Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica, je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Ips 4715/2023 z dne 14. maja 2026.
Vrhovno sodišče je uvodoma povzelo, da je obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdil, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona. Kršitev je utemeljeval z navedbami: (1) da ni izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine »notarja spraviti v zmoto«; (2) da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je notar v javni listini potrdil nekaj lažnega; (4) da za sklenitev prodajne pogodbe ni predpisana oblika neposredno izvršljivega notarskega zapisa, temveč zadošča že zasebna listina, zato odpade ključni element ogrožanja zaupanja v pravno veljavnost in dokazno vrednost javne listine ter (5) da sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi nista ugotovili naklepa, s katerim je ravnala obsojenka.
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je bilo v obravnavani zadevi jedro kazenskopravnega očitka obsojenki, da je notarja, ki je v obliki notarskega zapisa sklepal prodajno pogodbo za nepremičnine med njo kot prodajalko in kupcem, spravila v zmoto glede dejstva, da so nepremičnine njeno posebno premoženje, torej njena izključna last, zaradi česar lahko z njimi prosto razpolaga, čeprav je vedela, da so del skupnega še nerazdeljenega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca. Notar je v notarski zapis prodajne pogodbe zapisal, da je obsojenka lastnica navedenih nepremičnin, ob tem pa je obsojenka izjavila, da ne obstajajo okoliščine iz naslova določil Družinskega zakonika (DZ) tako, da tretje osebe nimajo upravičenj ali zahtevkov do teh nepremičnin. Poleg tega je notarju jamčila, da ne obstaja nobena stvarnopravna ali obligacijskopravna pravica ali zahtevek tretje osebe ter da nasploh ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico kakršnokoli ogrožanje lastninske ali posestne pravice ali katerikoli druga interesa kupca v zvezi s to pogodbo. Notar je na podlagi tako sestavljenega neposredno izvršljivega notarskega zapisa vložil zemljiškoknjižni predlog, je razložilo Vrhovno sodišče.
Iz takšnega opisa kaznivega dejanja so po oceni Vrhovnega sodišča razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo obsojenki očitano kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, ki ga med drugim stori, kdor spravi notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini potrdi kar koli lažnega. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je namreč po mnenju Vrhovnega sodišča določno razvidno, da je obsojenka notarja spravila v zmoto, da je potrdil lažno vsebino s tem, da je navajala, da v obravnavanem primeru ni nikakršnih ovir iz naslova določil DZ, da tretje osebe nimajo nobenih pravic do premoženja, ki je predmet prodajne pogodbe, da je to premoženje njeno posebno premoženje, da je izključna lastnica oziroma solastnica nepremičnin, da jamči, da je premoženje prosto bremen, in da zagotavlja, da nepremičnine, ki so predmet prodajne pogodbe, niso obremenjene s kakršnimi koli stvarnopravnimi ali obligacijskimi upravičenji tretjih oseb in podobno.
Vrhovno sodišče je pritrdilo vložniku zahteve, da ni nujni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe za nepremičnino njena sklenitev v obliki notarskega zapisa, ne pa tudi, da so bila v obravnavanem primeru vsa dejstva v notarskem zapisu podana izključno kot izjave strank, kar pomeni, da notar ni potrjeval resničnost teh izjav oziroma ugotavljal, ali gre za skupno ali posebno premoženje.
Vrhovno sodišče je razlogovalo, da mora biti v skladu z določbo 52. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prodajna pogodba za nepremičnino sklenjena v pisni obliki. Vendar ta določba strankam ne prepoveduje, da prodajno pogodbo sklenejo v obliki notarskega zapisa. Stranke se za takšno obliko prodajne pogodbe v zvezi z nepremičnino v praksi pogosto odločijo zaradi višje stopnje pravne varnosti in možnosti neposredne izvršljivosti. Takšen notarski zapis prodajne pogodbe ima lastnost javne listine, za katero je značilna visoka dokazna moč, formalna pravilnost in pravna varnost, vključno z možnostjo vpisa v zemljiško knjigo. Notarski zapis namreč dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje ali določa. Seveda pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično ugotovljena. Notarski zapis kot javna listina ima tako posebno dokazno moč, vendar pa ne pomeni absolutne nedotakljivosti njegove vsebine, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Navedlo je, da se v konkretnem primeru obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine – notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca, je opozorilo Vrhovno sodišče.
Krivdno obliko, s katero je ravnala obsojenka, je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe po oceni Vrhovnega sodišča podrobno obrazložilo. Na podlagi izvedenih dokazov je – kot je razlogovalo Vrhovno sodišče – nedvoumno zaključilo, da se je obsojenka zavedala, da so v notarskem zapisu prodajne pogodbe vsebovane njene izrecne lažne izjave, s čimer je notarja spravila v zmoto, da je izdelal notarski zapis, ki je vseboval lažno vsebino. Obsojenka se je torej zavedala protipravnosti svojega ravnanja, torej da s skupnim premoženjem, brez soglasja nekdanjega zakonca, ne more razpolagati, pa je kljub temu naročila sestavo notarskega zapisa prodajne pogodbe. Na podlagi navedenih okoliščin je torej sodišče razumno presodilo, da je obsojenka očitano ji kaznivo dejanje overitve lažne vsebine storila s krivdno obliko direktnega naklepa, je vse pojasnilo Vrhovno sodišče.
Nato je razložilo, da je obsojenkin zagovornik uveljavljal še relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče obsojenkinemu nekdanjemu možu v kazenskem postopku priznalo položaj oškodovanca. Kršitev je utemeljeval z navedbama, da temu z obsojenkinim ravnanjem ni bilo poseženo v nobeno pravico in da kaznivo dejanje overitve lažne vsebine spada med kazniva dejanja zoper pravni promet, zato kot pravno zavarovano dobrino varuje zaupanje v pravno varnost in dokazno vrednost listine, ne varuje pa konkretnih interesov posameznikov. Skupno premoženje zakoncev zato ne spada med pravne dobrine, ki bi bile varovane s tem kaznivim dejanjem. Uveljavljano kršitev je po navedbah vrhovnih sodnikov sklenil s trditvijo, da je sodišče s priznanjem položaja oškodovanca možu omogočilo aktivno udeležbo v kazenskem postopku, ki jo je tudi izkoristil, kar je imelo za posledico, da se je obsojenka znašla v položaju, ko se je morala braniti ne zgolj pred očitki državnega tožilstva, temveč tudi proti nekdanjemu možu, kar je bistveno otežilo njeno obrambo.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica, je pojasnilo Vrhovno sodišče in dodalo, da je pravno varovana dobrina kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v najširšem smislu varstvo pravnega prometa. Gre za varovanje zaupanja v dokazno vrednost javnih listin, ki je neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred pristojnim organom navaja resnična dejstva. To kaznivo dejanje je – kot je spomnilo Vrhovno sodišče – tako imenovani abstraktni ogrozitveni delikt, ki je povezan s kršitvijo zapovedne norme, torej z dolžnostjo navajanja resničnih dejstev pred pristojnim organom.
To pa po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da je sodišče v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu neutemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Pojem oškodovanca namreč v skladu z določbo šeste alineje 144. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zajema vsako osebo (fizično ali pravno), ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršna koli osebna ali premoženjska pravica. Procesnopravno razumevanje pojma oškodovanca je torej vezano na njegovo neposredno prizadetost s kaznivim dejanjem, je poudarilo Vrhovno sodišče.
Zaključilo je, da kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, obsojenki očitano kaznivo dejanje ne pomeni le posega v pravno varovano dobrino zaupanja v dokazno vrednost javnih listin, temveč tudi neposredni napad na skupno premoženje zakoncev. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno spadale v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
