KT je bila pri družbi Alcampo zaposlena kot blagajničarka in je bila od 2. januarja 2008 upravičena do ukrepa krajšega rednega delovnega časa zaradi varstva in vzgoje otroka, mlajšega od 12 let. Ko je bila KT aprila 2019 žrtev nezgode pri delu, zaradi katere je dobila zmečkanino levega kolka, je delala 20 ur tedensko. Junija 2019 ji je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, avgusta 2021 pa je Nacionalni zavod za socialno varnost (INSS) ugotovil, da je bila KT zaradi nezgode pri delu popolno trajno nezmožna za delo, zaradi česar ji je bila priznana pokojnina za popolno trajno nezmožnost za delo, izračunana na podlagi njene dejanske plače na dan nezgode. Zaradi takšne odločitve je s tožbo zahtevala, da se ji osnova za izračun njene pokojnine za nezmožnost za delo določi na podlagi plače, ki ustreza zaposlitvi s polnim delovnim časom, ne da bi se upošteval ukrep krajšega delovnega časa, do katerega je bila upravičena na dan nezgode. V postopku se je predložitveno sodišče na Sodišče EU obrnilo s predhodnim vprašanjem, ali je določitev pokojnine delavcu, ki mu je bil odobren krajši delovni čas, da bi lahko skrbel za otroka, na podlagi znižane plače skladna z evropsko ureditvijo.
Sodišče EU je v sodbi C-584/23 uvodoma navedlo, da v Španiji pokojnino za trajno nezmožnost za delo zaradi nezgode pri delu ureja splošni zakon o socialni varnosti, ki določa, da se ta pokojnina dodeli vsaki osebi, pri kateri je bila ugotovljena trajna nezmožnost za delo in ki izpolnjuje pogoje za vključitev v španski sistem socialne varnosti, ne glede na kakršno koli predhodno obdobje plačevanje prispevkov, ter da zagotavlja varstvo pred tveganjem nezgode pri delu in invalidnosti. Te dajatve pa spadajo na področje uporabe Direktive 79/7 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti.
Sodišče je v nadaljevanju Direktivo 79/7 presojalo z vidika 8. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), in sicer odprave neenakosti in spodbujanja enakosti med moškimi in ženskami, ter 21. in 23. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določata načelo prepovedi diskriminacije oziroma načelo enakosti med moškimi in ženskami.
Na tem mestu je Sodišče EU poudarilo, da pravo Unije načeloma ne nasprotuje odločitvi države članice, da določi pokojnino za trajno nezmožnost za delo zaradi nezgode pri delu ob upoštevanju plače, ki jo je delavec dejansko prejel na dan nezgode. Vendar mora taka zakonodaja spoštovati Direktivo 79/7, zlasti njen 4. člen, v skladu s katerim načelo enakega obravnavanja pomeni, da ni diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne bodisi neposredne, tudi glede izračunavanja dajatev. Kot nesporno je tudi ugotovilo, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ne povzroča diskriminacije, ki neposredno temelji na spolu, saj se brez razlikovanja uporablja za delavce in delavke. Torej je treba preučiti, ali taka ureditev lahko povzroči diskriminacijo posredno na podlagi tega merila.
Sodišče EU je še povzelo, da iz statističnih podatkov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, ni mogoče ugotoviti, da skupino delavcev, ki so zaradi nacionalne ureditve v posebej neugodnem položaju, sestavljajo večinoma ženske, ki delajo krajši delovni čas. Predloženi podatki so bili preveč splošni in se niso nanašali posebej na skupino delavcev, ki bi doživeli nezgodo pri delu v času skrajšanega delovnega časa.
Glede na vse navedeno je Sodišče EU zaključilo, da evropska ureditev ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je v omenjeni zadevi. Dodalo pa je, da bi v primeru, če bi predložitveno sodišče imelo na voljo elemente, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, da nacionalna ureditev v posebej neugoden položaj postavlja delavke, moralo še preveriti, ali ta ureditev sledi legitimnemu cilju ter ali je nujna in sorazmerna s tem ciljem.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
