Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Dániel Karsai proti Madžarski ugotovilo, da država ni kršila pritožnikove pravice do zasebnega življenja, avtonomije in osebnega dostojanstva, s tem ko mu ni omogočila dostopa do evtanazije.
Pritožnik ima amiotrofično lateralno sklerozo, progresivno nevrodegenerativno bolezen, zaradi katere postopno izgublja nadzor nad gibanjem, njegove kognitivne sposobnosti pa ostajajo ohranjene. Ker bo kmalu paraliziran, želi končati svoje življenje in skrajšati čas trpljenja prek evtanazije, saj bolezen gotovo vodi v smrt. Ker na Madžarskem evtanazija ni zakonita, mora, če želi ohraniti svoje dostojanstvo, samomor storiti sam, dokler ga je še zmožen.
Madžarski kazenski zakonik ne inkriminira samomora, inkriminira pa pomoč pri njem. Prav tako vzpostavlja pasivno personalitetno načelo, zato bi kdorkoli, ki bi v tujini pritožniku omogočil končanje življenja, bil na Madžarskem kazensko preganjan. Preganjane bi bile tudi osebe, ki bi pritožniku pomagale na poti v tujino.
Zakon o zdravstvenem varstvu določa, da ima vsaka oseba pravico do samoodločanja v zvezi s svojim zdravljenjem. Pri tem je odklonitev življenjsko ohranjujočih posegov dovoljena le, če ima bolnik hudo bolezen, ki kljub ustrezni zdravstveni oskrbi v kratkem času vodi v smrt. Zakon ne dopušča evtanazije, ampak omogoča zgolj dostop do paliativne oskrbe, ki bi lahko zmanjšala bolečine in trpljenje.
Tudi kodeks zdravniške etike poudarja, da noben zdravnik ne sme drugemu povzročiti predčasne smrti na njegovo prošnjo, saj so zdravniki v skladu s svojim poklicem in prisego dolžni zgolj zdraviti in zmanjšati trpljenje, ne pa odvzeti življenja. Pri tem kodeks razlikuje med odklonitvijo zdravstvenih ukrepov ter paliativnim zdravljenjem na eni strani in evtanazijo na drugi. Evtanazija namreč pomeni umetno povzročitev smrti, odklonitev zdravstvenih ukrepov pa zgolj pospešitev naravne smrti.
Madžarsko ustavno sodišče je že presojalo ustavnost zdravstvene zakonodaje glede pravice neozdravljivo bolnih do samoodločbe. Opozorilo je, da kljub družbenim trendom ni mednarodnega konsenza o legalizaciji evtanazije. Poudarilo je, da je bil ravno zaradi pravice do samoodločbe tudi dekriminaliziran samomor, pomoč pri samomoru pa ne spada med pozitivne obveznosti države. Ravno nasprotno, država mora aktivno varovati življenje kot splošno vrednoto, zato pa evtanazija ni omogočena. Poudarilo je tudi, da v primeru pomoči pri samomoru sodišča ob izreku kazni upoštevajo motive in dejanske okoliščine, tako pa je lahko izrečena sankcija nižja od zakonsko predpisane.
Tudi več dokumentov Sveta Evrope ne predvideva evtanazije kot dolžnosti države, ampak omenjajo zgolj pravico do odklonitve zdravljenja, paliativno oskrbo pa priznavajo kot bistven del človekovega dostojanstva.
ESČP je zaslišalo tudi dva strokovnjaka s področja paliativne oskrbe in etike v medicini. Poudarila sta, da paliativna oskrba ne pomeni približevanje smrti, ampak zgolj omogočanje dostojnega prenehanja življenja. Sistem evtanazije je na drugi strani lahko zelo tvegan in zlorabljen. Pri tem sta poudarila pomanjkanje raziskav iz držav, ki so evtanazijo omogočile, še posebej glede tega, ali so si pacienti premislili ter ali je bil sistem zlorabljen. Kot problematično sta poudarila, da madžarski zakon celovito ureja pravice pacientov, ki so deležni izjemnih ukrepov za ohranjanje pri življenju, ne ureja pa položaja tistih, ki niso odvisni od medicinske podpore, a kljub temu trpijo. Ker ti ne potrebujejo zdravstvenih posegov, nimajo možnosti zavrniti zdravljenja in so prepuščeni naravnemu poteku bolezni brez aktivne možnosti odločanja.
Pritožnik je pred sodiščem zatrjeval kršitev 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), predvsem glede omejitev njegove avtonomije in pravice do samoodločanja.
ESČP je pritožbo dopustilo kljub trditvam vlade, da pomoč tretje osebe ne more spadati pod posameznikovo avtonomijo, pri tem pa poudarilo, da je človekovo dostojanstvo v središču konvencije, omejitev pomoči pri samomoru pa je del njegove želje končanja življenja in zato spada v njegovo avtonomijo.
Pritožnik je opozoril na več kršitev. Najprej je poudaril, da mu veljavna zakonodaja ni omogočila pospešitve neizogibne smrti in s tem skrajšanja trpljenja. Zavrnitev zdravljenja bi mu bila omogočena šele v končni fazi bolezni, ko bi bil popolnoma odvisen od medicinske oskrbe. Paliativna oskrba mu medtem ne bi ublažila občutka eksistencialnega strahu ob zavedanju bližajoče se smrti.
Kot drugo je poudaril, da mu poleg tega, da mu na Madžarskem ni omogočena pomoč pri smrti, ni omogočeno niti potovanje v tujo državo. Vsaka oseba, ki bi mu pomagala, bi namreč bila kazensko preganjana zaradi ekstrateritorialne uporabe kazenskega zakonika.
Poudaril je, da bi država morala omogočiti učinkovito uresničevanje pravice do dostojne smrti, pri čemer blanketna prepoved pomoči pri samomoru ni sorazmerna.
Nazadnje je opozoril na trend med modernimi državami glede legalizacije evtanazije in študije, ki kažejo na družbeno sprejemanje evtanazije.
Vlada je nasprotno zatrjevala, da država nima pozitivne obveznosti omogočanja evtanazije, in poudarila široko polje proste presoje v tej domeni. Legalizacija bi namreč omogočila številne zlorabe, posebej osebam, ki bi trdile, da so v podobnem položaju, in zato zahtevale evtanazijo. Nacionalna zakonodaja je bila oblikovana z namenom zaščititi ranljive skupine in neozdravljivo bolne, še posebej ker bi jim s takšno zakonodajo lahko sugerirali občutek, kot da so breme družbi. Poudarila je, da evtanazija ni edini način dostojnega prenehanja življenja, saj je vsem na voljo paliativna oskrba, ki je drugače kot evtanazija lahko odpoklicana kadarkoli, medtem ko odklonitev zdravstvenih ukrepov ne pomeni povzročitve smrti, ampak zgolj odklonitev brezupnega zdravljenja.
Poudarila je, da kljub družbenim spremembam še vedno ne obstaja evropski konsenz glede legalizacije evtanazije, javno mnenje pa ne more predstavljati vira mednarodnega prava.
Pritožnik bi prav tako zdravstveno storitev lahko opravil v tuji državi, preden je potreboval pomoč pri potovanju, zato ta možnost ni bila popolnoma izključena. Glede ekstrateriorialne uporabe nacionalne zakonodaje je poudarila, da ta nima velikega pomena, saj tuje države ne bi bile pripravljene sodelovati in izročiti svojih zdravnikov, prav tako pa bi lahko ob vstopu na Madžarsko vsi ugovarjali, da v tujini dejanje ni bilo kaznivo, ter se tako izognili kaznovanju.
Poudarila je tudi, da ureditev sistema evtanazije nasprotuje pravici do življenja, a je opozorila, da nacionalna zakonodaja omogoča omilitev kazni v primerih pomoči pri samomoru.
Sodišče je ob sklicevanju na prakso Haas proti Švici in Mortier proti Belgiji ugotovilo, da EKČP ne prepoveduje vzpostavitve sistema evtanazije, a hkrati te pravice tudi ne zagotavlja. Poudarilo je tudi, da čeprav gre za pritožbo, ki se nanaša na 8. člen EKČP, je morebitno kršitev mogoče presojati tudi z vidika prakse in načel, ki veljajo za 2. člen EKČP, to je pravice do življenja, saj se mora konvencija brati kot celota.
Pritožbo je presojalo v dveh vidikih, prvič glede nemožnosti pritožnika dostopati do postopka na Madžarskem in v tujini ter drugič glede inkriminacije pomoči pri samomoru.
Najprej je poudarilo, da država uživa določeno polje proste presoje, ki je večje v primerih, ko ni evropskega konsenza. Sodišče je priznalo, da se krepi trend legalizacije evtanazije, saj sta jo nedavno uzakonili Portugalska in Španija, medtem ko je Anglija sprejela smernice glede pregona pomoči pri samomoru. Kljub temu med državami članicami še vedno ni doseženega soglasja, zato imajo države na tem področju široko polje proste presoje.
Nato je zavrnilo argument vlade, da storitev ni omogočena zaradi morebitne stigme, da so bolni ljudje breme družbi, kot zelo pomembnega pa je poudarilo argument o preprečevanju zlorabe sistema, zlasti pri pacientih, ki niso odvisni od medicinske oskrbe.
Obravnavalo je tudi neučinkovitost paliativne oskrbe. Pritožnik je namreč zatrjeval, da je kljub omogočanju paliativne oskrbe še vedno bil izpostavljen dolgotrajnemu trpljenju in nedostojni smrti. ESČP je pri tem ugotovilo, da pritožnik ni predložil argumentov, ki bi pojasnili, zakaj paliativno zdravstvo ne bi bilo učinkovito. Opozorilo je, da osebna želja, da bi se odpovedal sicer primernim in razpoložljivim sredstvom, sama po sebi ne more sprožiti zahteve, da organi zagotovijo alternativne rešitve, zato je zavrnilo njegov argument.
Glede možnosti odklonitve zdravstvenih ukrepov, možnosti, do katere bi bil pritožnik upravičen šele v zadnji fazi bolezni, je sodišče poudarilo, da medicinska znanost verjetno nikoli ne bo povsem odpravila trpljenja neozdravljivo bolnih, saj je eksistencialno trpljenje subjektivno. Ravno zaradi tveganj, povezanih s takšno oceno, pa država nima obveznosti legalizacije evtanazije. Kljub temu ima država dolžnost v teh primerih zagotoviti paliativno oskrbo na visoki strokovni ravni. Ker pritožnik ni nikoli zatrjeval, da mu takšna oskrba ni bila ponujena, je ugotovilo, da nacionalne oblasti niso kršile svojih pozitivnih obveznosti po 8. členu EKČP.
Glede nedostopnosti storitve v tujini je Sodišče poudarilo, da prepoved pomoči pri samomoru varuje življenje, prav tako pa je pomoč inkriminirana v večini držav članic Sveta Evrope. Čeprav je pritožnik zahteval uvedbo izjeme, je sodišče odločilo, da moralni in etični razlogi varovanja življenja pomenijo utemeljeno podlago za zavrnitev takšne spremembe. Poudarilo je tudi, da so pri preganjanju pomoči upoštevani motivi, zaradi katerih je lahko zaporna kazen nižja od zakonsko predpisane, in zato ugotovilo, da prepoved pomoči pri samomoru ni nesorazmeren ukrep in je skladen z EKČP.
Nazadnje je obravnavalo še očitano kršitev 8. člena v povezavi s prepovedjo diskriminacije. Pritožnik je trdil, da je v slabšem položaju kot bolniki, ki lahko zavrnejo medicinske ukrepe in tako omilijo svoje trpljenje. Ker bi sam lahko zavrnil zdravljenje šele v zadnji fazi bolezni, je zatrjeval diskriminacijo. Vlada pa je temu nasprotovala, saj položaj teh pacientov ni primerljiv. Odklonitev zdravljenja namreč pomeni pospešitev naravne smrti, medtem ko bi bila evtanazija njen namerni povzročitelj.
ESČP ni presojalo diskriminacije, saj je ocenilo, da sta odklonitev zdravljenja in evtanazija bistveno različni dejanji, ki imata objektivno in razumno utemeljitev. Pravica do zavrnitve zdravljenja namreč temelji na pravici do svobodnega in informiranega soglasja, medtem ko evtanazija te podlage nima. Prav tako je Madžarska zasledovala legitimen cilj preprečevanja zlorab morebitnega sistema evtanazije, tveganja, ki ga sistem odklonitve zdravljenja inherentno nima. Zato je razlika v obravnavi med terminalno bolnimi osebami, ki so odvisne od vzdrževalnega zdravljenja, in tistimi, ki niso, upravičena. Ugotovilo je, da ni prišlo do kršitve 8. člena EKČP v povezavi s prepovedjo diskriminacije.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
