Plačilo za zavarovalno posredovanje

Leta 2022 je Okrožno sodišče v Ljubljani v teh treh odločitvah spoznalo enotno sodno prakso. Odločitve našega sodišča odstopajo od prakse evropskih sodišč, ki priznavajo zahtevke zavarovalnega posrednika do plačila provizije zavarovalnice. To kliče k bolj poglobljeni obravnavi.¹ V domači pravni teoriji najdemo na to temo dve diametralno nasprotni stališči. Ivanjko uči, da se je v Evropi tradicionalno uveljavila praksa, ki je tudi uzakonjena, da zavarovalnica plača provizijo zavarovalnemu posredniku.² Grilc in Juhart pa sta zavzela stališče, da v zakonu ni prav nobene podlage za sklepanje, da obstaja neposredna zahteva posrednika do zavarovalnice za plačilo provizije in da mehanična uporaba običajev, ki so se oblikovali v tujini, ni primerna.³

V prispevku iščemo odgovor na nekaj osnovnih vprašanj. Ali zakon pri zavarovalnem posredovanju res odstopa od splošnih pravil obligacijskega prava, po katerih je posredniška storitev vedno odplačna? So posebnosti področja delovanja (zavarovalništvo) in predmeta posredovanja (zavarovalna pogodba) res nepomembne? In slednjič, so za razlago določil Zakona o zavarovalništvu, ki kot lex specialis ureja plačilo za zavarovalno posredovanje, res nepomembni mednarodno uveljavljeni poslovni običaji?

Z Zakonom o zavarovalništvu iz leta 2000⁴ je Republika Slovenija prevzela tedaj veljavni pravni red EU⁵ s področja zavarovalništva. V tem sklopu se je v zakonu pojavil zavarovalni posrednik.⁶ Predstavljal je veliko novost, saj gre za drugačen koncept distribucije zavarovanj, kot smo ga poznali do tedaj. Pri nas, tako kot na primer v Avstriji ali Nemčiji, je tradicionalen način distribucije zavarovanj prodaja preko zavarovalnih zastopnikov ter preko drugih tržnih kanalov, ki jim je skupno, da jih obvladuje zavarovalnica. Zavarovalni zastopnik je vsem, zavarovancem in pravnikom, poznan in domač. Zavarovalni zastopnik se pogodbeno zaveže zavarovalnici, da bo trajno skrbel za to, da bodo tretje osebe z njo sklepale zavarovalne pogodbe. Deluje po navodilih zavarovalnice in je dolžan varovati njene interese. Zavarovalni posrednik pa je bil pri nas novost. Lahko bi rekli, da se je najprej pojavil v zakonu, šele nato v praksi. Pred letom 2000 so bili, tako izhaja iz literature, v Sloveniji zaznani le posamični primeri zavarovalnoposredniškega delovanja.⁷ Glede na to, da se zavarovalno posredovanje ni organsko razvilo na našem trgu, ampak izvira iz držav z drugačno zavarovalniško in pravno tradicijo, ni nenavadno, da se zdijo določbe Zakona o zavarovalništvu,⁸ ki urejajo pravice in obveznosti zavarovalnega posrednika, neke vrste enigma. Tudi tiste, ki govorijo o plačilu za zavarovalno posredovanje.

Predlagatelj Zakona o zavarovalništvu v predlogu zakona⁹ vsebinskih rešitev ni predstavil. Zapisal pa je:

- da je cilj predloga zakona na sistematsko zaokrožen način urediti področje zavarovalništva v RS, ki bi v čim večji meri upošteval ureditev, ki jo poznajo države članice EU, ter na tak način omogočil nadaljnji razvoj zavarovalništva;¹⁰

- da sta na področju zavarovalniškega zastopništva in posredništva upoštevana Smernica o ukrepih za spodbujanje svobodnega ustanavljanja in prostega opravljanja storitev dejavnosti zavarovalnih posrednikov in zastopnikov in prehodni ukrepi za te dejavnosti 77/92/EEC ter Priporočilo Evropske komisije o zavarovalnih posrednikih 92/48/EEC;¹¹

- da se je pri ureditvi zavarovalnih zastopnikov in posrednikov v celoti zgledoval po avstrijskem Maklergesetzu (BGBI št. 262/1996), ki ga je štel za tedaj najsodobnejšo ureditev posredništva.¹²

Da bi razumeli pravila Zakona o zavarovalništvu, ki se nanašajo na pravice in obveznosti zavarovalnega posrednika, se je treba vprašati:

- kakšen je izvor zavarovalnega posrednika,

- kakšna je njegova vloga na zavarovalnem trgu in

- kakšne posle (storitve) opravlja.

Sklepanje zavarovanj preko zavarovalnih posrednikov je tradicionalen in prevladujoč način distribucije zavarovanj v državah, kot so Velika Britanija, Irska, Belgija in Nizozemska. V primerjavi z našim gre za bolj konkurenčno usmerjene zavarovalniške trge. Iz teh dežel se je posredniški način delovanja razširil tudi drugam, na primer v Nemčijo in v sosednjo Avstrijo, navsezadnje pa tudi k nam.

Naročniki storitev zavarovalnega posredovanja so zavarovalci, fizične in pravne osebe. Na trgih, kjer zavarovalno posredovanje ni tradicionalna oblika distribucije zavarovanj, zavarovalni posredniki v praksi delujejo predvsem za gospodarske družbe in druge poslovne subjekte.

Osnovna naloga zavarovalnega posrednika je, da svoji stranki (zavarovalcu) priskrbi ustrezno zavarovanje in mu pomaga skleniti zavarovalno pogodbo. Zavarovalni posrednik omogoči, da pride do sklenitve posla.¹³ Med običajne, klasične naloge zavarovalnega posrednika šteje tudi pomoč zavarovalcu pri uveljavljanju zavarovalnine, ko nastopi zavarovalni primer.

V zadnjih desetletjih se je nabor storitev in nalog, ki jih zavarovalni posredniki opravljajo za poslovne subjekte, širil. Do tega je prišlo iz različnih razlogov. Nekaj zato, ker so posredniki iskali priložnosti za dodaten zaslužek, v zadnjem času pa z dodatno vrednostjo poskušajo obdržati stranke in tržne pozicije.¹⁴ Nekaj je prispevala tudi sodna praksa sodišč iz kroga držav s pravno tradicijo common law.¹⁵

V sodobnem času velja, da je vsak distributer zavarovanj dolžan stranko, tako fizično kot pravno osebo, potrošnika in poslovni subjekt, ustrezno informirati in ji svetovati glede zavarovanja (ugotavljanje potreb in želja stranke); ta dolžnost je opredeljena v evropski direktivi o distribuciji zavarovalnih produktov in je prevzeta v nacionalne zakone.¹⁶ Če dolžnosti informiranja in svetovanja ne opravi zavarovalni posrednik, mora te dolžnosti izpolniti zavarovalnica preko svojih komercialistov in zavarovalnih zastopnikov. Pomembno pa je, da je zavarovalni posrednik pravi posrednik: posredovanje pri sklepanju zavarovanj je bistvo njegovega delovanja, deluje s ciljem sklepanja oziroma obnavljanja zavarovanj. V tem se razlikuje na primer od davčnih svetovalcev in podobnih profilov, ki opravljajo svetovalne storitve.

Na določenih trgih je običajna praksa, da zavarovalni posrednik opravlja tudi nekatere storitve v zvezi s posredovanim zavarovanjem, ki so sicer v domeni zavarovalnice.¹⁷ Gre za način organizacije, s katero se zagotovi, da se zavarovanja sklepajo in izvajajo najbolj učinkovito.

Kar zavarovalnega posrednika odločilno razlikuje od zavarovalnih zastopnikov in drugih distributerjev zavarovanj, ni njegova funkcija na zavarovalnem trgu niti vrsta poslov, ki jih opravlja, ampak drugačna vrsta razmerja (odnosa) z zavarovalcem in z zavarovalnico oziroma zavarovalnicami.

V Angliji, ki jo štejemo za deželo izvora zavarovalnih posrednikov, velja, da je zavarovalni posrednik agent zavarovalca oziroma pozavarovalca.¹⁸

V avstrijskem pravu za posrednike na splošno in tako tudi za zavarovalne posrednike velja, da je zanje značilna pravna in gospodarska neodvisnost od določenega poslovodje. Tisti, ki jih drugi pooblaščajo za stalno posredovanje ali sklepanje poslov (razen za nepremičnine) in to dejavnost opravljajo samostojno in poklicno, so trgovski zastopniki.¹⁹

Nemški zakon, na primer, v definiciji zavarovalnega posrednika tudi izrecno določa, da se za zavarovalne posrednike štejejo osebe, ki se zavežejo posredovati pri sklepanju zavarovalnih pogodb za stranko, ne da bi jih k temu zavezovala pogodba z zavarovalnico ali z zavarovalnim zastopnikom.²⁰

Značilno za zavarovalnega posrednika je, da na zavarovalnem trgu za svojo stranko (zavarovalca) išče najbolj ugodne ponudbe zavarovalnic, ne da bi bil pri tem pogodbeno zavezan k delovanju za eno ali za nekatere od zavarovalnic.

Glede na velikost, organiziranost in morebitno specializacijo bo imel zavarovalni posrednik možnost izbirati med ožjim ali širšim krogom zavarovalnic. Mnogi zavarovalni posredniki so specializirani in delujejo mednarodno. Nekateri delujejo povezano, na primer tako, da eni lokalno pridobivajo stranke in skrbijo zanje, drugi pa na mednarodnem trgu iščejo najboljše ponudbe, se dogovarjajo z zavarovalnicami in plasirajo posle. Zavarovalni posrednik na ta način spodbuja konkurenčnost. Zavarovalcem omogoča ne le dostop do različnih zavarovalnic iz lokalnega trga, ampak tudi do zavarovalnic iz drugih držav in do njihove ponudbe.

Dolgoletna praksa na vseh pomembnih zavarovalniških trgih je, da zavarovalnega posrednika plača zavarovalnica s provizijo, ki je vključena v zavarovalno premijo. O višini provizije se dogovarjata zavarovalnica in zavarovalni posrednik.²¹

Zavarovalci, ki se obrnejo na zavarovalnega posrednika, pričakujejo, da bodo plačali zavarovalno premijo za sklenjeno zavarovanje, medtem ko s storitvijo zavarovalnega posredovanja ne bodo imeli posebnih dodatnih stroškov.²²

Z vidika zavarovalca ne gre za dve storitvi, za zavarovalno pogodbo in za storitev zavarovalnega posredovanja, ampak za zavarovalni produkt, pri čemer končna cena produkta krije tudi strošek distribucije.²³

Gospodarski razlogi v ozadju običaja

Zavarovalni posrednik ne ustvarja vrednosti samo za naročnika storitve, zavarovalca, ampak za obe stranki, med katerima posreduje: za zavarovalnico in za zavarovalca.²⁴ Opravlja funkcijo distribucije zavarovanj, ta pa je za uspešno delovanje zavarovalnice ključna. Da bi zavarovalnica lahko uspešno opravljala svoje poslanstvo, ki je izravnavanje tveganj, namreč potrebuje mnoštvo zavarovalcev, posrednik pa ji dostop do zavarovalcev omogoča. Zato je ustrezno in poslovno nujno, da zavarovalnica plača vrednost, ki jo zavarovalni posrednik zanjo ustvarja.²⁵ Izrazita prednost takšnega načina plačevanja za zavarovalca je, da je posrednikovo svetovanje zanj, če do sklenitve zavarovalne pogodbe ne pride, zastonj. V provizijo je poleg tega vključena tudi pomoč zavarovalcu pri uveljavljanju zavarovalnine, ko do zavarovalnega primera pride. Pomembno je, da v občutljivi točki, ko je soočen z določeno vrste finančno izgubo, zavarovalec ni izpostavljen še dodatnim stroškom svetovanja in pomoči pri uveljavljanju zahtevkov iz sklenjene zavarovalne pogodbe.

V večini primerov za vse udeležene strani prevladajo prednosti takšnega sistema plačila. V določenih primerih pa stranka lahko ugotovi, da je bolj primerno, da storitev plača sama in se o tem lahko svobodno dogovori.²⁶

V praksi je plačilo s strani zavarovalca alternativen način plačila.²⁷

V poročilu iz 10. kongresa AIDA²⁸ je navedeno, da je v takšnih dogovorih provizija opuščena. Namesto tega zavarovalni posrednik dobi znesek, za katerega se dogovori z zavarovalcem. Takšne dogovore sklepajo na primer veliki zavarovalci na Nizozemskem: ti se z zavarovalnicami dogovorijo za neto premije, med zavarovalcem in zavarovalnim posrednikom pa se nato sklene dogovor o plačilu.²⁹ Tudi Krauss poroča, da v primerih, ko se plačilo dogovori med zavarovalcem in zavarovalnico, to plačilo ni provizija, ampak honorar, pri čemer se vsaka storitev (svetovanje, pomoč pri sklenitvi zavarovanja, pomoč pri urejanju škod in podobno) ovrednoti posebej.³⁰ Poročilo opozori, da je možnost učinkovitega tovrstnega dogovarjanja nujno omejena na zavarovalce z veliko tržno in pogajalsko močjo.³¹

V pravnih sistemih common law velja, da plačilo provizije posredniku s strani zavarovalnice temelji na običajih (custom) in na implicitnih oziroma samoumevnih pogojih (implied term).³²

Kontinentalni pravni sistemi so do običajev na splošno bolj zadržani. Aleš Novak v Teoriji prava navaja, da je zanje značilno izhajanje iz zakonskih ali ustavnih besedil, opiranje na sodno prakso in pogosto sklicevanje na doktrinarna dela.³³ Sodišča se opirajo na zakon in na pravno teorijo, s katero poskušajo zakon razložiti in osmisliti.

Zavarovalno posredovanje v Nemčiji in v Avstriji dolgo ni bilo posebej urejeno z zakonom. Sodišča so pri odločanju o plačilu za zavarovalno posredovanje upoštevala poslovni običaj, po katerem je zavarovalnica v zavezi za plačilo posredniške provizije. Stališče pravne doktrine je bilo, da zavarovalni posrednik ni v posredniškem razmerju le z naročnikom storitve zavarovalnega posredovanja (zavarovalcem), ampak z obema strankama zavarovalne pogodbe, z zavarovalcem in z zavarovalnico (dvojno posredovanje). Na že omenjenem kongresu AIDA je na vprašanje, ali je dopustno, da posrednik hkrati deluje za obe stranki zavarovalne pogodbe, nemška sekcija odgovorila, da zavarovalni posrednik deluje za obe strani zavarovalne pogodbe po sami naravi stvari oziroma da je to vlogi zavarovalnega posrednika inherentno.³⁴

V Avstriji je bil zavarovalni posrednik urejen z Zakonom o posredovanju (Maklergesetz - MaklerG) iz leta 1996, v Nemčiji pa z Zakonom o zavarovalni pogodbi (VVG) iz leta 2007. Oba zakonodajalca, avstrijski in nemški, sta pripoznala doktrinarno uveljavljeno stališče o zavarovalnem posredovanju kot dvojnem pravnem razmerju.

V predlogu avstrijskega MaklerG je izrecno pojasnjeno, da je bilo v Avstriji dotedanje prevladujoče stališče teorije, da je razmerje med zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom posredniško razmerje. Razmerje med zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom postane posredniško razmerje v časovni točki, ko zavarovalnica sprejme ponudbo za sklenitev zavarovalne pogodbe, ki jo je zavarovalni posrednik posredoval.³⁵ MaklerG iz leta 1996 je to stališče teorije upošteval in ga povzel v zakon, tako da je s par. 27 tudi izrecno opredelil, da zavarovalni posrednik opravlja storitev za obe stranki zavarovalne pogodbe (dvojno posredovanje), s par. 27, 28 in 29 pa je opredelil, katere interese mora zavarovalni posrednik varovati v razmerju do zavarovalca in katere v razmerju do zavarovalnice. Kar zadeva plačila v primeru dvojnega posredovanja, pa se pri zavarovalnem posredovanju ne uporabljajo splošna pravila, ki določajo, da v takšnem primeru posredniku vsaka od strank plača polovico provizije, temveč se upošteva, da zavarovalni posrednik po običaju dobi plačilo le od zavarovalnice.

V predlogu avstrijskega MaklerG je k določbi v par. 30 z naslovom Provizija izrecno pojasnjeno, da zavarovalni posrednik prejme provizijo od zavarovalnice; morebiten drugačen dogovor, po katerem bi prejel plačilo od zavarovalca, pa mora biti izrecen in v pisni obliki.³⁶

V Nemčiji in v Avstriji se med zavarovalnicami in posredniki sklepajo tako imenovane "okvirne pogodbe", s katerimi se dogovarjajo o višini plačila.

V Avstriji velja, da okvirna pogodba³⁷ sama po sebi ni posredniška pogodba. Iz okvirnega dogovora izhaja splošna pripravljenost zavarovalnice, da sklene pogodbeno razmerje s strankami, ki jih posreduje posrednik. Posrednika dogovor o plačilu ne zavezuje k delovanju za zavarovalnico. Če pa posrednik v okviru svojega delovanja pridobi zavarovanca za določeno zavarovalnico, se pred ali ob sklenitvi zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in posrednikom že implicitno ali pa izrecno sklene posredniška pogodba. V vsakem primeru šteje, da je posredniška pogodba med zavarovalnico in posrednikom sklenjena, ko zavarovalnica sprejme ponudbo zavarovalca za sklenitev zavarovalne pogodbe.³⁸

Iz predloga MaklerG: Če posrednik posreduje zavarovalno polico, mu pripada provizija. Posebnost okvirnega sporazuma je le v tem, da je višina provizije v okvirnem sporazumu na splošno vnaprej določena.³⁹ Tako tudi teorija: Z okvirno pogodbo so urejeni le pogoji za zaračunavanje provizij in višina provizijskih stopenj.⁴⁰

Avstrijsko vrhovno sodišče pojasni, da zahtevek posrednika za plačilo provizije temelji na posredniški pogodbi,⁴¹ ki se med zavarovalnico in posrednikom tipično ne sklepa eksplicitno, ampak šteje za sklenjeno, ko se zavarovalnica glede posredovane zavarovalne pogodbe spusti v pogajanja oziroma izstavi zavarovalno polico.⁴² Z okvirnim dogovorom se lahko določi le višina provizije, ki jo bo zavarovalnica plačala, če bodo zavarovalne pogodbe sklenjene.⁴³

Stališče nemške sodne prakse in teorije je, da morebiten dogovor o plačilu, sklenjen med zavarovalnico in zavarovalnim posrednikom, razmerje le še dodatno utrdi. V ilustracijo navajamo del obrazložitve sodbe Deželnega sodišča v Hamburgu 415 O 53/05 z dne 5. septembra 2005:⁴⁴

Iz iste sodbe razberemo, kakšen učinek ima odpoved okvirne pogodbe s strani zavarovalnice. Sodišče pojasni, da se z odpovedjo dogovora o plačilu zavarovalnica ne more razbremeniti obveznosti plačila provizije za že sklenjene posle, za te je dolžna plačati provizijo v dogovorjeni višini. Če bo zavarovalnica s posredovanjem te zavarovalne posrednice sklepala zavarovanja po prenehanju okvirne pogodbe, bo morala za storitve posredovanja plačati na podlagi običaja, pri čemer se bo lahko omejila na panožno običajno provizijo: