Letalski potniki so na rezervacijskem portalu potovalne agencije Opodo, ki jo je certificiralo Mednarodno združenje letalskih prevoznikov (IATA) in ki je bila pooblaščena za izdajo vozovnic družbe KLM, kupili letalske vozovnice za lete z Dunaja v Limo prek Amsterdama. Skupni znesek, ki so ga plačali, je znašal 2053,48 EUR, pri čemer je 1958,34 EUR predstavljalo ceno vozovnic, 95,14 EUR pa posredniško provizijo za nakup na spletnem mestu agencije. Po odpovedi letov je družba KLM potnikom povrnila zgolj ceno vozovnic, ne pa tudi posredniške provizije. Združenje za obveščanje potrošnikov (VKI), na katerega so potniki odstopili svoje terjatve, je pri avstrijskem sodišču vložilo tožbo za povračilo provizije na podlagi prvega odstavka 8. člena Uredbe. Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) je Sodišču predložilo vprašanje, ali cena vozovnice, ki jo je treba upoštevati za določitev zneska povračila, vključuje tudi posredniško provizijo, in sicer ne glede na to, ali je letalski prevoznik poznal njen točen znesek.
Sodišče je v obrazložitvi izhajalo iz teleološke razlage Uredbe, ki v uvodni izjavi 1 izrecno določa cilj zagotavljanja visoke ravni varstva letalskih potnikov. Točka (a) prvega odstavka 8. člena Uredbe v povezavi s točko (a) prvega odstavka 5. člena določa, da mora letalski prevoznik v primeru odpovedi leta zadevnim potnikom ponuditi povračilo stroškov v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila kupljena. Sodišče je opozorilo, da ta določba vzpostavlja neposredno povezavo med pojmom vozovnice in izrazom cena, po kateri je bila kupljena, pri čemer potniki vozovnico lahko kupijo bodisi neposredno pri letalskem prevozniku bodisi prek posrednika.
Pri razlagi obsega pojma vozovnica se je Sodišče oprlo na točko (f) 2. člena Uredbe, ki vozovnico opredeljuje kot veljavni dokument, ki daje pravico do prevoza, ali enakovredni dokument v nematerialni obliki, ki ga izda ali potrdi letalski prevoznik ali njegov pooblaščeni posrednik. Iz te opredelitve izhaja, da mora letalski prevoznik, če vozovnice ne izda sam, odobriti vse njene sestavne dele, vključno s ceno. Sodišče je nadaljevalo z ugotovitvijo, da posredniška provizija predstavlja sestavni del cene letalske vozovnice, ki ga je treba šteti za neizogibnega za uporabo storitev letalskega prevoznika. Pri tem se je sklicevalo na sodbo z dne 22. junija 2016 v zadevi Mennens (C-255/15) in sodbo z dne 12. septembra 2018 v zadevi Harms (C-601/17), v kateri je že presodilo, da je treba posredniško provizijo vključiti v znesek povračila.
Sodišče je posebno pozornost namenilo vprašanju, ali mora letalski prevoznik poznati točen znesek provizije, da bi jo bil dolžan povrniti. Odgovor je nikalen. Če letalski prevoznik sprejema, da posrednik izdaja in prodaja letalske vozovnice v svojem imenu in za svoj račun, je mogoče domnevati, da prevoznik nujno pozna poslovno prakso tega posrednika glede zaračunavanja provizije letalskim potnikom, tudi če v zvezi s tem ne obstaja izrecna pogodbena klavzula. Ta domneva temelji na dejstvu, da je provizija neločljivo povezana s ceno zadevne letalske vozovnice, saj je potnik pri nakupu vozovnice ne more izključiti. Nakup letalske vozovnice prek posrednika tako pomeni enotno transakcijo.
Sodišče je nazorno pojasnilo, zakaj bi nasprotna razlaga onemogočila učinkovito varstvo potnikov. Če bi povračilo posredniške provizije pogojevali s predhodno seznanjenostjo letalskega prevoznika z njenim natančnim zneskom, bi prevozniki lahko sistematično zavračali povračilo z zatrjevanjem, da jim točen znesek ni bil znan. Potniki bi bili v takem primeru prisiljeni obrniti se na posrednika, kar bi povzročilo zamude in dodatne stroške. Tak izid bi nasprotoval cilju Uredbe, ki je zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov in poenostavitev postopkov za povračilo. Poleg tega bi taka razlaga lahko odvračala potnike od uporabe posrednikov, čeprav bi bila cena vozovnice, ki jo izda posrednik, zanje finančno privlačnejša.
Razlikovanje med pojmoma stroški posredovanja in posredniška provizija, ki ga je v pisnem stališču predlagala družba KLM, Sodišče ni štelo za pravno upoštevno. Oba izraza se v obravnavanem kontekstu nanašata na razliko med zneskom, ki ga potnik plača za letalsko vozovnico, in zneskom, ki ga prejme letalski prevoznik, ta razlika pa ustreza plačilu, ki ga posrednik prejme od potnika.
Na podlagi navedenih preudarkov je Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo, da je treba točko (a) prvega odstavka 8. člena Uredbe v povezavi s točko (a) prvega odstavka 5. člena razlagati tako, da cena letalske vozovnice, ki jo je treba upoštevati za določitev zneska povračila v primeru odpovedi leta, vključuje razliko med zneskom, ki ga je potnik plačal, in zneskom, ki ga je prejel letalski prevoznik, kar ustreza proviziji posrednika, ne da bi bilo potrebno, da letalski prevoznik pozna njen točen znesek. Glede na ta odgovor Sodišče ni štelo za potrebno odgovoriti na drugo vprašanje o dokaznem bremenu.
Sodba ima neposreden praktični pomen za letalske potnike na območju Evropske unije. Potniki, ki vozovnice kupijo prek potovalnih agencij ali rezervacijskih portalov, lahko zdaj z gotovostjo pričakujejo, da jim bo letalski prevoznik v primeru odpovedi leta povrnil celoten znesek, ki so ga plačali, vključno s posredniško provizijo. Letalski prevozniki se ne morejo več sklicevati na nepoznavanje točnega zneska provizije kot razlog za zavrnitev povračila. Odločitev hkrati krepi položaj posrednikov na trgu, saj potnikom zagotavlja, da nakup vozovnic prek posrednikov ne bo zmanjšal njihovih pravic v primeru odpovedi leta.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
