Nepogodbena odgovornost Evropske unije za nezakonito ravnanje njenih institucij ali organov je odvisna od kumulativne izpolnitve več pogojev: ravnanje mora biti protipravno, nastati mora dejanska škoda in obstajati mora vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.
Tožeče stranke so sirijski državljani, ki so oktobra 2016 prebegnili iz Turčije na otok Milos (Grčija) ter bili nato kot begunci premeščeni v center za sprejem in identifikacijo v Lerosu (Grčija), kjer so izrazili interes za mednarodno zaščito. Kasneje so bili premeščeni nazaj v Turčijo v začasni sprejemni center ter se nazadnje nastanili v Iraku. Leta 2017 so pri Evropski agenciji za mejno in obalno stražo (Frontex) vložili pritožbo glede vrnitve v Turčijo. Tožeče stranke so na podlagi 268. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) zahtevale odškodnino v višini 96.212,55 evra za materialno škodo ter 40.000 evrov za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli, ker Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) ni izpolnila svojih obveznosti v skladu z Uredbo (EU) 2016/1624 o evropski mejni in obalni straži, operativnim postopkom agencije glede spoštovanja temeljnih človekovih pravic v skupnih operacijah in pilotnih projektih in 4. členom kodeksa ravnanja za skupne operacije vračanja, ki jih usklajuje Frontex.
Splošno sodišče EU je v svoji sodbi T-600/21 najprej opozorilo, da je nepogodbena odgovornost Evropske unije za nezakonito ravnanje njenih institucij ali organov odvisna od izpolnitve več pogojev: ravnanje mora biti protipravno, nastati mora dejanska škoda in obstajati mora vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. V skladu z ustaljeno sodno prakso so pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije skladno z drugim odstavkom 340. člena PDEU kumulativni. Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo v celoti zavreči, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (tako npr. sodba T-726/14).
Sodišče je najprej preizkusilo, ali obstaja vzročna zveza med ravnanjem agencije in škodo. Poudarilo je, da mora biti zatrjevana škoda neposredna posledica očitanega ravnanja ter odločilni vzrok za škodo, dokaze o tem pa morajo predložiti tožeče stranke. Te so trdile, da jim je nezakonito ravnanje Frontexa pred in med operacijo vračanja ter po njej povzročilo dejansko in gotovo premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Trdijo, da če Frontex ne bi kršil svojih obveznosti v zvezi z varstvom temeljnih človekovih pravic, zlasti načela nevračanja, pravice do azila, prepovedi kolektivnega izgona, pravic otrok, prepovedi ponižujočega ravnanja ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ne bi bili protipravno vrnjeni v Turčijo in bi pridobili mednarodno zaščito, do katere so bili upravičeni glede na sirsko državljanstvo in stanje v Siriji v tistem času.
Materialna škoda, ki naj bi jim nastala, obsega znesek, porabljen za potovanje v Grčijo; strošek najema hiše in nakupa pohištva; stroške, nastale pri begu v Irak; najemnino ter stroške, plačane v Iraku; šolnine otrok v Iraku ter stroške pravne pomoči za pomoč pri njihovih pritožbah proti Frontexu. Nepremoženjsko škodo zahtevajo zaradi občutka tesnobe, ki bi ga povzročila vrnitev v Turčijo, njihove ločitve med letom v Turčijo, prepovedi govora in navzočnosti uniformiranih spremljevalcev in policistov ter občutka strahu in trpljenja v zvezi z izjemno težko in nevarno potjo v Irak v zasneženih gorah zaradi strahu, da bi jih turške oblasti vrnile v Sirijo.
Splošno sodišče je v tem okviru dodalo, da so stroški za pot v Grčijo honorarji za tihotapce z ljudmi, ki so nastali pred operacijo vračanja, tako da ne morejo biti neposredna posledica ravnanja Frontexa. Prav tako je opozorilo, da argumenti tožnikov temeljijo na napačni predpostavki, da ne bi bili nezakonito vrnjeni in posledično oškodovani, če bi Frontex izpolnil svoje obveznosti v zvezi z varstvom temeljnih človekovih pravic.
Res je, da Uredba 2016/1624 in zlasti njen 6. člen določa, da mora Frontex dosledno slediti pravnemu redu Unije v zvezi s temeljnimi človekovimi pravicami ter da mora delovati v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter Konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951 in Protokolom iz leta 1967 glede načela nevračanja, vendar je treba ob tem poudariti, da Frontex zgolj zagotavlja tehnično in operativno podporo državam članicam ter ne posega v (ne)utemeljenost odločb o vrnitvi. Pristojnost za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav imajo namreč države članice same. Sodišče je prav tako poudarilo, da so skladno z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje in odvzem mednarodne zaščite za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito pristojne samo države članice oziroma njeni organi, kar pomeni, da Frontex ni pristojen niti za presojo utemeljenosti odločbe o vrnitvi niti za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito.
Na podlagi navedenega sodišče ni našlo vzročne zveze med ravnanjem Frontexa in škodo, ki je nastala tožnikom.
Sodišče je še dodalo, da mora zatrjevana škoda izhajati neposredno iz zatrjevane nezakonitosti. Tudi iz sodne prakse izhaja, da mora obstajati protipravno ravnanje, ki je nujen pogoj (pogoj sine qua non) za nastanek škode – torej, da škoda ne bi nastala, če takega ravnanja ne bi bilo (tako sodba T-107/08).
Škoda, ki jo zatrjujejo tožniki – selitev v drugo turško mesto – je posledica njihove odločitve, da ne bodo upoštevali navodil iz začasne potovalne dovolilnice, ki so jo izdali turški organi. Tudi njihov beg v Irak ob pomoči tihotapca za ljudi je bil posledica strahu, da jih bodo turške oblasti vrnile v Sirijo, ker niso upoštevali navodil o začasnem potovalnem dovoljenju.
Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da ni mogoče šteti, da je škoda, ki jo uveljavljajo tožniki, neposredna posledica ravnanja Frontexa, zaradi česar je odškodninsko tožbo zavrglo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
