Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Djeri in drugi proti Latviji ugotovilo, da ni bila kršena pravica do izobraževanja, saj zmanjšana uporaba ruskega jezika kot jezika manjšine v predšolski vzgoji ni onemogočila dostopa do izobraževanja niti ni bistveno vplivala na njegovo kakovost.
ESČP je v sodbi združilo zadeve devetih pritožnikov, ki so bili kot ruska manjšina prizadeti zaradi reforme predšolskega izobraževalnega sistema. Predšolsko izobraževanje je v Latviji namreč razdeljeno na dve stopnji, prvo, neobvezno, ki traja do petega leta, in drugo, obvezno, ki traja dve leti. Reforma je posegla v sistem druge stopnje in predvidela primarno uporabo latvijskega jezika namesto dvojezičnega pristopa, kot je bil uveden prej in kot je še vedno uveljavljen na prvi stopnji.
Zakonodajo je na podlagi pritožbe presojalo tudi ustavno sodišče, pri čemer so pritožniki zatrjevali kršitev prepovedi diskriminacije, pravice do izobraževanja, pravic manjšin in kršitev zakonodajnega procesa.
Glede pravice do izobraževanja je ustavno sodišče priznalo, da vsak otrok že od zgodnjega otroštva uživa pravico do izobraževanja, še vedno pa se ta skladno s širokim poljem proste presoje, dodeljenim državi, lahko izvršuje na več načinov. Država je ostala znotraj polja proste presoje, s tem ko je predšolsko izobraževanje razdelila na dve stopnji, skladno s pomenom izobraževanja glede na želeni cilj. Na prvi imajo starši zelo veliko vlogo, država pa zgolj nudi podporo, medtem ko je druga stopnja obvezna in bistvena za nadaljnji potek izobraževanja, ravno zato pa je zmanjšana uporaba ruskega jezika nujna za zasledovanje cilja učinkovitosti nadaljnjega izobraževanja. Pritožniki so se strinjali s pristopom na prvi stopnji, ne pa na drugi, saj naj bi takšen pristop kršil njihovo pravico do kakovostnega izobraževanja v maternem jeziku.
Glede zakonodajnega procesa je ustavno sodišče poudarilo, da je poleg javnih debat, na katerih so sodelovali številni strokovnjaki, učitelji ter javnost, in več ustanovljenih svetov bil pristop preskušen v več šolah in predšolskih ustanovah. Ker druga stopnja otroke pripravi na nadaljnje izobraževanje, je način učenja intenzivnejši, še vedno pa temelji na individualnem pristopu. Tako lahko vsi otroci sodelujejo pri učenju in izboljšajo svoje sposobnosti, saj lahko vzgojitelji z njimi še vedno komunicirajo v ruščini in pripravijo tudi za to namenjene vsebine, seveda z zasledovanjem cilja, da bi po poteku dveh let vsi obvladali vsakodnevno komunikacijo v latvijskem jeziku. Z namenom integracije v izobraževalni sistem in omogočanja individualiziranega pristopa je bilo vzgojiteljem ponujenih več izobraževalnih programov, ki bi jih poučili o primernem pristopu.
Glede pravic kot manjšine so zatrjevali, da je reforma onemogočila njihovo učenje ruščine kot maternega jezika. Nasprotno je sodišče poudarilo, da otroci ruščino še vedno uporabljajo pri določenih predmetih, pri katerih se učijo tudi o ruski literaturi, umetnosti in tradiciji. Prav tako imajo možnosti, da se udeležijo zunajšolskih programov, med drugim nedeljske šole ali šole ob koncu tedna.
Kar zadeva zatrjevano diskriminacijo, je ustavno sodišče ugotovilo, da v tem primeru ne gre za primerljive položaje otrok, zato različno obravnavanje ne pomeni kršitve načela enakosti. Poleg tega niti ustava niti relevantni mednarodni dokumenti ne zagotavljajo pravice do izobraževanja v maternem jeziku. Nasprotno pa ima država obveznost vzpostaviti izobraževalni sistem, ki spodbuja vključevanje in integracijo vseh otrok ter tako preseže posledice preteklega segregiranega izobraževalnega sistema. Reforma je sledila legitimnemu cilju varstva pravic vseh otrok, vključno s tistimi, katerih materni jezik ni latvijščina, saj je le z ustreznim znanjem jezika mogoče doseči uspešno integracijo. Še več, brez tega znanja bi bil tudi onemogočen osnovni cilj predšolske vzgoje, to je nadaljnje izobraževanje, zato je bila ta reforma nujna, njihova pritožba pa je bila zavrnjena.
Pred ESČP so pritožniki zatrjevali kršitev pravice do zasebnega življenja, do izobraževanja in prepovedi diskriminacije v zvezi s tema členoma.
Glede pravice do družinskega življenja so zatrjevali, da se ustavno sodišče sploh ni lotilo presoje, čemur je vlada nasprotovala. Pritožniki namreč sploh niso izpostavili konkretnih kršitev pravice, ampak so se nanjo zgolj sklicevali za podkrepitev drugih argumentov, s tem pa niso izčrpali vseh domačih pravnih sredstev, čemur je ESČP tudi pritrdilo in zavrglo pritožbo v tem delu. Enako je zavrglo zatrjevano kršitev prepovedi diskriminacije v zvezi z družinskim življenjem.
Glede kršitve pravice do izobraževanja po 2. členu 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) je sodišče poudarilo, da člen ne zagotavlja pravice do izobraževanja v jeziku, ki ni uradni jezik. Dodatno tudi pritožniki niso izpostavili večjih posledic reforme, zato je presodilo, da člen ni uporaben v konkretnem primeru, in pritožbo v tem delu razglasilo za nedopustno rationae materiae.
Nazadnje je sodišče preučevalo še pravico do izobraževanja v zvezi s prepovedjo diskriminacije. Vlada je tu zatrjevala, da pravica do izobraževanja ne krije predšolskega izobraževanja ter tudi da osmi in deveti pritožnik nista izrabila domačih sredstev, ker sama nista vložila ustavne pritožbe. Prav tako je bil deveti pritožnik rojen šele po zakonodajnih spremembah, zato pa niti ona niti njena mati ne more trditi, da sta bili žrtvi. Nedopustnost je zatrjevala tudi, kar zadeva prvo stopnjo predšolskega izobraževanja, saj pritožniki tega niso prerekali.
Sodišče je dopustilo pritožbo osmega in devetega pritožnika ter poudarilo, da jima ni bilo treba vložiti ponovne ustavne pritožbe, glede na to, da se je z istim problemom ustavno sodišče že ukvarjalo. Zavrglo pa je pritožbo sedmega pritožnika zaradi pomanjkanja statusa žrtve, saj bi ta v izobraževalnem procesu začel sodelovati šele po letu 2022, ko je že začela veljati nova novela.
Glede na to, da izobraževanje otrok zajema proces, s katerim želijo odrasli prenesti svoja prepričanja, kulturo in druge vrednote, je sodišče priznalo predšolsko izobraževanje kot varovano s protokolom, ampak zgolj glede druge stopnje. Čeprav mednarodni dokumenti določajo, da so otroci upravičeni do izobraževanja že v zgodnjem otroštvu, ni evropskega konsenza glede dejanske starosti, zato država uživa široko polje proste presoje glede organizacije predšolskega sistema. EKČP prav tako določa, da morajo države vzpostaviti zgolj sistem izobraževanja, ki daje osebam načelno pravico, da izkoristijo sredstva za izobraževanje. Tako so primarno starši oziroma skrbniki tisti, ki morajo poskrbeti za primerno izobrazbo, država pa zgolj nudi podporo. Države se lahko same odločijo, ali bodo omogočile predhodno izobraževanje otrok, vključno s starostjo, ob kateri se bo to začelo. Latvija se je odločila, da bo predšolska vzgoja del njenega izobraževalnega sistema, pri čemer prva stopnja ni obvezna, starši pa lahko izberejo tudi zasebne ustanove. Poleg tega je prva stopnja namenjena predvsem skrbi za otroka in razvoju njegove osebnosti, medtem ko je druga stopnja usmerjena v pridobivanje znanja in kognitivnih spretnosti za pripravo na osnovno šolo. Zato je sodišče presodilo, da prva stopnja predšolske vzgoje ne spada v okvir pravice do izobraževanja, kot jo določa EKČP, in v tem delu zavrglo pritožbo. V preostalem je pritožbo dopustilo.
Nadalje so pritožniki zatrjevali, da so bile spremembe uvedene prehitro in brez ustrezne parlamentarne razprave. Poudarili so, da je cilj predšolske vzgoje priprava otrok na šolo, v kateri že veljajo omejitve glede uporabe maternega jezika. Sklicevali so se na ugotovitve beneške komisije, ki je zagovarjala dvojezični pristop in učenje v maternem jeziku. Dvomili so, da omejitve dosegajo zasledovani cilj, in menili, da bo reforma poslabšala kakovost vzgoje in ovirala razvoj otrok. Eden izmed pritožnikov je poudaril tudi diskriminacijo rusko govorečih otrok s posebnimi potrebami, ki bi še posebej morali imeti možnost izobraževanja v maternem jeziku.
Latvijska vlada je zatrjevala, da izobraževalna reforma zasleduje več ciljev, med njimi varstvo pravic drugih in varstvo demokratičnega procesa. Vsi državljani bi namreč morali imeti možnost komunicirati z drugimi v uradnem jeziku ter na uporabo uradnega jezika računati, hkrati pa državljani, ki ne bi govorili latvijskega jezika, ne bi mogli sodelovati v demokratičnem procesu in morebitnih javnih razpravah. Poudarila je tudi, da ruščina ni popolnoma izključena iz izobraževalnega procesa ampak lahko vsaka šola po svoji diskreciji izvaja pouk ruskem jeziku, posebna pomoč pa je zagotovljena tistim, ki imajo težave z usvajanjem latvijskega jezika. Zanikali so tudi navedbe, da ni bila izvedena potrebna parlamentarna razprava, kot je utemeljilo že samo ustavno sodišče.
V svoji presoji je drugače od presoje ustavnega sodišča ESČP zavzelo stališče, da sta obe skupini otrok primerljivi glede na cilj, to je učinkovito izobraževanje. Poudarilo je tudi dodatna legitimna cilja, to sta zaščita latvijskega jezika in odprava segregiranega izobraževalnega sistema, obenem pa priznalo legitimen cilj primernega izobraževanja, saj je prav predšolska vzgoja namenjena prevzemanju uradnega jezika in omogočanju nadaljnjih izobraževalnih možnosti. Nato se je lotilo presoje sorazmernosti ukrepov.
Zaradi pomanjkanja evropskega konsenza glede predšolskega izobraževanja in tudi glede uporabe manjšinskega jezika v izobraževalnem sistemu je Latviji dodeljeno široko polje proste presoje glede njegove organizacije. Kot posebej pomembno je sodišče poudarilo tudi, da uporaba ruskega jezika v izobraževalnem procesu ni bila prepovedana, ampak zgolj zmanjšana. Pri tem imajo učitelji in posamične institucije diskrecijsko pravico glede uvajanja novih predmetov v ruskem jeziku. Hkrati je poudarilo, da reforma ni bila nenadna, saj so bile prve spremembe uvedene že leta 2012 in 2014, pred dejansko uvedbo pa je bil nov sistem preskušen v več šolah in drugih programih iz različnih regij. Niti ni mogoče govoriti o zmanjšanju kakovosti izobraževanja, saj je Latvija za to vzpostavila več nadzornih sistemov. Glede na široko polje proste presoje in argumentacijo ustavnega sodišča je ESČP odločilo, da se ni kršila pravica do izobraževanja v zvezi s prepovedjo diskriminacije.
Nazadnje je presojalo še zatrjevano diskriminacijo otrok s posebnimi potrebami, katerih materni jezik je ruščina, v primerjavi z otroki, katerih materni jezik je latvijščina. Sodišče je ugotovilo, da je bil pritožnik vključen v poseben program za otroke z govornimi motnjami. Pritožnik je trdil, da mu sistem ni omogočil uporabe maternega jezika pri izobraževanju, s tem pa je bila zmanjšana kakovost njegovega izobraževanja, vendar tega ni podkrepil z dokazi, z zdravstveno ali drugo dokumentacijo. Sodišče je poudarilo, da vsake posebne potrebe ni mogoče vnaprej enotno opredeliti in da je dolžnost državnih organov določiti ustrezne ukrepe. Ugotovilo je, da latvijska zakonodaja omogoča izobraževanje otrok s posebnimi potrebami prek prilagojenih ustanov in programov, ta načrt pa je dobro razčlenjen in predviden. Poleg tega imajo institucije diskrecijsko pravico glede uvedbe potrebnih prilagoditev, če to otroku bolj ustreza. Čeprav ni izključilo možnosti, da v nekaterih primerih vzpostavljeni ukrepi ne bi zadoščali, je v tem primeru ugotovilo, da zaradi pomanjkanja dokazov o konkretni kršitvi ni prišlo do posega v pravico do izobraževanja v povezavi s prepovedjo diskriminacije.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
