Zakonska ureditev ni neustavna, če pravice do izjave sicer ne zagotavlja izrecno, vendar po drugi strani te pravice tudi ne izključuje. Pravico do izjave mora sodišče stranki v postopku zagotoviti na podlagi same Ustave.
Ustavno sodišče je na zahtevo Varuha človekovih pravic presojalo ustavnost Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj naj le-ta osumljencu v fazi odločanja o zahtevi državnega tožilca za preiskavo ne bi zagotavljal pravice do izjave. Predlagatelj je zatrjeval neskladje zakonske ureditve s pravico do izjave (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do obrambe (29. člen Ustave), saj lahko državni tožilec, če tako preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat z zahtevo za preiskavo ne soglašata, zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrnitvi zahteve vloži pritožbo, pri tem pa izpodbijana ureditev osumljencu ne omogoča, da se s to pritožbo seznani in se o njej izjavi (t. i. predhodna kontradiktornost).
Ustavno sodišče z odločbo U-I-19/23 z dne 10. 4. 2025 ni ugotovilo neskladnosti ZKP z Ustavo. V odločbi je najprej povzelo pravno ureditev sodne preiskave, kot jo v XVI. poglavju ureja zakon: sodna preiskava se uvede, ko obstaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje (167. člen ZKP). Državni tožilec vloži zahtevo za preiskavo, o kateri odloči preiskovalni sodnik; če se ta z zahtevo ne strinja, odloča zunajobravnavni senat (169. člen ZKP). Zoper sklep senata je dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče, vendar ZKP ne določa jasno, ali se mora pritožba vročiti obdolžencu v odgovor.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da sklep o preiskavi sam po sebi ne posega v pravice obdolženca, saj gre za vmesno procesno odločitev, ki zgolj potrjuje pogoje za začetek kazenskega postopka. Ker pa lahko ima za obdolženca pomembne pravne posledice (na primer omejitev posameznikovih pravic, kot je začasna prepoved opravljanja določenega dela ali poklica), je Ustavno sodišče presodilo, da mora biti osumljencu v skladu z 22. členom Ustave zagotovljena pravica do izjave, kar vključuje tudi seznanitev in opredelitev do pritožbe tožilca.
Nato je opomnilo, da prvi odstavek 15. člena Ustave določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Določbe o človekovih pravicah niso samo zavezujoči napotki zakonodajalcu, temveč so neposredno uporabljiva jamstva za vsakega posameznika, kar pomeni, da morajo sodišča človekove pravice upoštevati neposredno na podlagi Ustave. V zvezi s tem je opozorilo na odločbo Up-500/15, v kateri je sprejelo stališče, da bi moralo sodišče pritožniku pravico iz obravnavane zadeve zagotoviti neposredno na podlagi 22. člena Ustave. Obveznost sodišč, da strankam postopka pravico do izjave zagotovijo neposredno na podlagi Ustave, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-319/10, U-I-63/10 in drugih odločitev. Ustavno sodišče tudi v nobeni od navedenih zadev ni ugotovilo neskladja zakona z Ustavo, čeprav v spornih položajih pravice do izjave ni izrecno urejal; odločilno je bilo, da zakon te pravice ni izključeval in ga je zato bilo mogoče ustavnoskladno razložiti.
Ustavno sodišče je tako zaključilo, da je zakon v neskladju z Ustavo šele, če pravico do izjave izključuje. V 169. členu ZKP sicer ni določb o tem, ali naj sodišče pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata vroči v odgovor nasprotni stranki, zato se uporabijo splošne določbe o pritožbi zoper sklep ter smiselno tudi nekatere določbe o pritožbi zoper sodbo. Po analizi upoštevnih določb ZKP je sodišče ugotovilo, da zakon v obravnavanem položaju osumljencu pravice do izjave ne zagotavlja izrecno, vendar po drugi strani te pravice tudi ne izključuje. Izpodbijana ureditev torej sodiščem ne preprečuje, da osumljencu pravico do izjave zagotovijo neposredno na podlagi 22. člena Ustave. Ob tem je še poudarilo, da morajo sodišča v tovrstnih položajih (torej ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku ali ne) izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da ZKP ni v neskladju z Ustavo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
