Zakon o tujcih (ZTuj-2)1 ureja pogoje in načine vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1. člena ZTuj-2). Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2F)2 zakon ni pogojeval nobenega dovoljenja za prebivanje ali vizuma s predložitvijo dokazila o znanju slovenskega jezika. Pogoj znanja slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja je bilo mogoče najti le v Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS),3 ki to določa v 5. točki prvega odstavka 10. člena kot pogoj za (redno) pridobitev slovenskega državljanstva, ki se smiselno na podlagi prvega, tretjega, sedmega ali osmega odstavka 12. člena ZDRS zahteva tudi za posamezne primere izredne naturalizacije.
To pa ne pomeni, da ZTuj-2 ni vseboval nobenih določb, na podlagi katerih je zakonodajalec poskusil spodbuditi in olajšati integracijo tujcev, ki prebivajo v Sloveniji na podlagi dovoljenj za prebivanje. Zakon je tako v 106. členu (še pred novelo ZTuj-2F) izrecno določil upravičenje tujcev do brezplačnih programov, ki zagotavljajo hitrejše vključevanje v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije, in sicer do:
- programov učenja slovenskega jezika in seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo (spoznavanje slovenske družbe),
- programov medsebojnega poznavanja in razumevanja s slovenskimi državljani,
- informiranja v zvezi z njihovim vključevanjem v slovensko družbo.
Zakonodajni pristop pri urejanju vprašanja učenja oziroma znanja slovenščine v primerih tujcev z dovoljenjem za prebivanje v Sloveniji je bil močno spremenjen z zadnjima novelama ZTuj-2, in sicer:
- s prej omenjenim Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2F) iz leta 2021 ter
- z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2G) iz leta 2023.4
Začetek veljavnosti novele ZTuj-2F je urejal njen 105. člen, in sicer tako, da je na splošno določil začetek veljavnosti novele petnajsti dan po objavi v Uradnem listu (prvi odstavek 105. člena ZTuj-2F), razen glede določb spremenjenega petega odstavka 47. člena ZTuj-2, prvega odstavka 52. člena ZTuj-2, ki se nanašata na pogoj znanja slovenskega jezika, ter (med drugim) spremenjenega 106. člena ZTuj-2, ki je drugače urejal dostop do in financiranje programov učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe. Omenjene spremembe naj bi začele veljati po poteku dveh let od uveljavitve spremenjenega in dopolnjenega zakona (drugi odstavek 105. člena ZTuj-2F). Glede na datum objave novele ZTuj-2F v Uradnem listu (12. april 2021) je torej novela na splošno začela veljati 27. aprila 2021, spremenjeni 47. člen, 52. člen ter 106. člen ZTuj-2 pa naj bi začeli veljati 27. aprila 2023 (dve leti po začetku veljavnosti novele).
Novela ZTuj-2G, ki je bila objavljena v Uradnem listu 26. aprila 2023, tj. en dan pred predvidenim začetkom veljavnosti relevantnih določb ZTuj-2F, je s prehodno določbo 36. člena posegla v prehodno določbo 105. člena ZTuj-2F. Ker je novela ZTuj-2G deloma spremenila 47. in 52. člen ZTuj-2 ter je vsebino 106. člena ZTuj-2 nadomestila z vsebino, kot je veljala pred sprejemom novele ZTuj-2F, je določila nov začetek veljavnosti (med drugim) spremenjenega 47. in 52. člena ZTuj-2 na 1. november 2024. Do takrat se uporablja različica teh členov, ki je veljala še pred sprejemom novele ZTuj-2F.
Novela F je posegla v 47. člen ZTuj-2, ki ureja združitev družine in pravico do celovitosti družine, tj. pogoje, pod katerimi lahko tujci združujejo svoje družinske člane, ki so tujci, oziroma za njih zaprosijo za dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Bistven za obravnavano tematiko je spremenjeni peti odstavek 47. člena, ki na podlagi novele ZTuj-2F določa za primere podaljšanj dovoljenj za prebivanje družinskih članov tujcev dodaten pogoj, da
"polnoletni družinski član izpolnjuje pogoj znanja slovenskega jezika na vstopni ravni (A1 po Skupnem evropskem jezikovnem okviru), kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine".
Izjeme od tega pravila določa peti odstavek 47. člena ZTuj-2 v nadaljnjem besedilu. Novela ZTuj-2F je ta pogoj določila (le) za polnoletne (a ne starejše od 60 let) družinske člane tujcev, ki so imetniki "navadnih", tj. nekvalificiranih dovoljenj za prebivanje, od katerih je najbolj pogosto enotno dovoljenje za prebivanje in delo iz 35. člena ZTuj-2 (ne pa npr. modra karta EU iz 39. člena ali pa dovoljenje zaradi raziskovalnega dela iz 38. člena ZTuj-2, ki bi jih lahko uvrstili med "kvalificirana" dovoljenja).
Drugo bistveno spremembo na tem področju je določal spremenjeni prvi odstavek 52. člena ZTuj-2, ki ureja dovoljenje za stalno prebivanje, ki se ga praviloma lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno zakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Po noveli ZTuj-2F naj bi bilo kot splošni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določeno izpolnjevanje pogoja
"znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (A2 Skupnega evropskega jezikovnega okvira)".
Za dovoljenje za stalno prebivanje torej zakonska sprememba predvideva še višjo raven znanja jezika. Izjeme od te nove zahteve je spremenjeni prvi odstavek 52. člena določal nekoliko drugače kot spremenjeni peti odstavek 47. člena ZTuj-2, saj izjeme ne vključujejo posameznih kategorij družinskih članov imetnikov "kvalificiranih" dovoljenj, vključujejo pa tujce, ki se jim lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje pred potekom petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji.
ZTuj-2F je nadalje posegel v omenjeni 106. člen ZTuj-2, ki naj bi določal pomoč pri vključevanju tujcev v kulturno, gospodarsko in družinsko življenje Republike Slovenije, in sicer tako, da je v prvi alineji prvega odstavka 106. člena ZTuj-2 namesto (brezplačnega) dostopa do programov učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe določil "enkratno sofinanciranje stroškov" v višini 50 odstotkov cene programa. Sofinanciranje stroškov naj bi bilo še naprej omejeno ravno na primere tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje iz razloga združitve družine ter tujce z veljavnim dovoljenjem za začasno prebivanje, ki v Republiki Sloveniji pet let neprekinjeno zakonito prebivajo (ter s tem načeloma izpolnjujejo pogoje za dovoljenje za stalno prebivanje), tj. za tiste tujce, ki bi bili zavezani k izkazovanju znanja slovenskega jezika.
Novela ZTuj2-G je s spremembo določbe 106. člena ZTuj-2 (glede na različico tega člena, ki bi začela veljati na podlagi novele ZTuj2-F) ponovno uvedla ureditev upravičenosti do brezplačne udeležbe v programih učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe, kot je veljala do sprejema novele ZTuj-2F.5
Novela ZTuj-2G je v spremenjeni 47. člen in 52. člen ZTuj-2 v bistvenem nadalje posegla predvsem s podaljšanjem roka za začetek veljavnosti teh določb na 1. november 2024 (na podlagi 35. člena novele ZTuj-2G). Vsebinsko je poseženo v spremenjeni 52. člen tako, da so izvzete iz pogoja znanja slovenskega jezika mladoletne osebe (podobno, kot je bilo predvideno v 47. členu). V preostalem je šlo za natančnejšo ureditev pooblastila Centra za slovenščino kot drugi tuji jezik za izvajanje izpitov jezika ter za natančnejše določanje javno veljavnih izobraževalnih ali študijskih programov, ki jih ta člena omenjata.
Namen zakonodajalca pri pogojevanju izdaje oziroma podaljšanja posameznih dovoljenj z izkazovanjem ustrezne stopnje znanja slovenskega jezika (v smislu petega odstavka 47. ter prvega odstavka 52. člena ZTuj-2) ni očiten. Zlasti se nenavadna zdi ureditev iz petega odstavka 47. člena ZTuj-2.
V zakonskem predlogu ZTuj-2F6 je navedeno, da naj bi bil razlog za uvedbo pogoja opravljenega izpita iz slovenskega jezika (v primeru petega odstavka 47. člena ZTuj-2) dejstvo, "da se tujec, ki ima izdano prvo dovoljenje za začasno prebivanje, v okviru integracijskih ukrepov čim prej učinkovito vključi v družbeno in socialno življenje". Predlog ne vsebuje komentarja razloga za spremembo prvega odstavka 52. člena ZTuj-2, temveč se sklicuje zgolj na primerjalnopravno analizo, zaradi česar je mogoče sklepati, da je ratio legis jezikovnega pogoja tudi v primeru 52. člena ZTuj-2 zagotavljanje oziroma spodbujanje integracije tujca. Po drugi strani je predlog novele ZTuj-2F opravičeval omejevanje dostopa do integracijskih ukrepov iz 106. člena ZTuj-2 ravno zaradi pričakovanega večjega obsega števila tujcev, ki bodo obiskovali tečaj slovenskega jezika zaradi novo določenih pogojev opravljanja izpita iz slovenskega jezika za pridobitev dovoljenj po 47. in 52. členu ZTuj-2.7 S tem je novela ZTuj-2F kvečjemu zavirala dotedanje integracijske ukrepe - zaradi česar se zdi intervencija v obliki ZTuj-2G v tem delu upravičena. Predlog novele ZTuj-2G glede spremembe 106. člena zgolj izpostavlja, da je treba možnost do brezplačnih tečajev zagotoviti vsem kategorijam tujcev, ki so navedeni v spremenjeni določbi 106. člena, in ne zgolj posameznim kategorijam.8
Predlagatelj novele ZTuj-2G se ni posebej ukvarjal z utemeljevanjem ratio legis sprememb 47. člena in 52. člena ZTuj-2, ki jih je v zakon vpeljala novela ZTuj-2F.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Miloš Dimitrijević: Pogoj znanja slovenskega jezika pri izdaji dovoljenj za prebivanje tujcev - spodbujanje integracije ali oviranje priseljevanja?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 21, 2023
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
