Odpis podrejenih obveznic banke, ki je bil izveden na podlagi takrat veljavnega Zakona o bančništvu kot izredni ukrep za pokrivanje izgub iz rednega poslovanja, ni bil protipraven.
Vrhovno sodišče je v dveh zadevah, II Ips 41/2022 in II Ips 59/2022, presojalo, ali sta stranki s tem, ko sta kupili podrejene obveznice NLB26, kasneje pa sta le-te izgubili zaradi izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti zaradi pokrivanja izkazane izgube banke, zaradi katerega so obveznice v celoti prenehale, upravičeni do odškodnine.
Sodišče je v sodbi II Ips 41/2022 poudarilo, da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, če bi bile izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Odločba, s katero je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, temelji na ustrezni zakonski podlagi in ne pomeni protipravnega ravnanja toženke. Zavrnilo je tudi očitek, da je toženka opustila vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo Banke Slovenije. Da bi bila zaradi opustitve vložitve tožbe v upravnem sporu (očitana kršitev) toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi domnevne nezakonitosti odločbe, bi morala obstajati pravno relevantna vzročna zveza med opustitvijo vložitve tega pravnega sredstva in škodo. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena > Zakona o bančništvu (ZBan-1) in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep. Takšna odločba ne bi vplivala na učinke odločbe o prenehanju ali na učinke izrednega ukrepa.
Sodišče je nato še razložilo, da sta stranki v postopku sklenili prodajno pogodbo, s katero je toženka tožniku prodala podrejene obveznice. S tem, ko je tožnik plačal kupnino, toženka pa ga je vpisala kot imetnika podrejenih obveznic, je to pogodbeno razmerje (z izpolnitvijo) prenehalo. Sodišče je še poudarilo, da se je toženka z izdajo podrejenih obveznic res zavezala, da bo izpolnila obveznost s tega vrednostnega papirja njegovemu imetniku – tistemu, na čigar ime je bila podrejena obveznica vpisana v centralnem registru, vendar je z izbrisom iz tega registra pravica z vrednostnega papirja prenehala. Ker je bil tožnikov vrednostni papir (podrejena obveznica) zaradi odločbe Banke Slovenije, katere učinki so nepovratni, izbrisan, so obveznosti toženke z vrednostnega papirja prenehale.
Vrhovno sodišče je presojalo še pojasnilno dolžnost banke v zvezi s podrejenimi obveznicami. Vsebino pojasnilne dolžnosti banke pri prodaji podrejenih obveznic normativno uokvirjajo Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI), Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih in Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Presoja (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti zahteva preizkus, ali je banka v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, podala zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta.
Sodišče je ugotovilo, da je pojasnilo toženke obsegalo informacijo, da gre za obveznice z lastnostjo podrejenega dolga za vključitev v dodatni kapital I, da so obveznice podrejene vsem terjatvam vlagateljev in navadnih upnikov ter imetnikom terjatev na podlagi podrejenega dolga za vključitev v kapital II in da v primeru stečaja izdajatelja noben upnik terjatev iz naslova obveznic NLB26 ne bo upravičen do prejema zneska na njegovi podlagi, dokler ne bodo poplačani prednostni upniki. Nato je sodišče opozorilo, da ob sklenitvi pogodbe leta 2010 niso bile podane nobene okoliščine, zaradi katerih bi toženka morala in mogla predvideti možnost izreka ukrepa prenehanja podrejenih obveznic oziroma spremembo slovenskih predpisov v letu 2013, ki bi izrek takšnega ukrepa omogočala. To dodatno podkrepi dejstvo, da je pojem reorganizacijskih ukrepov iz sedme alineje 2. člena Direktive 2001 zastavljen pomensko odprto in neposredno ne omenja ukrepa prenehanja podrejenih obveznic. Opredeljuje namreč ukrepe, s katerimi naj se ohrani ali ponovno vzpostavi finančni položaj kreditne institucije in ki lahko vplivajo na že veljavne pravice tretjih oseb. Določba med takšne ukrepe izrecno uvršča začasno ustavitev plačil in izvršilnih ukrepov ter znižanje terjatev. Popolnega prenehanja terjatev upnikov sploh ne omenja. Ne nazadnje za presojo, ali bi toženka v trenutku sklenitve pogodbe morala predvideti sporni ukrep, ni nepomembno, da je 318. člen ZBan-1 onemogočal postopek prisilne poravnave nad bankami. To utrjuje prepričanje, da izredni ukrep prenehanja obveznic ni bil objektivno predvidljivo tveganje, zato nanj toženka v okviru pojasnilne dolžnosti ni bila dolžna opozoriti. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je povsem dovolj, da je pojasnilna dolžnost zajela to, kar je bilo navedeno v prospektu in kar je uslužbenka banke tožniku ustno posredovala (tako sodba II Ips 59/2022).
Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.