Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi L. F. in drugi proti Italiji ugotovilo kršitev 8. člena Evropske konvencije človekovih pravic (EKČP), saj država ni izvedla zadostnih ukrepov za onemogočanje negativnih okoljskih vplivov, ki jih je livarna imela na okoliško prebivalstvo, posebej njihovo zdravje.
Tovarna Fonderie Pisano je od leta 1960 upravljala livarno na območju, ki je bilo takrat določeno kot industrijsko. Leta 2006 je bila okolica tovarne prekvalificirana v stanovanjsko območje, njeni prebivalci pa so ustanovili združenje Salute e Vita, ki je opozarjalo na onesnaževanje in sodelovalo v raziskavah, ki so potrdile prisotnost težkih kovin in porast rakavih obolenj med prebivalci.
Leta 2012 je bilo izdano integrirano okoljevarstveno dovoljenje, ki je zahtevalo nadzorovanje aktivnosti tovarne in predvidelo tehnike za njeno upravljanje.
Leta 2015 je agencija za varstvo okolja ugotovila številna neskladna ravnanja in popolno odsotnost ukrepov, ki jih je predvidevalo okoljevarstveno dovoljenje. Poročala je tudi o slabem vzdrževanju in pomanjkanju nadzornih mehanizmov. Delovanje tovarne je bilo zato februarja 2016 prekinjeno, marca pa dovoljeno ob pogoju, da sprejme ukrepe za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje ter vzpostavi ustrezen sistem nadzora emisij.
Aprila je agencija ponovno ugotovila visoko prisotnost težkih kovin v reki zaradi nezakonitih izpustov deževnice. Regija Kampanija je na podlagi inšpekcijskih ugotovitev začela postopek ponovnega pregleda okoljevarstvenega dovoljenja in predvidela posodobitve. Družba je odločitev izpodbijala, tožbi pa je sodišče delno ugodilo. Glede na poročilo agencije je bila ta prenovitev nujna, nezakonit pa je bil del prenovitve, v katerem je tovarni nalagalo, da se mora za vsak projekt izvesti presoja vpliva delovanja na okolje. Ta presoja bi bila potrebna samo, če bi projekt lahko imel pomemben negativen vpliv na okolje.
V skladu s sodbo je bil izdan odlok št. 85, ki je določal ustrezne tehnične ukrepe, dovoljeval izpust zračnih in vodnih emisij, uvedel nadzor nad kakovostjo prsti in vode ter razveljavil predhodno okoljsko dovoljenje. Z istim odlokom je bilo tovarni tudi dovoljeno obratovanje za naslednjih 12 let.
Združenje pritožnikov je zoper odlok vložilo tožbo, ki pa jo je nacionalno sodišče zavrnilo zaradi pomanjkanja dokazov. Študije namreč naj ne bi potrjevale neposredne povezave med livarno, onesnaženjem in zdravstvenimi tveganji, hkrati pa je odlok uveljavil manjše tehnične prilagoditve, ki niso potrebovale presoje.
V letu 2018 je bilo večkrat prepovedano delovanje tovarne, zato je družba izdala nove organizacijske načrte, na podlagi katerih je bilo delovanje ponovno odobreno.
Zoper direktorje tovarne so se začeli tudi kazenski postopki zaradi delovanja brez dovoljenja, izpustov odpadne vode in nezakonitega odlaganja odpadkov. Leta 2020 so bili oproščeni vseh obtožb razen slednje, saj kršitve niso izhajale iz manjkajočih dovoljenj, temveč iz nespoštovanja pogojev iz razveljavljenega dovoljenja.
Naslednje leto je agencija ponovno ocenila okoljski vpliv in ugotovila, da zaradi zmanjšane zmogljivosti delovanja tovarne meje emisij niso bile presežene.
Hkrati je bilo vloženih več pritožb zaradi hrupa, leta 2022 pa so prebivalci poročali o smrdečem dimu in emisijah. Agencija je ugotovila, da tovarna ni izvedla zahtevanih tehničnih ukrepov in nadzornih mehanizmov, razmere v naslednjem letu pa se niso bistveno izboljšale.
V vlogi pred ESČP je šest pritožnikov poudarilo tudi, da so leta 2016 sprožili kazenski postopek zaradi povzročitve smrti in poškodb iz malomarnosti in od oblasti zahtevali preučitev vzročne zveze med boleznimi in onesnaženim okoljem. Nacionalno sodišče je imenovalo izvedence, ki so odgovorili, da lahko do izpostavljenosti emisijam pride z vdihavanjem ali zaužitjem onesnažene hrane, pri čemer je vzročna povezava zelo verjetna, a ne dokončno dokazana. Tovarna naj bi že od leta 2008 vplivala na vse okoliške naseljene kraje, ob tem pa so poudarili številne pomanjkljivosti glede izpustov v vodo, zrak in odlaganja odpadkov ter pomanjkanja nadzora. Prav tako ni utemeljenega razloga verjeti, da je onesnaževanje omejeno na določen čas, pri čemer so največjemu tveganju za zdravje izpostavljeni prebivalci v radiju šestih kilometrov. Glede na to, da ni bilo dokazov, ki bi prek razumnega dvoma utemeljevali vzročno zvezo, je generalni tožilec zahteval prekinitev postopka, o čemer še ni bilo odločeno.
Pritožniki so zatrjevali kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) in pravice do zasebnega življenja (8. člen EKČP) zaradi izdaje dovoljenja za stanovanjski razvoj v bližini tovarne ter nezadostnega nadzora in nezadostnih ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja, kar je povzročilo zdravstvene težave.
Sodišče je poudarilo, da imajo države članice pozitivno dolžnost varovati življenje svojih državljanov. Vendar je v primerih, ko gre za okoljsko problematiko, povezano z enim samim virom onesnaženja, dovolj, da se zadeva obravnava v okviru pravice do zasebnega življenja brez potrebe po preučevanju morebitne kršitve 2. člena konvencije.
V zvezi s pritožbo je vlada zatrjevala njeno nedopustnost, saj naj bi ta bila generalne narave in predstavljala actio popularis, posebej ker pritožniki niso dokazali obstoja resnih posledic ali vzročne zveze med onesnaževanjem in zdravstvenimi problemi.
ESČP je poudarilo, da je v okoljskih primerih pogosto težko identificirati dejanske posledice v individualnem primeru, še vedno pa je bilo onesnaževanje dovolj resno, da je ogrozilo zasebno življenje pritožnikov. Poudarilo je, da so predloženi dokumenti in nacionalna praksa med sabo nasprotujoči, zato mora dokaze celovito oceniti samo. Čeprav načeloma velja glede dokaza vzročne zveze standard »onkraj razumnega dvoma«, še vedno dopušča prilagodljivost, zlasti ker ima država edina dostop do ključnih informacij. Ravno zato, ker oprostilna sodba direktorjev temelji na strožjem kazenskem dokaznem standardu, ta ni odločilna pri presoji posega v pravice iz 8. člena.
Čeprav vzročne zveze ni bilo mogoče nedvoumno potrditi, jo podpirajo močni posredni dokazi in domneve. Tako je razumno sklepati, da onesnaženje in z njim povezana zdravstvena tveganja vsaj deloma izhajajo iz delovanja tovarne.
Sodišče je opozorilo, da so že od leta 2006 strokovna mnenja poudarjala popolno nezdružljivost tovarne z načrtovanim razvojem stanovanjskega območja, prebivalcem pa ni bila omogočena informirana odločitev glede bivanja na tem območju, saj so se zanašali na načrte za preselitev tovarne, ki pa niso bili uresničeni.
Na podlagi sklepanja je zato dopustilo pritožbo vseh pritožnikov, ki živijo v oddaljenosti šest kilometrov od tovarne, zavrglo pa pritožbe vseh, ki živijo zunaj tega območja.
Vlada je zatrjevala tudi nedopustnost pritožbe zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev, saj bi pritožniki lahko vložili civilno zahtevo za nepremoženjsko škodo in prenehanje emisij, predlagali uvedbo kazenskega postopka ali začeli upravni postopek zoper dovoljenje za izvajanje industrijske aktivnosti. Če pa bi domnevali, da ti postopki niso bili učinkoviti, bi pritožbo morali vložiti v šestih mesecih od nastanka nevarnosti, za to pa so zamudili rok.
Nasprotno so pritožniki zatrjevali, da civilni postopki ne bi zaščitili njihovega zdravja, ampak bi zgolj dodelili denarno odškodnino. Začeli so tudi kazenske postopke in več upravnih postopkov, s tem pa uporabili vsa sredstva, ki so jim bila na voljo. Nazadnje so poudarili, da se okolje še vedno onesnažuje, zato mora šestmesečni rok teči od prenehanja onesnaževanja.
ESČP je poudarilo, da lahko pritožniki vložijo pritožbo, če so prej izkoristili vsaj eno pravno sredstvo, zato je ESČP potrdilo njihovo izrabo. Priznalo je tudi, da situacija še traja, in pritožbo dopustilo.
Pritožniki so zatrjevali, da država ni sprejela ustreznih ukrepov za zaščito okolja in zmanjšanje učinkov dolgotrajne izpostavljenosti onesnaženju. Opozorili so na neustreznost nadzora, tveganje preseganja emisij ob polni zmogljivosti tovarne ter pomanjkljivo obveščanje o zdravstvenih in okoljskih tveganjih.
Vlada je nasprotno trdila, da ima v zvezi z okoljskimi težavami zgolj dolžnost prizadevanja, ki jo je izpolnila z vodenjem več sodnih postopkov, v katerih je ugotovila skladnost z nadzornimi ukrepi. Poudarila je tudi študije agencije za varstvo okolja, v katerih je bilo ugotovljeno, da v zadnjih letih emisije niso presegale dovoljenih mej.
V presoji je sodišče poudarilo, da ima država v kontekstu nevarnih aktivnosti dolžnost izdati ukrepe nadzora in dejansko zaščititi svoje prebivalce. Poudarilo je posebno pomembnost raziskav pri sprejemanju odločitev regulacije ter dostopnost javnosti do informacij glede tveganj, ki jim je izpostavljena.
Sodišče je ugotovilo, da dokumentacija in preiskave kažejo, da je tovarna povzročila resno tveganje okolju in prebivalcem, saj je vse do leta 2018 presegala dovoljene emisije in delovala z nezadostnimi nadzornimi mehanizmi. Nezakonito ravnanje se je takrat kvalificiralo kot lažji prekršek in so bile zanj določene nižje kazni, s tem pa se vzpostavlja dvom o učinkovitosti nacionalne zakonodaje pri omejevanju okoljskih zločinov.
Kljub začetku biomonitoringa leta 2017 rezultati niso bili javno dostopni vse do leta 2021, zato nacionalni organi niso zagotovili učinkovite zaščite pravice do zasebnega življenja prebivalcev.
Čeprav med letoma 2019 in 2021 emisije res niso presegle dovoljenih vrednosti, k čemur je prispeval tudi odlok iz leta 2020, še vedno obstaja velika verjetnost, da bo ta vrednost ponovno presežena po končanju nadzornih in sodnih postopkov.
Prav tako so študije pokazale povišane ravni težkih kovin in bolezni pri lokalnem prebivalstvu, česar nacionalne oblasti niso upoštevale pri ocenjevanju dolgotrajnih vplivov tovarne. Kljub odločitvi nacionalnega sodišča je ESČP poudarilo, da zbrani podatki nakazujejo vpliv livarne na zdravje prebivalcev, zato bi jih morala država upoštevati pri izdaji dovoljenja za obratovanje.
Nazadnje je kot problematično poudarilo tudi določbo odloka, ki je opredeljevala maksimalne zakonske emisije, saj so se te omejitve sklicevale na emisije, dovoljene v industrijskih conah, ne pa stanovanjskih.
Ob upoštevanju vseh dejavnikov ni bilo vzpostavljeno pravično ravnovesje med interesi pritožnikov in interesi družbe, tako pa država ni izpolnila svoje dolžnosti varovanja pravice do zasebnega življenja in se je kršil 8. člen EKČP.
Stranke so od sodišča sicer zahtevale, naj nacionalnim organom naloži, da nadzorujejo delovanje tovarne in pogojujejo njeno delovanje s pozitivnimi rezultati presoje vplivov na okolje in zdravje, ter tudi razglasitev sodbe kot pilotne, kar je sodišče zavrnilo.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
