Pritožnik, ki od leta 2007 opravlja odvetniški poklic v Azerbajdžanu, je bil 20. oktobra 2018 pozno zvečer ustavljen s strani prometne policije (STP) mestne policijske uprave v Bakuju. Po njegovi različici dogodkov se tistega večera ni vozil sam, ampak je uporabil storitev »treznega voznika«, ki mu je avto pripeljal v bližino doma. Ko se je vrnil iz bližnje trgovine in želel avto zapeljati na dvorišče, so ga policisti prisilili, da je sedel v njihovo vozilo, ga odpeljali na narkološki center ministrstva za zdravje ter ob pregledu snemali z videokamero. Vladna stran je zatrjevala zgolj, da je bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu in vožnje pod vplivom alkohola.
Dva dni po incidentu so se na televizijskih postajah in na spletu začeli pojavljati videoposnetki, ki prikazujejo pritožnikov prihod na narkološki center v policijskem vozilu, vstop v zgradbo in zdravniški pregled. Več spletnih portalov je kot vir informacij navedlo tiskovno službo ministrstva za notranje zadeve, prispevki pa so bili opremljeni z naslovi, ki so pritožnika izrecno identificirali kot odvetnika, zasačenega pri vožnji v vinjenem stanju. Posnetki so ostali dostopni na spletu in po pritožnikovih navedbah negativno vplivali na njegovo poklicno dejavnost – v mesecu po objavi naj ne bi sklenil nobene pogodbe za pravne storitve.
Prekrškovni postopek zoper pritožnika je razkril vrsto procesnih nepravilnosti. Okrajno sodišče v Binagadiju je zadevo dvakrat vrnilo prometni policiji, ker zapisnik o zdravniškem pregledu ni vseboval imena podpisnika, pritožniku ni bila vročena kopija zapisnika o prekršku, prav tako pa ni bilo dokazil o navzočnosti prič pri ugotavljanju stanja vinjenosti. Prometna policija je julija 2019 postopek ustavila prav zaradi odsotnosti kakršnih koli dokazov, da je pritožnik storil prekršek, februarja 2020 pa to odločitev razveljavila in postopek ustavila zgolj zaradi zastaranja.
Pritožnik je avgusta 2019 pred okrajnim sodiščem Yasamal vložil civilno tožbo zoper prometno policijo. Zatrjeval je kršitev več določb azerbajdžanskega zakonika o prekrških, med drugim določb o obvezni navzočnosti prič pri ugotavljanju stanja vinjenosti ter o prepovedi objave posnetkov iz prekrškovnega postopka brez soglasja prizadete osebe. Skliceval se je tudi na 32. člen azerbajdžanske ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do nedotakljivosti zasebnega življenja in prepoveduje snemanje brez vednosti ali proti volji posameznika, ter na 8. člen EKČP. Zahteval je preklic informacij o domnevni vožnji pod vplivom alkohola ter odškodnino v višini 300.000 azerbajdžanskih manatov.
Nacionalna sodišča so tožbo zavrnila z obrazložitvijo, da pritožnik ni dokazal, da je prav prometna policija razširila sporne informacije medijem. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je pritožnik sam priznal, da je bil ob ustavitvi vinjen, zato objava teh informacij ne more predstavljati obrekovanja. Pritožbeno sodišče je sicer februarja 2020 pritožniku prisodilo 1.000 manatov nepremoženjske škode, a vrhovno sodišče je to odločitev razveljavilo. Po ponovnem odločanju je pritožbeno sodišče oktobra 2020 prvotno zavrnilno sodbo potrdilo. Oprlo se je na dopis prometne policije, v katerem je ta zanikala kakršno koli posredovanje gradiva medijem. Vrhovno sodišče je aprila 2021 to odločitev potrdilo z enako obrazložitvijo.
Pred ESČP je pritožnik uveljavljal kršitev 8. člena EKČP. Čeprav je pritožbo vložil tudi na podlagi 6. člena, je ESČP celoten očitek preučilo izključno z vidika varstva zasebnega življenja. Pri presoji uporabnosti 8. člena je ESČP ponovilo ustaljeno prakso, po kateri pravica do varstva ugleda predstavlja sestavni del pravice do spoštovanja zasebnega življenja, pri čemer mora poseg v ugled doseči določeno stopnjo resnosti. Objava videoposnetka, ki je sugeriral, da se je odvetnik vozil pod vplivom alkohola, je po presoji ESČP zadostno prizadela njegovo zasebno življenje, da je bil 8. člen aktiviran. Vlada je nasprotovala dopustnosti pritožbe z ugovorom neizčrpanja notranjih pravnih sredstev, saj bi pritožnik moral tožiti medije, ne pa prometno policijo. Sodišče je ta ugovor pridružilo odločanju o vsebini zadeve.
Pri vsebinski presoji se ESČP ni opredelilo do vprašanja, ali je prometna policija neposredno posredovala posnetke medijem, čeprav te možnosti ni izključilo. Namesto tega je zadevo preučilo z vidika pozitivnih obveznosti države iz 8. člena EKČP. Pritožnik je skozi celoten nacionalni postopek dosledno zatrjeval, da so ga policisti protipravno posneli in posnetek razširili, pri čemer je opozarjal, da so mediji kot vir informacij navajali tiskovno službo ministrstva za notranje zadeve. Nacionalna sodišča so kljub temu, da so priznala navedbo tiskovne službe ministrstva kot vira na zadevnih spletnih straneh, tožbo zavrnila z ugotovitvijo, da pritožnik ni dokazal, da je policija razširila sporne informacije. Svojo odločitev so oprla na izvleček z ene same spletne strani, ki ni specificiral, kateri uradnik tiskovne službe je informacije posredoval.
Osrednji očitek ESČP nacionalnim sodiščem zadeva nezadostnost obrazložitve. Domača sodišča so se pri zavrnitvi tožbe zgolj sklicevala na dopis prometne policije, v katerem je ta zanikala kakršno koli kršitev, ne da bi se opredelila do pritožnikovih argumentov v zvezi s tem. Prav tako niso pojasnila, kakšen pomen ima dopis televizijske postaje Real TV za ugotavljanje, ali je prometna policija objavila videoposnetek pritožnika. Vladni argument, da bi posnetek lahko posneli naključni mimoidoči ali neodvisni novinarji, ESČP ni prepričal – nacionalna sodišča takšne ugotovitve nikoli niso sprejela, vlada pa ni predložila nobenega dokaza v podporo tej trditvi. Poleg tega vlada ni pojasnila, kako bi tretje osebe sploh lahko snemale pritožnika med zdravniškim pregledom v ambulanti narkološkega centra.
Sodišče je presodilo, da ni bilo nerazumno, da je pritožnik tožbo vložil zoper prometno policijo in ne zoper televizijske postaje ali spletna mesta, ter zavrnilo vladni ugovor neizčrpanja notranjih pravnih sredstev. Na podlagi teh ugotovitev je soglasno zaključilo, da tožena država ni izpolnila pozitivnih obveznosti iz 8. člena EKČP. Pritožniku je prisodilo 4.500 evrov nepremoženjske škode in 1.000 evrov stroškov postopka, zahtevek za premoženjsko škodo pa je zavrnilo zaradi odsotnosti vzročne zveze.
Odločitev v zadevi Bayramov proti Azerbajdžanu utrjuje standard obrazloženosti, ki ga morajo nacionalna sodišča spoštovati pri obravnavi tožb, povezanih z varstvom zasebnosti v kontekstu delovanja organov pregona. ESČP sicer ni izrecno ugotovilo, da je prometna policija posredovala sporne posnetke, a je vseeno jasno sporočilo, da golo sklicevanje na zanikanje tožene državne institucije ne zadostuje za obrazloženo zavrnitev tožbe. Ko posameznik predloži indice – kot je navedba državnega organa kot vira informacij na več medijskih portalih –, morajo sodišča te indice vsebinsko presoditi, se do njih opredeliti in pojasniti, zakaj jim ne sledijo. Za odvetnike in druge nosilce pravosodnih funkcij, katerih poklicni ugled je tesno prepleten z njihovo zmožnostjo opravljanja dejavnosti, ta sodba pomeni potrditev, da že sama objava posnetka iz policijskega postopka, ki sugerira storitev prekrška, lahko predstavlja zadosten poseg v zasebno življenje, ne glede na to, ali je bil prekršek dejansko dokazan.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
