Januarja 2018 se je začel postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku. Zoper odpust obveznosti sta vložila ugovor upnik M. K. in stečajni upravitelj, zaradi česar je sodišče prve stopnje po opravljenem naroku julija 2020 izdalo sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, ki je postal pravnomočen 19. 8. 2020. Sodišče prve stopnje je 18. 12. 2020 izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja, ki je postal pravnomočen 7. 1. 2021 (saj se nihče zoper njega ni pritožil), in z njim postopek osebnega stečaja končalo, razrešilo stečajnega upravitelja in odločilo o tem, katere terjatve so v tem postopku priznane, in o neplačanih zneskih teh terjatev tako, da je navedlo ta seznam, ter dolžniku naložilo plačilo teh terjatev.
Zoper ta sklepa se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in njegovi pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti ugodi in ugovor stečajnega upravitelja proti odpustu obveznosti zavrne oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Cst 227/2021 pritrdilo materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, in sicer da lahko postopek odpusta obveznosti teče le znotraj postopka osebnega stečaja, ki pa je v obravnavanem primeru že končan.
Iz povsem jasne določbe drugega odstavka 397. člena > Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) namreč izhaja, da se postopek za odpust obveznosti izvede znotraj postopka osebnega stečaja. Če slednjega ni, ker je že pravnomočno končan (stečajni dolžnik se zoper končanje postopka osebnega stečaja ni pritožil), je povsem jasno, da postopka za odpust obveznosti, kot ga določa ZFPPIPP, ni niti mogoče niti dopustno izvesti. Pritožnik je s svojim predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in pritožbo zoper ustavitev postopka odpusta obveznosti sledil prav temu, torej, da se postopek odpusta obveznosti izvede kljub pravnomočno končanemu postopku osebnega stečaja, kar pa ni dopustno oziroma zakonsko mogoče.
Višje sodišče je kot pravno nepomembno spoznalo pritožbeno navedbo, da ZFPPIPP ne vsebuje ovir ali prepovedi, po katerih ne bi bilo mogoče odpustiti obveznosti, katere podlaga je izvršilni naslov. Slednje namreč z izpodbijano odločitvijo nima nobene pravno relevantne zveze. Če teče postopek osebnega stečaja in je bil v tem postopku začet postopek odpusta obveznosti, so predmet tega odpusta seveda lahko tudi terjatve, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. Vendar to ne pomeni, da je tak odpust obveznosti mogoče voditi mimo postopka osebnega stečaja oziroma če tega sploh ni.
Kot neutemeljeno je ugotovilo tudi pritožbeno navedbo, da bi moral stečajni dolžnik za preprečitev končanja postopka osebnega stečaja vložiti pritožbo.
Če se pritožnik ni strinjal z ugotovljenim dejanskim stanjem, bi moral izpodbijati tako sklep o o ustavitvi postopka odpusta obveznosti kot tudi o končanju postopka.
Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso bili podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
