Nekateri od teh ukrepov zvenijo populistično, še posebej ob dejstvu, da smo v predvolilnem obdobju. Mislim na primer na vprašanja, povezana s socialnimi prejemki, ali na omejitev dostopa do brezplačne pravne pomoči. Nekateri predlagani ukrepi bodo najverjetneje spoznani za neustavne in se bodo izkazali kot neučinkoviti. Drugi ukrepi so sporni, a z jasno določenimi omejitvami in pristojnostmi utegnejo biti skladni z ustavo. Mislim na primer na ukrep vstopa v stanovanje brez odredbe sodišča. Ta ukrep se bo moral seveda izvajati cum grano salis in ob jasnih, vnaprej določenih pogojih. Glavni problem pa vidim v tem, da gre za tako specifične situacije, da tudi ta ukrep ne bo bistveno doprinesel k izboljšanju razmer.
Po mojem mnenju so korak v pravo smer ukrepi, ki omejujejo sicer neomejeno, bizarno in škodljivo razlago pravila o izločitvi t. i. nezakonito pridobljenih dokazov. Z razlago tega pravila, kot velja sedaj, je pri nas sojenje postalo farsa, le bledikava kopija kazenskega procesa, ki bi moral biti namenjen iskanju resnice in ugotavljanju historičnega dogodka, ne pa pikolovskemu sankcioniranju napak delovanja organov sojenja in pregona.
Nam je uspelo, kar doslej ni nikomur drugemu: na zatožni klopi ni več zločinec, temveč podrejena sodišča, tožilstvo in policija.
V sodnih dvoranah nikomur več ni mar, ali je obtoženec tisti, ki je storil kaznivo dejanje, temveč predvsem, ali so podrejeno sodišče, tožilstvo in policija pravilno opravili svoje delo. Kako zelo so postale predvidljive izjave spoštovanih kolegov odvetnikov, ki prav pri vsakem primeru izpostavljajo vprašanje zakonitosti pridobitve dokazov in predlagajo njihovo izločitev! Delo zagovornikov v kazenskih postopkih je olajšano tudi s tem, da se lahko katerakoli kršitev postopkovnih pravil z »ustrezno« razlago proglasi za kršitev temeljnih človekovih pravic. Poglejmo si na primer pravico do zasebnosti. Ta je postala nekakšna pravica nad pravicami, osišče, okrog katerega se vrtijo vse ostale pravice kriminalcev, spodnje perilo, ki pokriva najbolj zločinska in umazana človekova dejanja.
Od nekdaj sem zagovarjal stališče, da bi bilo treba pri vprašanju izločitve dokazov tehtati med različnimi človekovimi pravicami in javnim interesom.
Če imamo na eni strani pravice obtožencev, imamo na drugi strani pravice žrtev kaznivih dejanj ter nenazadnje pravice vsakega od nas, da varno, svobodno in brez strahu živi svoje življenje. Nikoli nisem povsem razumel bistva takšne ekstenzivne razlage o izločitvi dokazov, kadar že zdrava pamet narekuje drugačno, bolj prilagodljivo in do žrtev kaznivih dejanj bolj spoštljivo razlago. Če je na primer dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, nezakonit in protiustaven, mar morda ne bi bilo še bolj nezakonito in neustavno pustiti žrtev spolnega napada, šikaniranja na delovnem mestu, nasilja ali druge hude kršitve brez kakršnekoli zaščite in zadoščenja, ker so bili dokazi izločeni? Rad bi videl, kako bo postopalo sodišče, ko bo moralo izločiti edini dokaz, iz katerega je mogoče ugotoviti na primer umor ali spolni napad na otroka. Ali bo današnja razlaga še vedno vzdržala kritično presojo? Kakšen bo takrat odziv civilne družbe?...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luigi Varanelli: Omejiti škodljivo razlago pravila o izločitvi t. i. nezakonito pridobljenih dokazov
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 45, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
