Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Hasani proti Švedski presojalo, ali je Kraljevina Švedska kršila 2. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) s tem, ko pristojni organi niso preprečili samomora brata pritožnika, ki je bil prosilec za mednarodno zaščito s hudo vizualno okvaro in duševnimi težavami. Sodišče je z razmerjem glasov štiri proti trem ugotovilo, da do kršitve ni prišlo, čeprav je skupno pritrdilno mnenje treh sodnikov izpostavilo resne pomisleke o ustreznosti varstvenih ukrepov, ki jih je sprejela švedska migracijska agencija.
Pritožnik Esmat Hasani in njegov brat A.H., oba afganistanska državljana, sta po smrti staršev leta 2012 prispela na Švedsko kot mladoletna brez spremstva. A.H., rojen leta 1999, je trpel za Retinitis Pigmentosa – degenerativno mrežnično boleznijo, ki je pri njem pomenila skoraj popolno izgubo vida brez možnosti izboljšanja. Poleg fizične invalidnosti je A.H. od začetka azilnega postopka izkazoval resne duševne težave: anksioznost, depresijo in ponavljajoče se samopoškodbeno vedenje. Švicarski organi so bili s tem stanjem dobro seznanjeni – izhajalo je tako iz zdravniških potrdil kot iz poročil namestniškega starša v rejniški družini in iz samega ravnanja A.H. med azilnimi intervjuji.
Med postopkom je A.H. na azilnih razgovorih aprila in junija 2017 večkrat izrazil samomorilske namere, neposredno vezane na možnost izgona v Afganistan. V februarju 2017 je ob prenehanju namestitve v rejniški družini poskusil skočiti pred tovornjak, julija istega leta pa je poskušal preskočiti balkonsko ograjo v institucionalnem bivanju. Kljub temu migracijska agencija v sklepu o zavrnitvi azila z dne 23. avgusta 2017 sploh ni omenjala A.H.-jevega duševnega zdravja – pomanjkljivost, ki jo je pozneje ugotovila notranja revizija agencije. Ko je bil A.H. 18. septembra 2017 osebno obveščen o negativni odločitvi, brez prisotnosti zagovornika in brez psiholoske podpore, je dva dni zatem storil samomor.
Osrednje pravno vprašanje zadeve je razmejevanje obsega pozitivnih obveznosti države po prvem odstavku 2. člena EKČP v kontekstu samomora osebe, ki ni bila priprta niti ni bila podvržena prisilni psihiatrični obravnavi, je pa bila v veliki meri odvisna od državnih organov. Sodišče je v tej zadevi prvič celovito naslovilo vprašanje, ali in v kolikšni meri pozitivne obveznosti po 2. členu EKČP zavezujejo organe, pristojne za azilne postopke, glede prosilcev za azil z dokumentiranim samomorilskim tveganjem.
Ustaljeno merilo za nastanek pozitivnih obveznosti preprečevanja – prvič oblikovano v zadevi Keenan proti Združenemu kraljestvu in razvito v Fernandes de Oliveira proti Portugalski – zahteva, da so oblasti vedele ali bi morale vedeti za resnično in takojšnje tveganje za življenje posameznika. Sodišče je v konkretni zadevi ugotovilo, da so bile švedske oblasti seznanjene s splošnim tveganjem samomora pri A.H.-ju, ne pa z resničnim in takojšnjim tveganjem v dnevih pred smrtjo. Pri tem je kot ključno poudarilo, da A.H. v mesecu pred samomorom ni kazal vidnih znakov duševne stiske, med razgovorom z migracijsko agencijo 18. septembra 2017 pa je najavil namen pritožbe zoper odločitev, kar je organ razumel kot znak psihičnega ravnovesja.
Večina sodnikov je upoštevala tudi dejavnik osebne avtonomije: A.H. je bil polnoleten, prostovoljno je živel v zavarovanem bivanju, ki ga je sam izbral iz želje po bližini brata, in ni bil podvržen prisilnim ukrepom. Meje državnega nadzora so bile glede na te okoliščine znatno ožje kot pri pripornih ali prisilno hospitaliziranih osebah. Sodišče je zaključilo, da pozitivna obveznost ne zahteva od oblasti nemogočega ali nesorazmernega bremena, ter ocenilo, da organi v konkretnih okoliščinah niso imeli zadostnih signalov za ukrepanje.
Posebno težo v tej zadevi nosi skupno pritrdilno mnenje sodnikov Jelić, Krenc in Kučs, ki ga je treba obravnavati kot argument de lege ferenda. Sodniki so zavrnili ugotovitev večine, da oblasti niso vedele ali ne bi mogle vedeti za resnično in takojšnje tveganje. Opozorili so, da so A.H.-jeve samomorilske izjave med azilnimi razgovori konsistentno in konkretno navezovale samomor na izgon v Afganistan – točno tisto, kar se je z negativno odločitvijo uresničilo. Poleg tega je ločeno mnenje izpostavilo, da odločitev ni bila A.H.-ju vročena ob prisotnosti zagovornika, čeprav je bil ta navzoč pri vseh prejšnjih razgovorih, in da po vročitvi ni bil vzpostavljen nobeden nadzor nad njegovim počutjem.
Sodniki so artikulirali pomembno procesno točko: brez predhodne psihiatrične ocene stanja ob vročitvi odločitve ni mogoče zanesljivo trditi, da resnično in takojšnje tveganje ni obstajalo. Ta argument razkriva metodološko napetost v pristopu večine – ocena odsotnosti tveganja je bila opravljena brez kakršnega koli strokovnega pregleda, kar jo naredi epistemično krhko. Posebno mnenje prav tako zavrača trditev večine, da napake v azilnem postopku niso relevantne za presojo po 2. členu EKČP; notranja revizija migracijske agencije je namreč ugotovila, da bi bile odločitve ob ustrezni preiskavi drugačne, kar bi imelo neposreden vpliv na A.H.-jevo psihično stanje.
Z vidika prihodnjega razvoja prava EKČP je sodba Hasani pomembna iz dveh razlogov. Prvič, Sodišče je izrecno potrdilo, da pozitivne obveznosti po 2. členu EKČP načeloma veljajo tudi za prosilce za mednarodno zaščito v skrbi države, čeprav ti niso priporniki ali psihiatrični pacienti. Obseg teh obveznosti je sorazmeren stopnji dejanskega nadzora, ki ga ima država nad posameznikom. Drugič, sodba pušča odprto vprašanje, ali in kakšne smernice morajo migracijski organi vzpostaviti za vročanje negativnih odločitev osebam z dokumentiranimi samomorilskimi tveganji. Sodišče je le obrobno opozorilo na vidno odsotnost takšnih protokolov pri švedski migracijski agenciji, ne da bi iz tega izpeljalo konkretno kršitev. Ta vmesni prostor – med ugotovljeno pomanjkljivostjo in odsotnostjo kršitve – utegne biti izhodišče prihodnje sodne prakse, ki bo natančneje opredelila procesne obveznosti organov pri ravnanju z ranljivimi prosilci za azil.
Sodba Hasani proti Švedski ostaja v bistvu zadeva o meji med retrospektivno jasnostjo in prospektivno vednostjo organov. Večina je – utemeljeno ali ne – presodila, da ob upoštevanju dejanskega ravnanja A.H. v zadnjih tednih pred smrtjo organi niso imeli zadostne podlage za takojšnje ukrepanje. Ločeno mnenje pa postavlja pod vprašaj samo metodologijo te ocene in opominja, da odsotnost vidnih znakov stiske pri posamezniku z dolgo zgodovino samopoškodbenih nagnjenj ne pomeni odsotnosti tveganja. To napetost bo moralo Sodišče prej ali slej razrešiti – bodisi z jasnejšim minimalnim standardom postopkovnih ukrepov pri vročanju odločitev ranljivim prosilcem za mednarodno zaščito, bodisi z razširitvijo obsega pozitivnih obveznosti v primerih kumuliranih ranljivosti.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
