Noseči delavki je treba omogočiti razumen rok, da lahko vloži tožbo zoper odpoved.
Delavka je bila od 1. avgusta 2022 zaposlena za določen čas za eno leto kot negovalka. Nato je 6. oktobra istega leta prejela odpoved z učinkom 21. oktobra 2022. Ko je bilo 9. novembra medicinsko ugotovljeno, da je noseča že sedem tednov, je naslednji dan o tem obvestila bivšega delodajalca, 13. decembra pa vložila tožbo zoper odpoved, ker je bila na datum odpovedi noseča.
Predložitveno sodišče je podvomilo o učinkovitosti nemške ureditve, ki v takšnih primerih določa, da mora delavka obvestiti delodajalca o nosečnosti ter v kratkem roku vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe skupaj s samo tožbo. S svojim vprašanjem tako sprašuje, ali je treba 10. in 12. člen > Direktive 92/85 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora noseča delavka, ki je za nosečnost izvedela po izteku roka za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko vložila tako tožbo, vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe v dveh tednih.
Sodišče je v svoji sodbi C 284/23 najprej poudarilo, da morajo države članice skladno z 10. členom Direktive 92/85 sprejeti potrebne ukrepe za prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavkam med obdobjem od začetka njihove nosečnosti do konca porodniškega dopusta, razen v izjemnih primerih. Skladno z 12. členom te direktive morajo države članice v nacionalni pravni red vključiti ukrepe, ki so potrebni, da se vsem delavkam, ki menijo, da so bile oškodovane zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, vključno z obveznostmi iz 10. člena te direktive, omogoči uveljavljanje njihovih zahtevkov v sodnih postopkih. V 3. točki 10. člena je izrecno določeno, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe, da se noseče delavke zaščitijo pred posledicami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila na podlagi 1. točke 10. člena nezakonita. Pri tem je Sodišče EU poudarilo, da državam članicam ni treba sprejeti točno določenega ukrepa, da pa mora izbrani ukrep zagotavljati dejansko in učinkovito pravno varstvo ter imeti za delodajalca odvračalni učinek in biti vsekakor primeren za nadomestitev nastale škode.
Sodišče EU je razložilo, da načelo učinkovitega sodnega varstva pravic pomeni, da postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic na podlagi prava Unije, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, zagotovljenih s pravnim redom Unije (načelo učinkovitosti). Sodišče EU ni ugotovilo neskladnosti z načelom enakovrednosti, je pa ugotovilo, da nacionalna postopkovna pravila nasprotujejo načelu učinkovitosti.
V zvezi z načelom učinkovitosti je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno procesno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celoten postopek ter poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka.
Tako zahteve načela učinkovitosti zlasti ob upoštevanju načela pravne varnosti – glede na to, da gre za tožbo za reintegracijo delavke, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, v zadevno podjetje – načeloma ne nasprotujejo določitvi razmeroma kratkega prekluzivnega roka. Vendar je petnajstdnevni prekluzivni rok za razveljavitev odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi posebej kratek, zlasti ob upoštevanju položaja, v katerem je ženska na začetku nosečnosti, in na drugi strani, da bi bilo ob upoštevanju tega roka za nosečo delavko, katere pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana med njeno nosečnostjo, zelo težko, da se ustrezno posvetuje ter sestavi in vloži tožbo, če bi bilo potrebno.
Hkrati je poudarilo, da je ta dvotedenski rok krajši od splošnega tritedenskega roka po nemški zakonodaji za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da ima noseča delavka, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi vedela za svojo nosečnost, tri tedne časa za vložitev take tožbe. Delavka, ki pred iztekom tega roka iz razloga, na katerega ni imela vpliva, ni vedela, da je noseča, pa ima le dva tedna časa, da predlaga, da se ji dopusti vložiti taka tožba, kar pomeni znatno skrajšanje roka za ustrezno posvetovanje. Sodišče je še dodalo, da začetek teka dvotedenskega roka, ki je opredeljen kot trenutek »prenehanja vzroka za nemožnost vložitve tožbe«, ni povsem nedvoumen, kar lahko dodatno otežuje uveljavljanje pravic, zagotovljenih z Direktivo 92/85.
Ob vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je treba 10. in 12. člen Direktive 92/85 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora noseča delavka, ki je za nosečnost izvedela šele po izteku roka za vložitev tožbe zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi – da lahko vloži tako tožbo –, vložiti predlog za dopustitev prepozne tožbe v dveh tednih, če postopkovna pravila v zvezi s tem predlogom za dopustitev s tem, da povzročajo težave, zaradi katerih je uveljavljanje pravic, ki jih imajo nosečnice na podlagi 10. člena te direktive, pretirano oteženo, ne izpolnjujejo zahtev načela učinkovitosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
