V zadevi Zhablyanov proti Bolgariji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo o zapletenem vprašanju mej pravice do svobode govora pri izjavah nosilcev najvišjih političnih funkcij v državi, ko gre za izražanje podpore in opravičevanje delovanja komunističnega režima po drugi svetovni vojni.
Zadeva se nanaša predvsem na dve vprašanji po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Prvo je, ali je mogoče odstavitev podpredsednika bolgarskega parlamenta s položaja zaradi njegovih javnih izjav razumeti kot vmešavanje v pravico do svobode izražanja v smislu prvega odstavka 10. člena EKČP. Drugo vprašanje pa je, ali je ta odstranitev izpolnjevala pogoje iz drugega odstavka tega člena, zlasti ali je bil poseg v pritožnikovo pravico (če je do njega prišlo) »potreben v demokratični družbi«.
Pritožnik je bil leta 2017 izvoljen v parlament kot član socialistične (prej komunistične) stranke, pozneje pa tudi za enega od podpredsednikov parlamenta. V dokumentih zadeve so bile izpostavljene tri situacije, ko so njegove izjave sprožile buren odziv in so pozneje pripeljale do glasovanja o odstavitvi s položaja, vse izjave pa so bile povezane s političnim dogajanjem v državi med drugo svetovno vojno in v letih po njej, ko je Bolgarija imela totalitaristični komunistični režim. Med vojno so se namreč borili na strani Nemčije, pozneje pa se je oblikovalo »ljudsko sodišče za tiste, ki so krivi, da so Bolgarijo vlekli v drugo svetovno vojno proti zavezniškim narodom«. Ljudsko sodišče je tako leta 1944 in 1945 vodilo postopke, izrekalo zaporne kazni in tudi usmrtilo veliko politikov in vojaškega vodstva, ki so bili obsojeni za vključitev v vojno na strani Nemčije. Leta 1964 so bili skoraj vsi obsojeni oproščeni, leta 1994, nekaj let po padcu komunističnega režima, pa so delovanje ljudskega sodišča razglasili za neskladno z ustavo. Leta 2000 so sprejeli tudi zakon, s katerim je bil komunistični režim v Bolgariji razglašen za nezakonit, partija pa za kriminalno organizacijo.
Prva sporna izjava se je navezovala na Pogodbo o prijateljstvu in sodelovanju, sklenjeno avgusta 2017 med Bolgarijo in (takrat) Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Kritiziral je način sklenitve pogodbe, pa tudi nekatere njene klavzule in jezik – kar je po njegovem mnenju oživilo doktrino »makedonizma«. Druga situacija se je zgodila 1. februarja 2018, na seji parlamenta, ko je govorec največje stranke predlagal minuto molka v spomin na žrtve komunističnega režima. Ko so člani parlamenta vstali, je pritožnik prekinil tišino in zahteval, da zaznamujejo tudi spomin na partizanske žrtve fašizma, in svoja mnenja izražal tako dolgo, da so mu morali izklopiti mikrofon. Tretja izjava pa je bila izjava njegove stranke, da so ljudsko sodišče podpirale zavezniške sile in da je šlo za nujno povojno vzpostavitev pravičnosti. Zaradi omenjenih izjav je bila izglasovana njegova odstavitev s položaja podpredsednika parlamenta, saj naj bi sistematično zlorabljal svoj položaj ter kršil zakone in ustavo. Po neuspešni pritožbi pred ustavnim sodiščem je vložil pritožbo tudi pri ESČP zaradi domnevne kršitve pravice do svobode govora.
ESČP je v uvodnih delih odločbe, kjer obravnava vprašanje obstoja posega v varovano pravico pritožnika, dokaj hitro zaključilo, da tudi če je država kršila svobodo govora, je bil ta poseg upravičen iz razlogov, ki so opisani spodaj.
Poseg v pravico do svobode izražanja je združljiv z 10. členom EKČP, če je predpisan z zakonom, sledi enemu ali več legitimnim ciljem iz drugega odstavka tega člena in je nujen v demokratični družbi.
Pri prvem pogoju predpisanosti je vlada zapisala, da odstranitev s položaja ni bila niti samovoljna niti očitno v nasprotju z zakonsko določbo, na kateri je temeljila. Pritožnik pa je trdil, da je bila njegova odstranitev nezakonita in samovoljna, saj dejanja, v zvezi s katerimi je bila izvedena, očitno niso bila zloraba pooblastil. ESČP je glede tega vprašanja zapisalo, da je že bolgarsko ustavno sodišče odločilo o tem, da so dejanja, v zvezi s katerimi je bil pritožnik odstavljen, pomenila »sistematično zlorabo pooblastil« v smislu poslovnika bolgarskega parlamenta, ki je bil pravna podlaga za odstavitev. Ni mogoče reči, da je bila njihova odločitev o tem samovoljna ali očitno v nasprotju s poslovnikom, zato je ESČP zaključilo, da je bila odstavitev skladna s predpisi, ki varujejo pravilno delovanje parlamenta, in tako zadostila prvemu pogoju.
Glede vprašanja legitimnosti cilja izpodbijanega ukrepa je vlada je trdila, da je bila pritožnikova odstavitev s položaja namenjena zaščiti morale, ugleda parlamenta in žrtev komunističnega režima ter javnega reda. Pritožnik pa je odgovarjal, da njegove izjave niso kršile temeljnih vrednot EKČP in nacionalne morale, saj ni bilo soglasja o sodiščih, kot je ljudsko sodišče, ustanovljenih po drugi svetovni vojni v različnih evropskih državah za sojenje vojnim zločincem, nacistom in njihovim sodelavcem. S svojimi izjavami naj bi preprosto pozval k bolj razsvetljenemu in uravnoteženemu pogledu na boleče obdobje v zgodovini Bolgarije. ESČP je zapisalo, da čeprav varstvo javnega reda v širšem pomenu, ki ga je temu pojmu pripisala vlada, ni našteto med legitimnimi cilji v drugem odstavku 10. člena, pa je vseeno zaključilo, da je država uresničevala cilj varovanja morale in pravic drugih državljanov.
Pri tretjem pogoju nujnosti v demokratični družbi je vlada trdila, da je bila odstavitev nujna in sorazmerna. Njegove izjave o ljudskem sodišču, ki so odražale njegovo trdno prepričanje o tej temi, so izražale nespoštovanje do preživelih in spomina na žrtve ter bile v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi vrednotami ter višjimi etičnimi dolžnostmi in odgovornostmi, ki so izhajale iz njegovega položaja. Pritožnik pa je ukrep videl kot nesorazmeren. Za presojo te točke so bili relevantni dejavniki narava izjav, kontekst, v katerem je prišlo do domnevnega posega v njegovo pravico, in resnost posega. ESČP je izpostavilo predvsem drugo izjavo, na seji parlamenta, ko je pritožnik vztrajal pri počastitvi spomina na žrtve fašizma, ravno 1. februarja, ki je v Bolgariji dan spomina na žrtve komunističnega režima. Kot škodljivo družbi je presodilo tudi tretjo izjavo o ljudskem sodišču, ki je pomenila kategorično opravičevanje tega sodišča, brez kakršnega koli priznanja, da je bilo ustanovljeno in je delovalo v nasprotju z osnovnimi zahtevami poštenega sojenja ter je izreklo na tisoče samovoljnih obsodb in kazni političnim nasprotnikom, mnogi so bili tudi hitro usmrčeni. Taka izjava tako ne more biti varovana kot svoboda izražanja. Glede resnosti posega pa je ESČP še zapisalo, da je šlo za pretežno simbolno odstavitev, ki ni v ničemer vplivala na njegovo redno službo v parlamentu. Bolgarija tako, z upoštevanjem vsega navedenega, ni kršila 10. člena EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
