c S

Postopek imenovanja novega generalnega sodnega sveta

25.01.2024

V zadevi Lorenzo Bragado in drugi proti Španiji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločilo v prid pritožnikom, ki so zatrjevali kršitev pravice do poštenega sojenja in dostopa do sodišča, ki bi odločilo nepristransko in v razumnem roku.

Primer se nanaša na zavrnitev pritožbe s strani španskega ustavnega sodišča, v kateri se je šest sodnikov pritožilo, da parlament ni nadaljeval postopka imenovanja novega generalnega sodnega sveta s seznama kandidatov, na katerem so bili tudi pritožniki v poznejšem postopku pred ESČP, ko so se sklicevali na 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Generalni pravosodni svet (GPS) je vodstveni organ sodstva; njegove naloge vključujejo imenovanje in napredovanje sodnikov ter vodenje disciplinskih postopkov v zvezi s sodniki. GPS sestavljajo predsednik vrhovnega sodišča (ki mu predseduje) in dvajset članov, imenovanih za pet let (12 iz sodniških vrst in 8 iz odvetniških). Proti koncu leta 2018 je takratni sestavi GPS potekel mandat, predsednik pa je 3. avgusta 2018 sprožil postopek za izvolitev novega mandata in razglasil začetek obdobja za vložitev kandidatur za člane iz vrst sodnikov. Pritožniki so bili vsi sodniki, ki so vložili kandidature in se vključili v postopek izbire kandidatov, ki je trajal do marca 2019. Takrat je namreč prišlo do razpustitve parlamenta, prenova sestave GPS pa je bila prenesena v obravnavo naslednji sestavi parlamenta, ko bo ta izvoljen. Predsednik vrhovnega sodišča je 11. 7. 2019 predsednikoma kongresa in senata poslal sporočilo, v katerem je znova poudaril, da je treba prenovo sestave GPS nadaljevati, vendar se je zgodba ponovila; parlament je bil razpuščen in zadeva prenesena v pristojnost naslednje sestave parlamenta. V naslednjem letu in pol se je zadeva prenašala od enega organa do drugega in potekal je spor o tem, kdo je za to pristojen. Predsednik senata je ob približno petinštiridesetih priložnostih, zlasti na sejah zbora tiskovnih predstavnikov, ponovil, da morajo poslanske skupine doseči dogovor o zapolnitvi prostih mest v različnih ustavnih institucijah – zlasti v GPS. Ves ta čas je organ deloval v prejšnji sestavi, ki ji je mandat potekel že leta 2018.

Zaradi tega so pritožniki vložili pritožbo pri ustavnem sodišču. Kot razlog so navedli neukrepanje in opustitev dolžnosti parlamenta obnoviti članstvo v GPS ter ustavnemu sodišču predlagali, da ugotovi, da je država z nespoštovanjem zakonsko določenih postopkov za obnovitev GPS kršila pravico do dostopa do javnih funkcij in pravico do združevanja. Ustavno sodišče je pritožbo razglasilo za nedopustno, saj naj bi bila vložena prepozno. Do vsebinske odločitve tako sploh ni prišlo. Na podlagi tega so pritožniki vložili pritožbo pri ESČP in zatrjevali kršitev pravice do poštene obravnave in sojenja pred neodvisnim sodiščem iz 6. člena EKČP.

Predstavniki vlade so v odgovor zatrjevali, da se je šestmesečni zakonski rok za vložitev ustavne pritožbe iztekel 4. 11. 2021, ta rok pa so pritožniki zamudili. Pritožniki so se pred ustavnim sodiščem sklicevali na kršitev političnih pravic, ki niso bile »državljanske pravice« v avtonomnem pomenu prvega odstavka 6. člena EKČP. Vsebino svoje pritožbe so omejili na zahtevo, da morajo domovi parlamenta sprejeti takšne ukrepe, ki bi bili potrebni za zagotovitev nadaljevanja postopka nominacije v zvezi s kandidati za GPS. Predstavniki vlade so zatrjevali še, da pritožniki niso utrpeli nobene škode zaradi zadržanja imenovanja nove sestave organa, saj še niso bili njegovi člani in jim do takrat tudi ni pripadala pravica do članstva, bili so le kandidati.

Pritožniki so na drugi strani odgovorili, da se je postopek ustavne pritožbe nanašal na vprašanje državljanskih pravic, saj so pritožniki sodelovali v izbirnem postopku, ki je bil odprt za sodnike in je od kandidatov zahteval, da izpolnjujejo nekatere druge zakonske zahteve. Imenovanje nove sestave GPS je bila nezakonodajna funkcija, ki je bila podeljena parlamentu, in tako ni bila izključno politična zadeva v zvezi z notranjim delovanjem parlamenta ali njegovih domov.

ESČP je obravnavo zadeve začelo z vprašanjem, ali se 6. člen EKČP uporablja za spor, ki izhaja iz dolgotrajne in neprekinjene opustitve parlamentarnega postopka z namenom obnovitve sestave GPS. Za to mora obstajati spor o »pravici«, za katero je mogoče reči, vsaj na načelni ravni, da v nacionalnem pravu obstaja. Spor mora biti pristen in resen, izid spora pa mora biti neposredno odločilen za zadevno pravico, pri čemer zgolj šibke povezave ali oddaljene posledice ne zadoščajo. ESČP je na podlagi zgoraj opisanih okoliščin ugotovilo, da je parlament imel pravico in dolžnost v zakonsko določenem roku po poteku petih letih mandata imenovati člane organa v novi sestavi. Pritožniki so trdili, da imajo pravico do pravočasne obravnave njihovih kandidatur za dostop do javnih funkcij – zlasti pravico do odločitve o postopkih v zvezi s tem, da je na njihove kandidature negativno vplivalo očitno dolgotrajno in neupravičeno neizvajanje obveznega izbirnega postopka. Pomembno je bilo tudi, da se zahtevek pritožnikov ni nanašal na glasovanje ali njegove rezultate, temveč na predhodni del parlamentarnega postopka. ESČP je pri vsebinski presoji pritožbe tudi zapisalo, da bi bilo od ustavnega sodišča razumno pričakovati, da bo morebitna zavrnitev pritožbe zgolj zaradi neupoštevanja zakonskega roka temeljila na ustrezni obrazložitvi, ki pa je v tem primeru ni bilo. V zaključku je tako zapisalo, da nepredvidljiva razlaga in uporaba zakona o zakonskih rokih za vložitev pritožbe in posledičnim škodljivim vplivom na temeljno varovanje dostopa do sodišča za varstvo sporne civilne pravice pritožnikov, ki je bilo tesno povezano s spoštovanjem pravnega postopka za obnovo sestave vodstvenega organa sodstva, kratilo samo bistvo njihove pravice do dostopa do sodišča glede na okoliščine primera. Španija je tako kršila 6. člen EKČP.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.