Pri osumljeni ali obdolženi osebi se v predkazenskem postopku lahko opravita osebna preiskava in zaseg prepovedanih snovi brez prisotnosti odvetnika te osebe.
Trije policijski inšpektorji iz okrožne policijske uprave v Lukovitu, Bolgarija, so 8. februarja 2022 ustavili in pregledali vozilo, ki ga je vozila oseba IJ in v katerem sta bili tudi osebi AB in KL. Slednji sta še pred opravljenim testom na prisotnost prepovedanih drog izjavili, da imata pri sebi prepovedano drogo. Inšpektorji so to informacijo sporočili dežurnemu preiskovalnemu sodniku, ki je sestavil zapisnik o prejemu ustnega obvestila o storitvi kaznivega dejanja. Ker je bil voznikov test pozitiven, je eden od policijskih inšpektorjev še pred sodno odobritvijo opravil preiskavo vozila, o kateri je bil sestavljen zapisnik. Med preiskavo so pri AB našli drogo. O rezultatih te preiskave je dežurni preiskovalni policist na okrožno državno tožilstvo v Lovechu posredoval obvestilo o rezultatih preiskave, ki je bila opravljena v okviru predkazenskega postopka v skladu z 212. členom bolgarskega zakonika o kazenskem postopku.
Med zaslišanjem na policijski upravi je AB navedel, da so snovi, najdene pri njem, droge, namenjene za njegovo lastno uporabo. Na podlagi vsega navedenega je državni tožilec vložil predlog za potrditev zapisnika o osebni preiskavi osebe AB in zasegu na podlagi te preiskave. Spor o glavni stvari se nanaša na ta predlog za naknadno odobritev te preiskave in tega zasega.
Predložitveno sodišče ima namreč pomisleke glede vprašanja, ali je sodni nadzor, ki je v nacionalnem pravu predviden za prisilne ukrepe za pridobitev dokazov v predkazenskem postopku, zadostno jamstvo za spoštovanje pravic osumljenih in obdolženih oseb, kot je določeno v direktivah 2012/13 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku in 2013/48 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku. Bolgarsko pravo namreč ne vsebuje jasnega pravila o obsegu sodnega nadzora nad prisilnimi ukrepi za pridobitev dokazov v predkazenskem postopku in glede na nacionalno sodno prakso se nadzor nad hišno preiskavo, osebno preiskavo in zasegom nanaša na preverjanje njihove formalne zakonitosti. V zvezi s tem opozarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice Republiko Bolgarijo večkrat obsodilo zaradi kršitve 3. in 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice.
Dalje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da bolgarsko pravo ne pozna pojma »osumljena oseba« iz teh direktiv, temveč le pojem »obdolžena oseba«. Nazadnje naj bi tako iz pravne teorije kot iz nacionalne sodne prakse izhajalo, da pristojno sodišče, tudi kadar je prepričano, da pravica do obrambe zadevne osebe ni bila spoštovana, ne more preverjati uvedbe preiskave ali vložitve obtožnice zoper to osebo, saj bi s tem poseglo v ustavno pristojnost državnega tožilca za uvedbo kazenskega postopka.
Sodišče EU je v sodbi C-209/22 najprej poudarilo, da je skupni cilj direktiv 2012/13 in 2013/48 opredeliti minimalna pravila glede nekaterih pravic osumljenih in obdolženih oseb v kazenskem postopku, natančneje glede obveščenosti in pravice do odvetnika, do katerih so te osebe upravičene od trenutka, ko pristojni organi osebo seznanijo s tem, da je osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja. To se stori z uradnim obvestilom ali na drug način, pri čemer morajo imeti pristojni nacionalni organi za zagotovitev učinkovitega poteka kazenske preiskave določeno polje proste presoje za izbiro trenutka, ko zadevno osebo obvestijo, da je osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja. Pri tem ne sme priti do čezmerne zamude pri obvestitvi o tej informaciji, ki bi zadevni osebi preprečila učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, varovane z direktivama 2012/13 in 2013/48.
Na vprašanje nacionalnega sodišča, kako dejstvo, da nacionalno pravo ne pozna pojma »osumljena« oziroma »obdolžena« oseba, vpliva na uporabo 2. člena Direktive 2012/13 in 2. člena Direktive 2013/48, je Sodišče EU poudarilo, da nacionalna ureditev statusa osebe v postopku ni pomembna ter ne vpliva na uporabo navedenih direktiv.
Z naslednjim predhodnim vprašanjem je predložitveno sodišče vprašalo, ali se 8. člen Direktive 2012/13 in 12. člen Direktive 2013/48 razlagata tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero sodišče odloča o predlogu za naknadno odobritev osebne preiskave in zasega prepovedanih snovi ter ni pristojno preučiti, ali so bile pri tem spoštovane pravice osumljene ali obdolžene osebe, ki jih zagotavljata ti direktivi.
Sodišče EU je naprej opozorilo, da morajo države članice zagotoviti, da imajo osumljene osebe, obdolžene osebe ali njihov odvetnik pravico dostopa do informacij, in tudi, da zagotovijo spoštovanje pravice do pravičnega postopka in pravice do obrambe. Ob tem je poudarilo, da navedena člena direktiv določata, da morajo biti te pravice podeljene v skladu s »postopki nacionalnega prava«. Ti določbi torej ne določata niti postopkov, po katerih mora biti mogoče zatrjevati kršitve navedenih pravic, niti trenutka v kazenskem postopku, ko se to lahko stori, kar državam članicam daje določeno polje proste presoje pri določitvi posebnih postopkov, ki se bodo uporabili v zvezi s tem.
Na podlagi takšne razlage je sodišče zaključilo, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da država članica sodni nadzor nad prisilnimi ukrepi za pridobitev dokazov omeji na njihovo formalno zakonitost, če lahko nato sodišče, pristojno za presojo dejanskega stanja, v okviru kazenskega postopka preveri, ali so bile pravice obdolžene osebe, ki izhajajo iz direktiv 2012/13 in 2013/48, spoštovane.
Ob tem je še dodalo, da lahko nacionalno sodišče – kadar obtoženec ali obdolženec v okviru kazenskega postopka opazi nepravilnosti v postopku, povezane s kršitvami pravic, ki izhajajo iz ene od teh direktiv – vedno ugotovi te nepravilnosti in izpelje vse posledice, ki izhajajo iz teh kršitev, zlasti v zvezi z nedopustnostjo ali dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh pogojih. Ob tem se uporabi načelo primarnosti prava Unije nad nacionalnim pravom, kar pomeni, da mora sodišče nacionalno pravo kar najbolj razlagati v skladu s pravom Unije.
Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, v primeru, da ne more podati skladne razlage, in ob upoštevanju dejstva, da imata obe navedeni direktivi neposredni učinek, nalaga dolžnost zagotoviti polni učinek zahtev, ki izhajajo iz navedenih določb v sporu, o katerem odloča. Pri tem mora po potrebi po uradni dolžnosti odločiti, da ne bo uporabilo nobene nacionalne ureditve, tudi poznejše, ki bi bila v nasprotju s temi določbami, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku.
Ob vsem navedenem je Sodišče EU zaključilo, da 8. člen Direktive 2012/13 in 12. člen Direktive 2013/48 ne nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero sodišče obravnava predlog za naknadno odobritev osebne preiskave in zasega prepovedanih snovi na podlagi te preiskave, ki sta bila izvedena v predkazenskem postopku, če lahko na eni strani ta oseba nato pred sodiščem, pristojnim za presojo dejanskega stanja zadeve, uveljavlja ugotovitev morebitne kršitve pravic, ki izhajajo iz navedenih direktiv, in mora na drugi strani to sodišče izpeljati posledice take kršitve, zlasti v zvezi z nedopustnostjo ali dokazno vrednostjo dokazov, pridobljenih v teh pogojih.
Glede navedbe, da pri osebni preiskavi in zasegu prepovedanih snovi ni bil prisoten odvetnik osumljenega, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 3. člena Direktive 2013/48, je Sodišče EU navedlo, da navedeni člen ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se lahko pri osumljeni ali obdolženi osebi v predkazenskem postopku opravi osebna preiskava in zaseg prepovedanih snovi, ne da bi imela ta oseba pravico do dostopa do odvetnika. Opozorilo pa je, da bo moralo nacionalno sodišče preveriti upoštevne okoliščine v zvezi s tem, predvsem bo moralo preveriti, ali je bila prisotnost odvetnika v trenutku osebne preiskave, opravljene pri osebi AB, in zasega prepovedanih snovi na podlagi te preiskave objektivno potrebna za dejansko zagotovitev pravice te osebe do obrambe.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
