Družba Flightright je od potnice in njenega spremljevalca prevzela primer, v katerem sta potnika imela potrjeno rezervacijo za let, ki bi ga morala izvesti družba Etihad Airways iz Düsseldorfa (Nemčija) prek Abu Dabija (Združeni arabski emirati) v Brisbane (Avstralija). Rezervacija je vsebovala tako imenovano Open-Return-Ticket, kar pomeni, da datum povratnega leta ni bil fiksno določen. Ker je bil let iz Nemčije v Emirate odpovedan, sta potnica in njen spremljevalec uradno spremenila rezervacijo pri letalski družbi, dodatno pa sta še prejela zagotovilo, da bosta prejela dobropis v obliki unovčljivih milj ter dodatni dobropis v obliki milj v okviru programa Etihad Guest, za katerega sta odprla račun zvestobe. Potnik, ki bi moral spremljati odstopnico, je prejel dobropis v obliki obljubljenih milj, odstopnica pa ne. Po prevzemu je družba Flightright pri družbi Etihad Airways uveljavljala pravico do izbire skladno z 8. členom Uredbe št. 261/2004 in zahtevala povračilo stroškov v višini polne cene vozovnice za vse dele poti, ki niso bili opravljeni.
Njeno zahtevo je okrajno sodišče v Nemčiji zavrnilo, deželno sodišče pa se je v pritožbenem postopku obrnilo na Sodišče EU s predhodnim vprašanjem, ali se odprtje računa zvestobe šteje za »pisno soglasje«, ki je skladno z Uredbo št. 261/2004 potrebno za povračilo stroškov vozovnice v obliki potovalnih vavčerjev.
Sodišče EU je v sodbi C-642/23 najprej opozorilo, da ima potnik na podlagi 8. člena Uredbe št. 261/2004 v primeru odpovedi leta pravico do povračila stroškov vozovnice v sedmih dneh v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila ta kupljena. V 7. členu te uredbe je določeno, da se povračilo stroškov izplača v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnimi čeki oziroma – s pisnim soglasjem potnika – s potovalnim vavčerjem in/ali drugimi storitvami. Sodišče je poudarilo, da se povračilo stroškov vozovnice primarno izvede v denarju, medtem ko je povračilo v obliki potovalnih vavčerjev podredni način povračila, saj zanj velja dodaten pogoj »pisnega soglasja potnika« (tako C-76/23).
Čeprav uredba pisnega soglasja ne opredeljuje, pa je Sodišče EU že razsodilo, da glede na cilj zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, ki mu sledi ta uredba, in dolžnost obveščanja, ki jo ima letalski prevoznik, pojem pisnega soglasja po eni strani predpostavlja, da je lahko potnik opravil učinkovito in ozaveščeno izbiro ter je torej svobodno in po predhodni seznanitvi privolil v povračilo stroškov svoje vozovnice v obliki potovalnega vavčerja namesto v denarju.
Glede oblike soglasja je Sodišče navedlo, da za »pisno soglasje« lastnoročni ali elektronski podpis potnika na obrazcu, s katerim izrecno, dokončno in nedvoumno privoli v povračilo stroškov vozovnice v obliki potovalnega vavčerja (sem spada tudi spletni obrazec, ki ga je potnik izpolnil na strani letalskega prevoznika), ni potreben. Povedano drugače, če je potnik izpolnil tak spletni obrazec ter če je s tem lahko opravil učinkovito in ozaveščeno izbiro ter je svobodno in po predhodni seznanitvi privolil v povračilo stroškov svoje vozovnice v obliki potovalnega vavčerja namesto v denarju, se izpolnitev tega obrazca šteje za »pisno soglasje«. Zato pojma »pisno soglasje potnika« po mnenju sodišča ni mogoče razlagati ozko, kot da določa formalni pogoj, kot je lastnoročni podpis potnika, da lahko potnik veljavno izrazi izrecno, dokončno in nedvoumno privolitev v povračilo stroškov vozovnice v obliki potovalnega vavčerja.
V preučevanem primeru pa sta potnika zgolj odprla račun zvestobe na spletni strani letalskega prevoznika, na ta račun pa naj bi jima bili preneseni vavčerji. Zgolj odprtje takšnega računa se ne more šteti za podajo »pisnega soglasja«, če potnik ob tem ni svojega soglasja potrdil z izrecno, dokončno in nedvoumno privolitvijo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
