Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Przybyszewska in drugi proti Poljski presojalo obtožbe o neizpolnjevanju pozitivne obveznosti tožene države za zagotovitev pravnega priznanja in zaščite istospolnih parov s posebnim pravnim okvirom.
Pritožbo je vložilo pet istospolnih parov zaradi pomanjkanja kakršnega koli pravnega priznanja in zaščite njihovih razmerij. Vsi pari so živeli v stabilnih, dolgoletnih partnerskih zvezah in v različnih obdobjih na matičnem uradu vložili izjave, da ni nobenih ovir, ki bi jim preprečevale poroko s svojim istospolnim partnerjem. Taka izjava je pogoj za sklenitev zakonske zveze na Poljskem. V vseh primerih je vodja urada izdal obvestilo, s katerim je zavrnil sprejem njihovih izjav, pri čemer se je skliceval na domačo zakonodajo, ki je zakonsko zvezo opredeljevala le kot zvezo med moškim in žensko. Pritožniki so se pritožili na sodišče ter izpodbijali zadevne odločbe matičnega urada in razloge zanje. Sodišča so se sklicevala zlasti na 18. člen ustave in 1. člen družinskega in skrbniškega zakonika, ki nista predvidevala možnosti sklenitve zakonske zveze med dvema osebama istega spola. Pritožniki so vložili nadaljnje pritožbe, vendar tudi na višjih instancah niso bili uspešni, saj so sodniki potrdili, da določbe zakonov ne predvidevajo porok istospolnih partnerjev ter da to ne pomeni diskriminacije, saj so se pritožniki lahko svobodno odločali o svojem družinskem in zasebnem življenju.
Pozneje sta dva izmed pritožnikov vložila tudi ustavno pritožbo, saj naj bi omenjeni 1. člen družinskega zakonika predstavljal neskladje z ustavo, ker ni dovoljeval zakonske zveze med osebama istega spola ali vsaj zagotavljal pravne oblike institucionalizacije skupnosti, ki bi jo lahko sklenile osebe istega spola. Ustavno sodišče je zapisalo, da je bila ureditev, kot je zapisana v zakoniku, povsem zavestna in premišljena odločitev zakonodajalca. Tudi besedilo 18. člena ustave namreč nedvoumno navaja, da je v poljskem pravnem sistemu institucija zakonske zveze rezervirana izključno za par, ki ga tvorita moški in ženska. Kot kaže ustaljena sodna praksa sodišča, mora varstvo družine, ki ga izvajajo javni organi, upoštevati v ustavi sprejeto vizijo družine kot trajne skupnosti moškega in ženske, usmerjene v materinstvo in odgovorno starševstvo. Ustavna pritožba je bila tako zavrnjena.
Pritožniki so pri ESČP začeli postopek zaradi popolnega pomanjkanja priznavanja partnerstva na Poljskem, saj ni bilo mogoče skleniti nobene vrste zakonsko priznane zveze. Po njihovem mnenju je to kršilo njihovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki jo ščiti 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Izpostavili so namreč, da iz prakse EKČP izhaja, da so države zavezane podeliti istospolnim parom nekakšno možnost zakonskega priznanja. Pritožniki so trdili, da so v številnih situacijah na slabšem zaradi pomanjkanja kakršnega koli priznanja razmerja. Na davčnem področju zanje ni veljala oprostitev davka na dediščine in darila, ki so jo uživali poročeni zakonci. Istospolni partnerji niso uživali drugih pravic, ki so bile priznane poročenim parom, kot so zakonito dedovanje, pravica do predložitve skupne davčne napovedi in pravica do plačila preživnine v primeru razveze. Na področju socialnih pravic istospolni partnerji niso bili deležni ugodnosti in plačil, ki so jih lahko uveljavljali poročeni partnerji, na primer v primeru smrti partnerja. V vseh teh okoliščinah so bile ustrezne pravice in privilegiji izrecno pridržani zakoncem in drugim ožjim družinskim članom. Na družinskopravnem področju istospolna partnerja nista mogla posvojiti otroka enega od partnerjev, tudi če sta otroka vzgajala skupaj. Pritožnike so neposredno in konkretno prizadele zgoraj omenjene ovire, ki so imele praktične in merljive posledice za njihova življenja. Pritožniki so dalje trdili, da so neheteroseksualne osebe člani poljske družbe in da so odnosi, ki so jih ustvarili, nesporna družbena dejstva. Njihovo število na Poljskem je ocenjeno na štiri milijone. Predvsem pa so izpostavili, da pravno varstvo in priznanje stabilnih in predanih istospolnih zvez ne bi posegalo v pravice drugih oseb ali v varstvo morale članov družbe.
Vlada je v odgovor trdila, da poljsko pravo in pravna doktrina ohranjata tradicionalno razumevanje zakonske zveze kot zveze moškega in ženske. Posledično je bila zavrnitev oblasti, da bi sprejeli izjavo pritožnikov z namenom sklenitve zakonske zveze, v skladu z zakonom. Zavrnitev je služila legitimnemu cilju zaščite morale in pravic drugih – velika večina Poljakov je podpirala heteroseksualni koncept zakonske zveze – pa tudi varovanju tradicionalnega modela družine. Po mnenju vlade ni bilo nobenih pravno zavezujočih obveznosti v okviru EKČP, ki bi od države pogodbenice zahtevale, da pravno prizna istospolna razmerja.
ESČP je najprej ob upoštevanju svoje sodne prakse, utrjene z jasnim stalnim trendom v državah članicah Sveta Evrope, na splošno ugotovilo, da morajo države članice v skladu s svojimi pozitivnimi obveznostmi po 8. členu EKČP zagotoviti pravni okvir, ki istospolnim parom omogoča ustrezno priznanje in zaščito njihove zveze. Kljub temu pa še ni prišlo do zavezujoče interpretacije določb, da so države članice aktivno dolžne omogočiti istospolne poroke. Kar zadeva polje proste presoje, ki je na voljo državam pogodbenicam pri izvajanju zgoraj omenjene pozitivne obveznosti, je ESČP menilo, da glede na to, da gre za posebej pomembne vidike osebne in družbene identitete oseb istega spola in da je bil poleg tega v državah članicah Sveta Evrope opažen jasen trend k pravnemu priznavanju istospolnih parov, je polje proste presoje držav pogodbenic znatno zmanjšano, ko gre za zagotavljanje možnosti zakonskega priznanja in zaščite istospolnih parov. Res pa je, da se države lahko same odločijo, kako bodo to pravno uredile. ESČP je izrazilo strinjanje s trditvijo pritožnikov, da so istospolni pari, ker njihova partnerska zveza ni bila uradno priznana, živeli v pravni negotovosti, bili prikrajšani za kakršno koli pravno varstvo in se srečevali z velikimi težavami v vsakdanjem življenju. Takšno priznanje je del razvoja tako osebne kot družbene identitete partnerjev. ESČP je zato ugotovilo, da ob neobstoju uradnega priznanja in kljub nekaterim pozitivnim premikom v sodni praksi na tem področju istospolni partnerji ne morejo urediti temeljnih vidikov svojega življenja, kot so premoženje, preživnina, obdavčitev in dedovanje, kot uradno priznan par. V odločbi je tudi zapisalo, da so skrbi, da bi poljska družba in njihova predstava o tradicionalni družini trpela zaradi priznanja registrirane partnerske zveze, odveč, saj ni šlo za zahtevo za sklenitev zakonske zveze. V zaključku je tako ESČP ugotovilo kršitev 8. člena EKČP s strani Poljske.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
