Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je kot delavec toženke utrpel, ko je opravljal delo na delovišču drugega izvajalca v tujini. Na to delovišče je tožnika napotila toženka na podlagi poslovnega sodelovanja z družbo A, d. o. o., ki je bila tudi vodja gradbišča. A je sicer izvajala dela za naročnika B. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da delodajalka ni imela dejanske kontrole nad deloviščem, saj je bil delavec poslan na delo k drugemu pravnemu subjektu, ki je na gradbišču dejansko organiziral delo. Ta subjekt naj bi zato nosil odgovornost kot t. i. delodajalec v širšem smislu (dejanski delodajalec). Tožena stranka pa naj bi bila le delodajalec v ožjem (formalnem) smislu – torej zgolj tisti, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Takšno razlogovanje je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.
Vrhovno sodišče se v sklepu VIII Ips 5/2024 s takšno presojo ni strinjalo. Najprej je opozorilo na 45. člen > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki delodajalcu narekuje, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Smiselno enako določa Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), obveznosti dveh ali več delodajalcev na skupnih deloviščih pa so še posebej določene v 39. členu ZVZD-1. Te obveznosti veljajo tako za delodajalca v ožjem kot za delodajalca v širšem smislu (tako 3., 5. in 10. člen ZVZD-1).
Po mnenju Vrhovnega sodišča stališče nižjih sodišč, da je na skupnem delovišču za nesrečo pri delu lahko odgovoren le delodajalec v širšem pomenu besede, ki je odgovoren za nadzor in organizacijo skupnega dela, ni pravilno. Meni namreč, da odškodninska odgovornost delodajalca v širšem pomenu ne izključuje odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede.
Odškodninska odgovornost delodajalca v širšem pomenu besede se je v sodni praksi vzpostavila predvsem zaradi dodatne zaščite delavca kot oškodovanca, kar naj bi kvečjemu razširjalo in ne ožilo možnosti delavca za povrnitev škode v zvezi z delovnim razmerjem, ki tako ni vezana zgolj na odškodninsko odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede. Pojem delodajalca v širšem pomenu besede je v sodni praksi vpeljan zaradi pravnih in dejanskih dilem razreševanja vprašanja odškodninske odgovornosti delodajalcev in tretjih za škodo, nastalo delavcu zaradi nesreče pri delu, ki je v času te nesreče sicer opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je del ali pa večino funkcionalnih pravic in dolžnosti delodajalca v ožjem pomenu besede opravljal drug subjekt (delodajalec v širšem pomenu besede). Ta drug subjekt zaradi predpisov, katerih namen je varstvo delavčevega zdravja in varnosti pri delu in v povezavi s tem sklenjenimi pogodbami oziroma sporazumi, dejansko (in tudi pravno) prevzema določene obveznosti in dolžnosti delodajalca v ožjem pomenu besede tako glede dajanja navodil pri delu kot tudi glede skrbi za delavčevo varnost in zdravje. Z vidika odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo utrpi delavec zaradi nesreče pri delu, je treba vlogo delodajalca v širšem pomenu besede presojati od primera do primera, predvsem s stališča njegovih konkretnih obveznosti, ki bi bile lahko relevantne pri morebitni preprečitvi škodnega dogodka.
Dejanski prenos določenih dolžnosti in upravičenj z delodajalca v ožjem pomenu besede na delodajalca v širšem pomenu besede pa še ne pomeni, da je prvi razbremenjen vseh dolžnosti glede skrbi za varnost in zdravje delavca. Kljub vključitvi delavca v dejavnost delodajalca v širšem pomenu besede mora delodajalec v ožjem pomenu poskrbeti za ustrezno usposobljenost delavca za delo, na katero je bil napoten, prav tako se mora prepričati, v kakšen organizacijski ustroj napotuje delavca, ter na primeren način spremljati delavčevo opravljanje dela. Morebitna odškodninska odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede zaradi opustitve njegovih dolžnostnih ravnanj lahko obstaja poleg odškodninske odgovornosti delodajalca v širšem pomenu besede; druga ne izključuje nujno prve, kot sta zmotno presodili sodišči nižjih stopenj. V takem primeru lahko nastopi odgovornost obeh delodajalcev za isto škodo (186. člen OZ), če so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Po drugi strani odškodninska odgovornost delodajalca v ožjem pomenu besede ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da ima z delavcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
Kot je odločilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1514/22-18, fizična odsotnost delodajalca v ožjem pomenu besede z delovišča ne izključuje njegove odgovornosti za varnost delavca, saj mora kljub odsotnosti izpolnjevati svoje obveznosti glede varnega in zdravega delovnega okolja. Ustavno sodišče je izrecno opozorilo, da bi sprejetje nasprotnega stališča pomenilo izničenje temeljnih zaščitnih standardov za napotene delavce, saj bi se formalni delodajalci z odsotnostjo s terena lahko izognili odgovornosti.
Navedeno ne pomeni, da odškodninsko odgovarja zgolj delodajalec v ožjem pomenu besede, ne pa tudi delodajalec v širšem pomenu besede. Sodišče je še dodalo, da ima delodajalec v ožjem pomenu besede možnost regresnega zahtevka do morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev (188. člen OZ), vendar ti v razmerju do delavca niso upoštevni.
Vrhovno sodišče je tako ugodilo reviziji, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
