Poziv sodiščem k spremembi kaznovalne politike za spolne delikte

Posegi v te osebnostne dobrine oškodovank so eni najhujših posegov nasploh tako z vidika oškodovank kot z vidika destrukcije družbenega tkiva in vpliva na splošni občutek varnosti v družbi, ki ga povzročajo ta dejanja. Še posebej ko ostanejo nekaznovana ali zelo šibko kaznovana. Ustrezno preprečevanje, pregon in kaznovanje spolnih kaznivih dejanj za dejansko enakopravnost žensk storijo nemerljivo več kot ducati abotnih intervencij na področju woke identitetnih politik in zelo problematične pozitivne diskriminacije.

Do pravnomočnih sodb o spolnih kaznivih dejanjih je težko priti. Naroki so zaprti za javnost, celo anonimizirane sodbe se na spletu objavljajo zelo selektivno, rezultat prošenj za dostop do informacij javnega značaja je včasih nekaj, kar je podobno posmehljivi klofuti s strani sodstva (nekoč sem prejel sodbo, katere, ne šalim se, celotna obrazložitev je bila počrnjena). Celo policija zelo redko obvešča javnost o posilstvih, njihovih lokacijah, sploh redko in še tedaj zelo posplošeno pa (bognedaj!) o statističnih analizah državljanske pripadnosti posiljevalcev. O podatkih o njihovi etnični pripadnosti in migrantskem izvoru, ki so v marsikateri drugi državi dostopni, lahko le sanjamo. Politika zatiranja spolnih deliktov je torej podrejena nekaterim drugim ciljem, npr. migracijski politiki.

Kar zadeva kaznovalno politiko, je na voljo razprava Inštituta za kriminologijo (2022), objavljena pri SAZU.¹ Že zakonski kaznovalni okvir je po pričakovanjih bolj podoben švedskemu kot angleškemu ali francoskemu (torej milejši). Prava presenečenja pa nas čakajo pri sodni praksi. Posilstvo: 66,7 odstotka primerov zapor, 30,3 odstotka primerov pogojna kazen in 3,0 odstotke varnostni ukrep. Spolno nasilje: 28,9 odstotka zapor, 68,4 odstotka pogojna kazen, 2,6 odstotka varnostni ukrep. Spolna zloraba slabotne osebe: 30,4 odstotka zapor, 60,9 odstotka pogojna kazen, 8,7 odstotka varnostni ukrep. Za rop in hudo telesno poškodbo se izreka manj ali celo znatno manj pogojnih obsodb.

Zaporne kazni so razmeroma nizke. Za osnovno obliko posilstva v povprečju 19,37 meseca; če gre za stek v povprečju 47,2 meseca; za kvalificirano obliko posilstva v povprečju 30 mesecev. Avtorja Mojca M. Plesničar in Aleksej Janković izpostavljata nizke zgornje meje izrečenih kazni, ki v prav nobenem (niti najtežjem) primeru ne dosegajo niti polovice kaznovalnega okvira. Najvišji izrečeni kazni (osnovna in kvalificirana oblika posilstva) predstavljata zgolj tretjino celotnega zakonskega kaznovalnega okvira. Pri spolnih kaznivih dejanjih je vidno, da so sodišča de facto razveljavila abstrakten zakonski kaznovalni razpon. Namesto vložitve zahteve za oceno ustavnosti KZ-1 – če se jim kazni res zdijo previsoke – so sodišča iz velike usmiljenosti do storilcev nadomestila lestvico, ki jo je uzakonil parlament, z nekakšno svojo »interno« lestvico.

Sodstvo pogosto vlaga izredne interpretativne napore, da bi se lahko opravičilo znižanje kazni.

Imamo sodbo Vrhovnega sodišča, ki pravi, da »dve osebi« nista »več oseb« (za namen strožje kvalifikacije spolnega nasilja). Drgnjenje otroka po spolovilu in potiskanje prsta v nožnico si po mnenju enega od senatov Višjega sodišča zasluži izredno znižanje kazni pod spodnjo mejo, ker da je šlo za »le za otipavanje, dotikanje, kar pri oškodovanki ni pustilo kakih hujših posledic«.

Anekdotično pridobljeni podatki iz medijskih poročil kažejo, da se v slovenski sodni praksi še vedno pojavljajo osupljiva, arhaična ter s sodobnim razumevanjem spolne avtonomije in poznavanjem psihologije mladih (včasih pa tudi z občečloveškimi izkušnjami) skregana stališča. Gre za poglede sodnikov in tožilcev, ki močno otežujejo kazenske obsodbe in ustrezno sankcioniranje spolnih predatorjev. Imamo opustitev pregona fantov, ki so spolno občevali ter se delali norca iz onemogle in pijane mladoletnice, ker je na posnetku leže nekoliko premaknila roko (torej bi se »lahko uprla«). Imamo nepravnomočno oprostitev petih fantov, ki so ponižujoče in prolongirano skupinsko spolno občevali s treznim petnajstletnim dekletom, ki jih je vse prvič v življenju srečala na nekem parkirišču (v teh okoliščinah se je njen konsenz sodnici očitno zdel verjeten).

Sodišča se občasno še vedno pri objektivno jasno spolnih dejanjih enigmatično sprašujejo, ali je storilec tako ravnal zaradi »potešitve spolne sle« (kar sploh ni relevantno, lahko je ravnal tudi iz želje po sadistični dominaciji itd.). Pričanja otrok se preverjajo ne z enim, ampak z dvema ali tremi izvedenci. V vse več primerih skupinskih spolnih napadov storilci ustvarijo posnetke. Če na teh posnetkih, ki predstavljajo kratke segmente celotnega dogajanja po naključnem in oportunističnem izboru storilcev, ni videti jasne uporabe sile ali grožnje, se sodiščem to zdi močan dokaz v smeri njihove nedolžnosti. In tako dalje...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Igor Vuksanović: Poziv sodiščem k spremembi kaznovalne politike za spolne delikte

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 4, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------