Sodišče EU je ugotovilo, da Evropska komisija javnosti ni omogočila dovolj širokega dostopa do kupoprodajnih pogodb za cepiva proti covidu.
Leta 2020 je Evropska komisija na podlagi Uredbe št. 2020/521 o aktiviranju nujne pomoči v skladu z Uredbo (EU) 2016/369 in spremembi njenih določb zaradi upoštevanja izbruha COVID-19, ki ji je omogočala, da se (hitro) spopade s pandemijo covida, sprejela Strategijo za cepiva proti covidu, katere cilj je bil pospešiti razvoj, proizvodnjo in uporabo cepiv proti covidu. V letih 2020 in 2021 je bilo sklenjenih več pogodb za nakup teh cepiv, leta 2021 pa je šest poslancev Evropskega parlamenta zahtevalo dostop do teh pogodb, saj jih je zanimalo, ali je bil pri nakupu varovan interes širše javnosti. Ker je Komisija dovolila le delni dostop do teh dokumentov, na spletu pa je objavila prilagojeno različico le-teh, je pet od šestih evropskih poslancev skupaj z nekaj posamezniki vložilo ničnostni tožbi pri Splošnem sodišču Evropske unije.
Sodišče je v svojih sodbah T-689/21 in T-761/21 delno ugodilo obema tožbama in razveljavilo odločbe Komisije, kolikor vsebujejo nepravilnosti.
Medtem ko se je sodišče strinjalo z razlago Komisije, zakaj na primer ni predložila podrobnejših informacij glede avansov oziroma predplačil za cepiva, saj bi lahko razkritje teh informacij konkretno in dejansko ogrozilo poslovne interese podjetij, pa sodišče izjeme v zvezi z varstvom poslovnih interesov iz prve alineje 4. člena Uredbe 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ni ugotovilo. Ob tem je najprej opozorilo, da je v skladu z Direktivo 85/374/EGS o odgovornosti za proizvode z napako proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo povzroči ta napaka na njegovem proizvodu, in njegove odgovornosti do oškodovane osebe ni mogoče omejiti ali izključiti z določbo, ki omejuje njegovo odgovornost ali jo izvzema. Poleg tega nobena določba te direktive tretji osebi (v tem primeru državi članici) ne prepoveduje povračila škode, ki jo je proizvajalec plačal zaradi pomanjkljivosti svojega proizvoda. Sodišče je še poudarilo, da lahko posamezniki vložijo tožbe zoper podjetja zaradi škode, ki bi nastala zaradi (okvarjenega) cepiva, na podlagi nacionalne zakonodaje, ki v svoj pravni red prenaša Direktivo 85/374, ta njihova pravica pa je neodvisna od obstoja in vsebine določb o odškodnini, ki so vsebovane v pogodbah Komisije s proizvajalci.
Poleg tega izpodbijana odločba ne vsebuje ničesar, kar bi podprlo sklep, da bi lahko širše razkritje odškodninskega mehanizma zadevnih podjetij vplivalo na večje število tožb proti tem podjetjem. S takšnimi tožbami bodo tožniki vedno zahtevali, da se proizvajalcu cepiv naloži plačilo odškodnine za nastalo škodo, ne glede na identiteto subjekta, ki bo na koncu plačal odškodnino.
Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da razkritje dogovora o odškodnini ne pomeni tveganja za poslovne interese podjetij. Razkritje teh določb prav tako ne ogroža interesov teh podjetij z vidika njihove konkurenčne prednosti drug pred drugim, saj so imela vsa podjetja v pogodbi zelo podobno odškodninsko klavzulo, hkrati pa je bil sporazum o dobavi cepiv, ki predvideva mehanizem, s katerim države članice zadevnim podjetjem povrnejo škodo za gospodarske stroške (to je morebitno škodo, za katero bi ta podjetja običajno plačala odškodnino v okviru svoje odgovornosti za svoja cepiva), v celoti objavljen na spletni strani Komisije.
Ker torej Komisiji ni uspelo dokazati, da bi širši dostop do teh odškodninskih klavzul dejansko ogrozil poslovne interese teh podjetij, in tudi ni zagotovila zadostnih pojasnil, kako bi lahko dostop do določb o donacijah in nadaljnji prodaji konkretno in dejansko ogrozil poslovne interese zadevnih podjetij, je sodišče odločbe Komisije v tem delu razveljavilo.
Tožniki so zahtevali tudi dostop do podatkov – imen – članov ekipe, ki so sodelovali v pogajanjih za nakup cepiv, zaradi ugotovitve morebitnega navzkrižja interesov. Komisija je njihovo zahtevo zavrnila zaradi varstva osebnih podatkov, vendar sodišče razlagi Komisije ni sledilo, saj po njegovem mnenju Komisija ni zadostno pretehtala interesov širše javnosti ter varstva osebnih podatkov. Poudarilo je, da zgolj s strani članov ekipe podpisana izjava o neobstoju konflikta interesov ne zadostuje, da se lahko ugotovi to navzkrižje. Za dejansko ugotovitev navzkrižja interesov morajo tožniki razpolagati s podatki o članih te ekipe, torej z imeni, priimki in podatki o njihovi poklicni ali institucionalni vlogi. Zaradi navedenega je sodišče razveljavilo odločbe Komisije tudi v tem delu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
