Označitev tretje države kot varne izvorne države z zakonodajnim aktom

Sodišče je najprej pojasnilo, da 36. in 37. člen Direktive uvajata posebno ureditev obravnavanja, ki jo lahko uporabijo države članice glede prošenj za mednarodno zaščito, ki jih vložijo državljani držav, ki so označene za varne izvorne države. Zapisalo je, da za to prvi odstavek 37. člena Direktive določa, da države članice lahko ohranijo ali sprejmejo zakonodajo, ki v skladu s Prilogo I dopušča nacionalno označitev varnih izvornih držav za namene obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, in dodalo, da je, kot je navedel generalni pravobranilec, iz primerjave več jezikovnih različic te določbe razvidno, da je treba pojem »zakonodaja« razumeti široko, tako da lahko zajema zakone in druge predpise. Spomnilo je, da je v tem smislu že v sodbi v zadevi C-404/17 z dne 25. julija 2018 razsodilo, da morajo države članice za uporabo posebne ureditve obravnavanja in izpodbojne domneve, določene s pravili Direktive v zvezi s postopki, ki temeljijo na konceptu varne izvorne države, v celoti izvajati navedena pravila v zvezi z zakoni in drugimi predpisi, ki jih morajo sprejeti.

Zatem je Sodišče razlogovalo, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Direktive prenesti z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti (sodba v združenih zadevah C-503/19 in C-592/19 z dne 3. septembra 2020). V tem okviru je – kot je pojasnilo Sodišče – vsaka država članica pristojna za označitev varnih izvornih držav v skladu s postopki, določenimi v 36. in 37. členu ter Prilogi I k Direktivi, in sicer med drugim s sprejetjem seznama tretjih držav v skladu z merili, določenimi v Prilogi I, uvedbo pravil in dodatnih podrobnih pravil za izvajanje, z uradnim obvestilom Evropski komisiji o seznamu varnih držav izvora ali njegovem rednem pregledu (sodba v zadevi C-404/17 z dne 25. julija 2018).

Opozorilo je, da pa vendar niti te določbe niti nobena druga določba Direktive ne določajo organa ali organov držav članic, ki bi morali biti odgovorni za označitev varnih izvornih držav na nacionalni ravni, niti pravnega instrumenta, upoštevnega za to. V povezavi s tem je spomnilo, da iz tretjega odstavka 288. člena Pogodbe o delovanju EU izhaja, da imajo države članice pri prenosu Direktive polje proste presoje glede izbire oblike in metod za zagotovitev njenega izvajanja. Tako po presoji Sodišča glede izbire pristojnih organov in pravnih instrumentov, ki so upoštevni za označitev tretjih držav za varne izvorne države na nacionalni ravni, nič ne nasprotuje odločitvi, da se v državi članici nacionalnemu zakonodajalcu dodeli odgovornost za označitev varnih izvornih držav z zakonodajnim aktom. Hkrati, kot je opozorilo Sodišče, to polje proste presoje držav članic pri izvajanju določb 36. in 37. člena Direktive ne vpliva na obveznost vsake od teh držav, da sprejme vse ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka te direktive v skladu z njenim ciljem (sodba v zadevi von Colson in Kamann z dne 10. aprila 1984 in sodba v zadevi C-472/20 z dne 31. marca 2022). Konkretno: to polje proste presoje ne vpliva na obveznost vsakega nacionalnega sodišča, da zagotovi polni učinek določb Direktive, tako da po potrebi po uradni dolžnosti ne uporabi nobene določbe nacionalne zakonodaje, tudi poznejše, ki bi bila v nasprotju z določbami te direktive z neposrednim učinkom, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo določbe te nacionalne zakonodaje po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (sodba v zadevi Simmenthal z dne 9. marca 1978 in sodba v zadevi C-253/23 z dne 28. januarja 2025).

Nato je Sodišče poudarilo, da čeprav je treba ob neobstoju ureditve EU na tem področju v nacionalnem pravnem redu na podlagi načela procesne avtonomije držav članic ter ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti določiti postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varstvo pravic posameznikov, ki izhajajo iz pravnega reda EU, pa so države članice odgovorne za to, da vsekakor zagotovijo spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva teh pravic, kot je zagotovljena s 47. členom Listine, pri čemer je obseg te pravice v obravnavanem primeru natančneje določen s 46. členom Direktive. Iz tega po naziranju Sodišča sledi, da to, da država članica izbere pristojni organ in pravni instrument, ki na nacionalni ravni označuje varne izvorne države v skladu s 36. in 37. členom Direktive, ne more vplivati na obveznosti, ki jih ima na podlagi te direktive. Tako mora med drugim vsaka država članica zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je s prvim odstavkom 46. člena Direktive priznana prosilcem za mednarodno zaščito zoper odločbe v zvezi z njihovimi prošnjami in katere obseg je opredeljen v tretjem odstavku 46. člena Direktive.

V povezavi s tem je Sodišče spomnilo, da je v sodbi v zadevi C-406/22 z dne 4. oktobra 2024 že razsodilo, da tretji odstavek 43. člena Direktive v povezavi s 47. členom Listine določa, da kadar nacionalno sodišče odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, obravnavano v okviru posebne ureditve, ki se uporablja za prošnje, ki jih vložijo prosilci iz tretjih držav, ki so v skladu s 37. členom te direktive označene kot varne izvorne države, mora to sodišče v okviru podrobne in ex nunc presoje, ki jo nalaga tretji odstavek 46. člena Direktive, na podlagi elementov iz spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom pred njim, obravnavati kršitev materialnih pogojev za tako označitev, določenih v Prilogi I k Direktivi. Zato po oceni Sodišča okoliščina, da se je država članica odločila, da bo varne izvorne države označila z zakonodajnim aktom, nacionalnemu sodišču, ki odloča pod navedenimi pogoji, ne more preprečiti, da bi preverilo, čeprav le posredno, ali se z označitvijo konkretne tretje države za varno izvorno državo spoštujejo materialni pogoji za tako označitev, določeni v Prilogi I k Direktivi.

Sodišče je tako presodilo, da je treba 36. in 37. člen ter tretji odstavek 46. člena Direktive v povezavi s 47. členom Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da država članica z zakonodajnim aktom označi tretje države za varne izvorne države, vendar le če je ta označitev lahko predmet sodnega nadzora, ki se nanaša na to, ali so izpolnjeni materialni pogoji za tako označitev iz Priloge I k tej direktivi, in ki ga opravi vsako nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, ki se obravnava v okviru posebne ureditve za prošnje, ki jih vložijo prosilci iz tretjih držav, označenih za varne izvorne države.

Pripravil: Patricij Maček

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.