Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je soglasno odločilo, da je Slovenija v primeru Škoberne kršila obtoženčevo pravico do poštenega sojenja in zasebnosti, ko ga je ljubljansko okrožno sodišče spoznalo za krivega jemanja podkupnine.
Škoberne (pritožnik) naj bi leta 2010 kot sodnik na celjskem okrožnem sodišču v zameno za podkupnino preklical mednarodno tiralico zoper E. Ć., ki so ga iskali zaradi prostitucije in goljufije. Zaradi tega je bil spoznan za krivega korupcije in razrešen s položaja sodnika. Petletno zaporno kazen je začel prestajati januarja 2015. Po več kot polovici prestane kazni je bil leta 2018 pogojno izpuščen.
E. Ć. je bil leta 2001 pred celjskim okrožnim sodiščem obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije in obsojen na dve leti zapora. Ker je še pred nastopom kazni zapustil ozemlje Slovenije, je bila zoper njega izdana mednarodna tiralica. Ko je bil na podlagi naloga za prijetje leta 2009 pridržan, je bil Škoberne preiskovalni sodnik v zadevi. E. Ć. je pozneje podal kazensko ovadbo na policijo, v kateri je med drugim navajal, da mu je pritožnik prek posrednika E. R. pomagal (z odpravo mednarodne tiralice), za kar mu je plačal podkupnino v skupni višini 59.000 EUR.
Na podlagi te ovadbe je decembra 2010 Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnim ponudnikom telekomunikacijskih storitev naložilo posredovanje telekomunikacijskih podatkov v zvezi s telefonskimi številkami, ki sta jih med drugimi uporabljala E. Ć. in E. R., med analizo pa je bilo ugotovljeno, da je E. R. komuniciral z osebo prek mobilne telefonske številke Okrožnega sodišča v Celju. Na podlagi teh ugotovitev je Okrožno sodišče v Ljubljani odredilo ukrep nadzora telekomunikacij – prisluškovanje mobilni telefonski številki Okrožnega sodišča v Celju (M. S.) in stacionarni telefonski številki v lasti prijavitelja.
Hkrati je bila v sodelovanju z E. Ć. pripravljena tajna operacija proti E. R., M. S. in pritožniku. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je pritožnik januarja 2011 na banko položil gotovino, del katere so bili od policije označeni bankovci.
Januarja 2012 je državno tožilstvo vložilo obtožnico zoper Škoberneta, E. R. in M. S. zaradi storitve kaznivega dejanja prejemanja podkupnine, sojenje pa se je začelo 14. februarja 2013. Na obravnavi 11. decembra 2013 sta M. S. in E. R. priznala krivdo.
V svojem zagovoru decembra 2013 je pritožnik med drugim navedel, da je E. Ć. dal zgolj pravni nasvet, denar, ki ga je položil na banko, pa naj bi bilo vračilo posojila, ki ga je posodil M. S. Njegova zahteva, da se kot priči v postopku zaslišita E. R. in M. S., je bila zavrnjena.
Škoberne je bil 23. decembra 2013 s sodbo spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prejemanja podkupnine. Pri teh ugotovitvah se je sodišče sklicevalo na izjave E. Ć., v katerih je opisal srečanja, ki so se zgodila na Hrvaškem, izjavo M. S., ki jo je ta podala med preiskavo, ter podatke, ki so jih zagotovili ponudniki telekomunikacijskih storitev in jih je analizirala policija.
Zoper takšno odločitev se je Škoberne pritožil ter navedel, da E. R. in M. S. ni mogel zaslišati kot priči in da bi morala sodnica, ki je vodila postopek, odstopiti, saj je sprejela priznanje krivde E. R. in M. S. V zvezi s telekomunikacijskimi podatki je opozoril na neselektivno in splošno naravo režima hrambe podatkov.
Višje in Vrhovno sodišče sta njegovo pritožbo oziroma zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnili, prav tako je Ustavno sodišče zavrnilo obe ustavni pritožbi, ki ju je pritožnik vložil.
V postopku pred ESČP je to najprej obravnavalo dejstvo, da ni bilo omogočeno zaslišanje E. R. in M. S.
Pritožnik se je pri svojem zagovoru skliceval na 6. člen Konvencije o varstvu temeljnih človekovih pravic in svoboščin (EKČP), ki med drugim opredeljuje pravico obdolženca, da zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.
Sodišče je najprej opozorilo, da je v skladu s 6. členom EKČP dopustnost dokazov primarno stvar, ki jo ureja nacionalna zakonodaja, in da naloga sodišča ni odločati o tem, ali so bile izjave prič pravilno sprejete kot dokaz, temveč preveriti, ali je bil postopek kot celota (vključno z načinom pridobivanja dokazov) pravičen. Skladno z navedenim členom namen EKČP ni zahteva po navzočnosti in zaslišanju vsake priče v imenu obtoženca, temveč zagotoviti popolno »enakost orožij« v posameznem primeru.
Sodišče je v preteklosti oblikovalo tridelni test (test Murtazaliyeva) za oceno, ali je bila spoštovana pravica do poziva razbremenilne priče po 6. členu EKČP: (1) ali je bila zahteva za zaslišanje priče dovolj obrazložena in pomembna za predmet obtožbe; (2) ali so domača sodišča upoštevala relevantnost tega pričanja in podala zadostne razloge za svojo odločitev, da ne dovolijo zaslišanja priče na sojenju; in (3) ali je odločitev domačih sodišč, da ne dovolijo zaslišanja priče, spodkopala poštenost postopka.
Po preučitvi zadeve je ESČP ugotovilo, da je bila zahteva za pričanje dovolj utemeljena oziroma da bi pričanje lahko bilo relevantno za predmet obtožbe. Dodalo je, da je sodnica vedela za osemdnevni rok ter da se je od nje kot končne varuhinje poštenosti postopka pričakovalo, da skrbno preuči posledice svojih procesnih odločitev glede na pritožnikovo pravico do obrambe. Nič ji torej ni preprečevalo, da bi preložila obravnavo, da bi se iztekel omenjeni kratki (osemdnevni) rok. Sodišče zato ugotavlja, da domače sodišče ni podalo zadostnih razlogov za zavrnitev pričanja M. S. in E. R.
Glede na zgoraj navedeno je ESČP zaključilo, da kazenski postopek proti pritožniku ni bil v skladu 6. členom EKČP. Domača sodišča v postopku s pravnimi sredstvi te pomanjkljivosti niso odpravila.
ESČP se je opredelilo tudi do kršitve zasebnosti skladno z 8. členom EKČP v zvezi s hrambo pritožnikovih telekomunikacijskih podatkov.
Da bi ugotovilo, ali je bil poseg, ki ga predstavlja hramba, skladen z zakonom in sorazmeren, je moralo ESČP presoditi slovensko zakonodajo, ki je urejala hrambo podatkov.
V zadevi ni bilo sporno, da je hramba pritožnikovih telekomunikacijskih podatkov ter dostop in obdelava takih podatkov s strani organov pomenila poseg v njegove pravice, varovane z 8. členom EKČP. Vendar pa je imel ta poseg pravno podlago v zakonu, sledil je legitimnemu cilju in je bil potreben v demokratični družbi.
Vendar je ESČP opozorilo, da bi lahko telekomunikacijski podatki razkrili intimne slike iz pritožnikovega življenja s preslikavo družbenih omrežij, sledenjem lokaciji, preslikavo komunikacijskih vzorcev in vpogledom v to, s kom je bil v interakciji. Tak sistemski nadzor, ki ga prinaša obvezna hramba telekomunikacijskih podatkov, pa predstavlja oviro za uživanje pravice do zasebnosti vseh uporabnikov telekomunikacijskih storitev ter tako pomeni obsežen in posebej resen poseg v človekove temeljne pravice.
Zakon mora jasno določiti razloge, na podlagi katerih se lahko dovoli množično prestrezanje, okoliščine, v katerih se lahko prestreže komunikacija posameznika, in postopek, ki ga je treba upoštevati za izdajo dovoljenja. Zakona, ki je praviloma določal splošno in nediskriminatorno hrambo telekomunikacijskih podatkov, ni pa vseboval določb, ki bi omejevale obseg in uporabo ukrepa, po mnenju sodišča ni mogoče šteti za zadostno jamstvo za njegovo skladnost z načeloma pravne države in sorazmernosti. ESČP je tako ugotovilo tudi kršitev 8. člena EKČP.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
