V zadevi Zăicescu and Fălticineanu proti Romuniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja, ker romunske oblasti žrtev holokavsta niso obvestile o obnovi postopkov in izdaji oprostilnih sodb prej obsojenim vojnim zločincem.
V času druge svetovne vojne je Romunija s predsednikom vlade Ionom Antonescujem na čelu izvrševala množične deportacije Judov, med drugim pa izvedla tudi tri pogrome, največjega v mestu Iasi. Zaradi antisemitske politike sta oba pritožnika bila nameščena v judovske gete, kjer sta čakala na namestitev v koncentracijsko taborišče.
Po koncu vojne so pred romunskimi sodišči potekali postopki zoper vojne zločince. Med njimi sta bila R. D. in G. P., obsojena zaradi izvajanja ukrepov političnega in rasnega iztrebljanja. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da sta obtožena sodelovala z vodji posebne obveščevalne službe pri izvedbi pogroma v mestu Iasi in da sta oba tudi neposredno sodelovala pri organizaciji in izvedbi deportacij Judov. Obsojena sta bila na 15 in 10 let zapora, ker pa je bil zakon, na katerem je temeljila sankcija, leta 1955 razveljavljen, sta bila izpuščena. G. P. je kmalu za tem umrl.
Predsednik vrhovnega sodišča je v petdesetih letih prejšnjega stoletja vložil izredno pravno sredstvo in postopek zoper R. D. je bil obnovljen. Vojaško okrožno sodišče je ponovno preučilo primer in spremenilo pravno kvalifikacijo v kaznivo dejanje intenzivnega delovanja proti delavskemu razredu in revolucionarnemu gibanju ter ga obsodilo na pet let zaporne kazni in zaplembo sredstev. Obsodba je temeljila na dejstvih, da je ukazal aretacije revolucionarjev in komunistov, ustanovil gete in koncentracijska taborišča za Jude in jih vanje tudi deportiral.
V letih 1990–2000 je bilo vloženih več vlog za oprostitev vojnih zločincev, tako sta bila ponovno odprta postopka zoper R. D. in G. P. Na podlagi istih dokazov je sodišče odločilo, da je R. D. zgolj sledil navodilom nadrejenih, za G. P. pa ugotovilo, da ni bil niti vključen v pogrom v mestu Iasi niti ni sodeloval pri deportaciji in namestitvi Judov v koncentracijska taborišča, zato je sodišče ukrepe zaplembe sredstev preklicalo in izdalo oprostilni sodbi.
Leta 2003 je bila ustanovljena Mednarodna komisija za holokavst v Romuniji (ICHR) kot neodvisen raziskovalni organ, zasnovan z namenom raziskati dejstva in ugotoviti resnico o holokavstu v Romuniji. Med drugim je organizacija poročala o tem, da je bil pogrom nad Judi v mestu Iasi izveden na podlagi izrecnega ukaza predsednika vlade, v poročilu pa tudi navedla, da se bi se morali kot nični razglasiti oprostilni sodbi R. D. in G. P., saj je romunska oblast z javnimi uradniki na čelu nosila glavno odgovornost pri načrtovanju in izvrševanju holokavsta in poleg Nemčije nosi odgovornost največjega iztrebljanja Judov.
Leta 2005 je bil ustanovljen inštitut Elie Wiesel National Institute for the Study of the Holocaust in Romania (INSHR-EW) z namenom identifikacije, zbiranja, arhiviranja in objave dokumentov, povezanih s holokavstom. Leta 2016 je organiziral konferenco o oprostitvi vojnih zločincev, ki sta se je udeležila tudi pritožnika. Februarja 2016 sta ta na več načinov, med drugim od sodišča in Državnega odbora za preučevanje arhivov (CNSAS), poskušala pridobiti dokumentacijo o oprostilnih postopkih glede G. P. in R. D., vendar so bile njune prošnje zavrnjene. Kopije dokumentov sta dobila šele na podlagi vložene prošnje pri INSHR-EW. Leta 2019 sta pritožnika pri sodišču zahtevala tudi pridobitev dokumentov glede ministra za finance, ki je deloval v letih 1941–1944, ta prošnja pa je bila odobrena.
ESČP je pri svoji presoji upoštevalo tako nacionalno kot mednarodno zakonodajo.
Potem ko je Romunija priznala svojo izgubo v vojni, je sprejela zakon, s katerim je ustanovila postopek sojenja vojnim zločincem. Večkrat je bil spremenjen, pri čemer se je najpomembnejši člen uporabljal retroaktivno in je obravnaval dejanja, usmerjena proti delavskemu razredu. Za pomembna se štejejo tudi zakon iz leta 2002, ki prepoveduje fašistične, rasistične ali ksenofobične znake in organizacije ter kakršnokoli zanikanje holokavsta, ter zakon o dostopu javnih informacij, na podlagi katerega lahko kdorkoli vloži prošnjo na sodišče z namenom pridobitve informacije. Za relevantnega se šteje tudi statut CNSAS, ki omogoča, da vsi, ki so po letu 1945 pridobili romunsko državljanstvo, dostopajo do dokumentov glede informacij v povezavi z njimi.
Od mednarodnega prava je kot relevantno upoštevalo Listino mednarodnega vojaškega sodišča, ki navaja, da so voditelji odgovorni za zločine proti človeštvu in vojne zločine. Upoštevalo je tudi principe Komisije za mednarodno pravo; najpomembnejši je, da če v nacionalni zakonodaji nekaj ni opredeljeno kot kaznivo dejanje, to še ne pomeni, da to ni zločin po mednarodnem pravu. Glede na mednarodni odbor Rdečega križa pa dejstvo, da je nekdo zločine izvrševal po navodilih nadrejenega, to ne opravičuje njegove odgovornosti, saj ima vsakdo dolžnost, da ne spoštuje očitno nezakonitega navodila.
Kot prvo sta pritožnika zatrjevala kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), tj. prepovedi mučenja, v povezavi s 14. členom EKČP, tj. prepovedi diskriminacije, zaradi neobveščanja glede postopkov, kar je njuna pravica žrtev holokavsta. Vlada je najprej izpodbijala časovno pristojnost ESČP, saj so postopki potekali v obdobju, ko konvencija v Romuniji še ni veljala. Poleg tega je trdila, da sta pritožnika zamudila šestmesečni rok za vložitev pritožbe, obenem pa jima zanikala status žrtve, saj nista bila neposredni žrtvi točno tistih dejanj, zaradi katerih sta bila R. D. in G. P. oproščena. Nasprotno sta pritožnika trdila, da so postopki, na katere se nanaša pritožba, potekali v letu 1999, ko je Romunija že podpisala konvencijo, za postopke pa sta izvedela šele leta 2016. Glede statusa žrtve sta zatrjevala, da sta oba oproščena igrala veliko vlogo pri pripravi pogroma v mestu Iasi, prekvalifikacija kaznivega dejanja pa ne pomeni, da dejanja niso bila izvršena. Zato sta bila direktni žrtvi njihove oprostitve hkrati pa tudi državnih trudov, da so ponovno odprti sodni postopki skrivnost.
ESČP je za presojo časovne pristojnosti uporabilo testa pristne povezave (ang. genuine connection test). Nujno je, da je obdobje med sprožilnim dogodkom in začetkom veljavnosti EKČP kratko, večji del preiskave ali njihov pomembnejši del pa je bil izveden v času veljavnosti EKČP. Sodišče je ugotovilo, da so prvi postopki potekali več kot 50 let pred začetkom veljavnosti konvencije, poleg tega sta bila oba pravnomočno obsojena, kazen pa sta tudi prestala. Ker prvi kriterij testa ni bil izpolnjen, se je sodišče glede presoje 3. člena izreklo za nepristojno.
Glede domnevne kršitve 8. člena (pravice do spoštovanja zasebnega življenja) v povezavi s 14. členom je vlada glede nedopustnosti zatrjevala isto, pritožnika pa sta dodala, da je skrivna narava postopkov in oprostitev storilcev posegla v njihovo zasebno življenje in psihološko integriteto kot žrtev holokavsta, zato so se počutili ponižane in trpeli psihološke bolečine. Hkrati organi niso upoštevali antisemitske narave kaznivih dejanj ter niso pokazali potrebne skrbnosti pri vključevanju žrtev v postopke.
Glede statusa žrtve po 8. členu ni potrebna neposredna povezava med dejanji G. P. in R. D. ter pritožnikoma, zato je sodišče priznalo čustveno stisko ob obnovi postopka in izdaji oprostilnih sodb. Za poseg v pravico je potrebna tudi določena stopnja resnosti, kar je odvisno od njegove intenzivnosti, trajanja ter fizičnih ali mentalnih učinkov na pritožnike. Kot referenco je upoštevalo ustaljeno prakso glede izjav, s katerimi so oblasti zanikale obstoj genocida. Na njihovi podlagi je ugotovilo, da so prosilci preživeli holokavst in pogrom v mestu Iasi ter pripadajo družbeni skupini, ki je lahko tarča negativnih stereotipov, zato imajo status žrtve.
Pritrdilo je navedbam pritožnikov, da šestmesečni rok za pritožbo začel teči šele z izvedbo omenjene konference, saj so podatki šele takrat bili prvič javno znani.
Ker so obnovljeni postopki potekali v času, ko je EKČP v Romuniji že veljala, se je sodišče izreklo za časovno pristojno in pritožbo dopustilo.
Čeprav 8. člen prepoveduje arbitrarno poseganje v človekovo zasebno sfero, ima pri tem država še vedno določene pozitivne obveznosti. Njena dejanja morajo prestati t. i. test nujnosti v demokratični družbi, pri čemer ji je dodeljeno ozko polje proste presoje, saj gre za človekovo intimno sfero.
Vlada je priznala, da oprostitve obsojenih za zločine lahko vznemirijo preživele, ampak da je bila obnova teh postopkov nujno potrebna za odpravo postopkovnih nepravičnosti iz preteklosti.
Sodišče ugotavlja, da so bile oprostilne sodbe R. D. in G. P. v letu 1999 v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, oproščeni pa so bili na podlagi istih dokazov, v zvezi s katerimi so bili predhodno obsojeni. Vrhovno sodišče je svoje odločitve utemeljilo z izgovori, da sta obsojenca zgolj izvrševala ukaze ali da so zločine izvajali le Nemci, kar je izkrivljanje zgodovine in zanikanje holokavsta, kar nosi še posebno težo, saj ima Romunija skladno z mednarodnimi obveznostmi posebno odgovornost za soočanje s svojo preteklostjo.
Ugotavlja tudi, da bi morali javnost in pritožnika biti obveščeni o poteku in izidu teh postopkov, kar potrjuje tudi mednarodno pravo. Še več, država dlje časa ni omogočila vpogleda v dokumentacijo, kar pomeni dodaten poseg.
Sodišče je glede na celotno zadevo sklenilo, da nacionalni organi niso navedli ustreznih in zadostnih razlogov za svoja dejanja, ki so privedla do revizije zgodovinskih obsodb za zločine. Do odločitve so prišli brez novih dokazov in s ponovno razlago zgodovinsko ugotovljenih dejstev ter zanikanjem odgovornosti državnih uradnikov za holokavst, zato ravnanja ni mogoče šteti za nujno v demokratični družbi. Ugotavlja, da sta pritožnika lahko legitimno občutila ponižanje in psihološke bolečine, zato je priznalo kršitev 8. člena EKČP.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
