno pravico. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi odprava tekočih sodnih postopkov na nacionalni ravni hkrati pomenila odvzem konvencijskega varstva iz prvega odstavka 6. člena.
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice Adamske-Gallant dopolnjuje obrazložitev večine s poudarkom na vlogi formaliziranih procesnih pravil. Dostop do sodišča je ogrožen, kadar procesna pravila prenehajo služiti ciljem pravne varnosti in pravilnega delovanja pravosodja ter postanejo ovira, ki stranki preprečuje vsebinsko obravnavo njenega primera. Zakonodajni ukrepi v kombinaciji z dejanskim ravnanjem državnih organov so bili namenjeni preprečitvi vsebinske obravnave pritožnikove zadeve, kar je pritožniku zagotovilo zgolj navidezno varstvo.
Zadeva Sadomski utrjuje judikaturo ESČP o reformah pravosodja na Poljskem in postavlja jasen precedens za presojo zakonodajnih posegov v tekoče sodne postopke. Načelo, da ukrep, ki pomeni poseg v pravico, ne more hkrati služiti kot podlaga za odvzem konvencijskega varstva, ima potencial širše uporabe tudi zunaj konteksta sodniških imenovanj. Kadar koordinirano delovanje zakonodajne in izvršilne veje oblasti sistematično izniči učinke sodnih odločb, ESČP razširi presojo uporabnosti prvega odstavka 6. člena, da prepreči nastajanje pravnih praznin, v katerih bi posamezniki ostali brez vsakršnega učinkovitega varstva. Ugotovitev kršitve, ki jo je ESČP štelo za zadostno pravično zadoščenje, pa hkrati razkriva omejeno zmožnost mednarodnega sodišča, da v konkretnem primeru zagotovi polno restitucijo – saj imenovanja sodnikov na vrhovno sodišče po veljavnem pravu ostajajo nepreklicna.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
