Povzetek ključnih izhodišč iz zadeve Ališić
Pred razpadom SFRJ je bančni sistem temeljil na osnovnih in povezanih bankah, kjer so imele osnovne banke lastno pravno subjektiviteto, a so bile vključene v eno od povezanih bank, ustanovljene in nadzorovane pa so bile s strani podjetij v družbeni lasti. Ljubljanska banka (LBL), ustanovljena leta 1955, se je večkrat preimenovala in spremenila status, delovala je kot združena banka, od leta 1990 pa kot delniška družba v takratni Socialistični republiki Sloveniji. V okviru gospodarskih reform v letih 1989-1990 je bil odpravljen sistem osnovnih in povezanih bank, oblikovalo se nekaj samostojnih bank in nesamostojnih podružnic nekdanjih združenih bank. Ljubljanska osnovna banka Sarajevo je tako postala sarajevska podružnica LBL, ki je prevzela pravice, sredstva in obveznosti prejšnje. Po razpadu SFRJ in oboroženem spopadu v Bosni in Hercegovini (BiH), je Daytonski sporazum leta 1995 vzpostavil novo državno ureditev in določil ločeni entiteti, Federacijo Bosne in Hercegovine (FBiH) ter Republiko Srbsko. Novi ustavni okvir je določil primarno odgovornost entitet za gospodarsko prestrukturiranje in preoblikovanje družbene lastnine, s čimer se je v BiH začel proces privatizacije. Posamezniki so lahko v SFRJ od leta 1965 odprli devizne varčevalne račune, vendar pa so bile obresti na te zelo visoke. Od konca leta 1969 so bili devizni prihranki kriti z zakonsko garancijo SFRJ, za primer stečaja ali insolventnosti banke. Zaradi svetovne gospodarske krize se je SFRJ v 70. letih močno zadolžila na mednarodnih trgih, pozneje pa je posegla še po deviznih prihrankih za plačilo tujih dolgov in financiranje uvoza. Znaten del prihrankov je tako prenehal obstajati že pred razpadom SFRJ. Od sredine 70. let je bila večina deviz ponovno deponirana pri Narodni banki Jugoslavije, v večini le računovodsko, leta 1988 je bil sistem ustavljen, banke pa so pridobile dovoljenje za odpiranje računov pri tujih bankah. Ko je dinar postal konvertibilen, je morala država sprejeti omejitve za preprečevanje nadaljnjega dviga deviz. Po razpadu SFRJ so bili prihranki urejeni s posebnim pravnim režimom kot “stari” devizni prihranki.
Leta 1992 je BiH od SFRJ prevzela zakonsko garancijo za stare devizne prihranke v domačih bankah, dovoljeni pa so bili le omejeni dvigi teh. S prehodom na tržno gospodarstvo je bila sprejeta zakonodaja o privatizaciji, s katero je FBiH prevzela odgovornost za prihranke ter jih vključila v postopek privatizacije. Posamezniki, ki so izpolnjevali zakonske pogoje glede stalnega prebivališča, državljanstva ter višine prihrankov, so pridobili terjatve do FBiH, ki so bile prenesene v posebne privatizacijske račune, odprte po uradni dolžnosti. Terjatve so bile izražene kot certifikati, s katerimi je bil mogoč nakup državnih stanovanj ali delnic podjetij. Skladno z navodili Agencije za privatizacijo, so morale banke elektronsko posredovati osebne podatke o varčevalcih ter zagotoviti sistem preverjanja zneskov, ki so bili nato preneseni na privatizacijske račune. Sistem uporabe deviznih prihrankov je bil neučinkovit in večkrat zlorabljen, zato je bila vzpostavljena enotna shema odplačevanja, prek katere je bila varčevalcem izplačana odškodnina v gotovini in državnih obveznicah. Odgovornost države za prihranke v lokalnih poslovalnicah tujih bank (LBL, Investbanka) je bila izrecno izključena. Kljub visoki oceni vrednosti prihrankov, jih večina varčevalcev ni uporabila, terjatve pa so ostale na privatizacijskih računih.
Leta 1993 je bila ustanovljena Ljubljanska banka d.d. Sarajevo, ki je po odločitvi oblasti prevzela odgovornost za stare devizne prihranke sarajevske podružnice LBL. Inšpekcijski pregled nove banke je razkril več nepravilnosti v njenem poslovanju. Kot domača banka ni mogla prevzeti obveznosti tuje banke (LBL), saj bi dodatno finančno obremenila BiH. Kljub temu je upravljala in ostala odgovorna za stare devizne prihranke vse do 2004. Leta 2004 je Občinsko sodišče v Sarajevu razsodilo, da banka ni bila pravni naslednik sarajevske podružnice LBL ter ni bila odgovorna za prihranke. Leta 2003 je bila uvedena začasna uprava nad banko, zaradi neurejenih razmerij z matično banko, leta 2006 pa je bila Ljubljanska banka Sarajevo prodana ter nad njo uveden stečaj, dokončno pa je bila iz registra izbrisana leta 2016.
Po osamosvojitvi je tudi Slovenija prevzela garancijo za stare devizne prihranke v domačih bankah, obveznosti je pretvorila v javni dolg, varčevalcem pa je omogočila izplačilo v državnih obveznicah ali gotovini. Leta 1994 je prestrukturirala LBL ter ustanovila Novo Ljubljansko banko (NLB), prejšnja LBL pa je ohranila odgovornost za devizne prihranke v tujih podružnicah. Slovenska sodišča so do leta 2013 zavzela stališče, da je morala LBL izplačati prihranke, država pa ni imela obveznosti. Leta 2014 je ESČP sprejelo pilotno sodbo v zadevi Ališić, kjer je ugotovilo kršitev 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in 13. člena EKČP ter Sloveniji naložilo povračilo starih deviznih prihrankov tudi varčevalcem iz tujih podružnic. Leta 2015 je začel veljati Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), ki je uvedel shemo preverjanja upravičenosti in izplačil deviznih prihrankov. Do leta 2023 je Slovenija izplačala več kot 300 milijonov evrov, leta 2018 pa je Odbor ministrov Sveta Evrope potrdil, da je Slovenija sodbo ustrezno izvršila in izpolnila obveznosti.
Konkretne okoliščine primera
Pritožniki so pravni nasledniki Vladimirja Landike, ki je pred razpadom SFRJ deponiral devizne prihranke pri takratni Osnovni banki Sarajevo. Leta 1998 so bili njegovi prihranki preneseni na privatizacijski račun s strani FBiH, kar je bilo razvidno iz fotokopije varčevalne knjižice z ničelnim stanjem ter izpiskom Agencije za privatizacijo. Leta 2015 je g. Landika vložil zahtevek pri Skladu za nasledstvo za izplačilo svojih prihrankov, ki pa je bil zavrnjen, saj so bili ti že preneseni ter jih skladno z zakonodajo ni bilo mogoče obravnavati kot stare neizplačane devizne prihranke. Zoper odločitev se je pritožil pred Upravnim sodiščem, ki je njegovo tožbo zavrnilo, saj je s prenosom prihrankov prenehala njegova terjatev do LBL, Slovenija pa ni imela obveznosti plačila prenesene terjatve, saj je bila njena odgovornost izrecno izključena. Pritožniki so januarja 2020 vložili predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo, septembra 2020 pa so vložili še ustavno pritožbo na Ustavno sodišče. Zatrjevali so neustreznost razlage ZNISESČP, saj naj bi izključitev veljala le za prostovoljne prenose prihrankov, ter kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Ustavno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo, da terjatev ni spadala v shemo poplačil, če so bila sredstva prenesena na privatizacijski račun, ne glede na okoliščine prenosa. FBiH je z zakonom o poravnavi terjatev prevzela reševanje starih deviznih prihrankov v domačih bankah, ki pa ni urejal položaja tujih varčevalcev. Prihranki so bili preneseni po uradni dolžnosti ter pretvorjeni v certifikate, kar je spremenilo pravno naravo terjatve. S prenosom je banka izgubila nadzor nad prihranki, zato je bilo prekinjeno upniško-dolžniško razmerje med varčevalcem in LBL. Izpostavilo je tudi ugotovitev protiustavnosti zakona s strani ustavnega sodišča FBiH iz leta 2001, ki je razveljavila člene o odgovornosti za reševanje vprašanja starih deviznih prihrankov ter opozorilo, da protiustavnost ni avtomatično vzpostavila prejšnjega razmerja niti ni posegla v že izvedene prenose terjatev. Zakonodajalec je uredil začasno možnost vračila prenesenih sredstev, s katero je bilo mogoče ponovno vzpostaviti razmerje ter terjatev do banke, vendar kasnejša zakonodaja razmerja ni ponovno uredila. Sredstva so s prenosom prešla v upravljanje izven sfere banke, pritožniki pa niso dokazali, da je bilo razmerje ponovno vzpostavljeno, z zahtevo po prenosu sredstev. Prenos sredstev je prekinil razmerje, zato država ni odgovarjala za tovrstne terjatve, stališče Upravnega sodišča pa je bilo skladno z zahtevami iz sodbe Ališić. Sodišče je tudi opozorilo, da ESČP v slednji sploh ni obravnavalo spornega položaja, saj ni prišlo do prenosa sredstev in prekinitve razmerja. Ključen kriterij za oceno odgovornosti države je bil tako le obstoj dolga ob uveljavitvi dotičnega zakona, vprašanje prostovoljnosti prenosa pa ni bilo relevantno. Ukrep, ki je varčevalcu odvzel možnost izbire upravljati s prihranki, ni bil povezan z ravnanjem organov v Sloveniji, temveč je bil sprejet s strani BiH, ustavno sodišče pa ni bilo pristojno za presojo tega.
Domnevna kršitev 1. člena Protokola št. 1 k EKČP
Pritožniki, dediči g. Landike, so zatrjevali, da jim kljub ZNISESČP, stari devizni prihranki niso bili vrnjeni, s čimer jim je bila kršena pravica do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. ESČP se je najprej opredelilo do ugovorov spoštovanja roka in izčrpanja domačih pravnih sredstev. Pritožniki so v začetnih argumentih jasno navedli nezmožnost pridobitve prihrankov, naknadno pa so svoj argument razširili, prav tako pa so izčrpali vsa razpoložljiva pravna sredstva, skupaj z upravnim postopkom in ustavno pritožbo. Kljub temu, da se je nacionalni postopek nanašal na razlago dotičnega zakona, je bil neločljivo povezan z zahtevkom pritožnikov za povračilo prihrankov. Oba ugovora sta bila zato zavrnjena. Nadalje je zavrnilo ugovor vlade glede nepristojnosti tožene države ter pojasnilo, da se je odgovornost presojala v okviru utemeljenosti zahtevka. Potrdilo je tudi, da so bili pritožniki zakoniti dediči g. Landike. Vlada je nadalje trdila, da je terjatev zoper Slovenijo ugasnila zaradi zakonodaje FBiH, ki jo je preoblikovala v zahtevek zoper slednjo, ZNISESČP pa zanje ni ustvaril novega “premoženja” po EKČP. Ponovilo je, da se je “premoženje” nanašalo na obstoječe premoženje ali terjatve, glede katerih je obstajalo trdno in pravno utemeljeno legitimno pričakovanje ter so bile določene in izvršljive. Slovenska sodišča jim niso priznala obstoja tovrstne terjatve, kategorija prenesenih prihrankov pa je bila izključena iz sheme odplačevanja. Ker pa so pritožniki navajali okoliščine, ki bi lahko utemeljile obstoj legitimnega pričakovanja ter je bil vidik tesno povezan z vsebino zadeve, ga je pridružilo vsebinski presoji, pritožba pa je bila spoznana kot dopustna.
Pritožniki so trdili, da je bil g. Landika v bistveno enakem položaju kot pritožniki v zadevi Ališić, saj svojih prihrankov ni uporabil v postopku privatizacije ali jih drugače prejel. Trdili so, da jim je bila z neizplačilom prihrankov kršena pravica iz zadevnega člena ter naloženo nesorazmerno breme. Izpodbijali so razlago sodbe Ališić s strani nacionalnih sodišč, po kateri so bili izključeni iz sheme odplačil zaradi prenosa sredstev, ki je bil izveden brez soglasja, na račun, odprt po uradni dolžnosti, sredstva pa niso bila uporabljena. Po njihovem mnenju je bilo ključno vprašanje, ali je prenos sredstev na privatizacijski račun preprečil uveljavljanje zahtevka zoper Slovenijo. Nacionalnim sodiščem so očitali samovoljno razlago zakona, ki ni zasledoval legitimnega cilja, sklicevali pa so se tudi na pozitivno dolžnost države zagotoviti pravično ravnovesje. Nadalje so nasprotovali stališču vlade glede prenehanja odgovornosti tožene države, kjer so se sklicevali na odločbi ustavnega sodišča BiH, ki sta podprli odgovornost te. Vlada je ponovila, da pritožniki niso imeli premoženja v smislu EKČP, saj je terjatev zaradi prenosa ugasnila, odgovornost pa je prešla na FBiH. ZNISESČP je urejal le odgovornost za obstoječe terjatve, Slovenija pa je izpolnila svoje obveznosti. Prostovoljnost prenosa terjatve ni imela pomena, pritožniki pa niso dokazali, da so poskušali razveljaviti prenos. Zadeva Ališić se ni nanašala na prenos terjatev, zato so morebitni zahtevki v tem primeru lahko obstajali le zoper BiH. Dodala je, da so imeli pritožniki na voljo ustrezna pravna sredstva za izpodbijanje konkretnih odločitev, izpostavila pa je tudi dejstvo, da je moral g. Landika za potrebe prenosa sredstev banki posredovati svoje osebne podatke in tako sodelovati pri prenosu. V postopku sta sodelovala tudi vlada BiH ter združenje za zaščito deponentov v tuji valuti v BiH, ki sta podprla pritožnike ter zatrjevala pomanjkljivo razlago sodbe Ališić. Izplačila so bila zavrnjena varčevalcem, ki sredstev niso uporabili, prenosi pa niso bili dejanski, celo neveljavni. Odgovornost sta pripisala Sloveniji, saj ni vzpostavila ustreznega sistema reševanja problematike prihrankov.
ESČP je najprej obravnavalo sporno vprašanje, in sicer, ali konkretna zadeva spada v okvir sodbe Ališić. Izpostavilo je dve ključni dejstvi zadeve, prvič prenos prihrankov g. Landike na privatizacijski račun po uradni dolžnosti leta 1998, čeprav sredstva niso bila uporabljena, ter drugič sprejetje ZNISESČP leta 2015, po katerem je bila zavrnjena zahteva za povračilo prihrankov. ESČP je izpostavilo razliko z zadevo Ališić, kjer prihranki niso bili preneseni v procesu privatizacije, pritožniki pa so ohranili terjatve do bank ter so bili vključeni v shemo odplačevanja. V zadevnem primeru so bili pritožniki iz te izključeni ravno zaradi prenosa prihrankov, čeprav jih niso uporabili. ESČP je v zadevi Ališić pojasnilo, da je bila dopustna izključitev varčevalcev iz shem odplačil, če so ti sredstva že prejeli oz. jih uporabili v postopku privatizacije. ESČP v zadevi Ališič sploh ni obravnavalo vprašanja prenosa sredstev, zato je ugotovilo, da sta bila primera dejansko in pravno različna. Zaključilo je, da je treba konkretni primer presojati ločeno, ob upoštevanju izhodišč iz zadeve Ališić.
ESČP je konkretni primer presojalo po načelu mirnega uživanja premoženja iz prvega stavka 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. Zavrnilo je trditve pritožnikov o samovoljni razlagi ZNISESČP, saj so domača sodišča svojo razlago ustrezno utemeljila ter dodalo, da je bil sodna razlaga vedno potrebna pri nejasnih zakonskih določbah. Načelo zakonitosti je bilo tako spoštovano, potrdilo pa je tudi, da je dotični zakon zasledoval legitimni cilj zaščite bančnega sistema in gospodarstva, podobno kot v sodbi Ališić. V nadaljevanju se je lotilo presoje glavnega vprašanja, odgovornosti Slovenije za neizplačilo prenesenih prihrankov pritožnikom. Pritožniki so se sklicevali na zakonodajo in odločbi ustavnega sodišča BiH ter zatrjevali, da je bila Slovenija še vedno odgovorna, slovensko Ustavno sodišče pa je nasprotno menilo, da je upniško-dolžniško razmerje med LBL in varčevalci s prenosom prihrankov prenehalo. V zvezi s tem je ESČP ugotovilo, da je bila po razpadu SFRJ ustanovljena Ljubljanska banka Sarajevo, ki je prevzela sredstva in obveznosti prejšnje ter upravljala s starimi deviznimi prihranki, leta 1997 pa je bil sprejet zakon o poravnavi terjatev, s katerim se je začel proces privatizacije in posledično prenos prihrankov g. Landike na privatizacijski račun ter pretvorba terjatve v certifikat. Zavrnilo je trditev, da je odločba ustavnega sodišča BiH o neustavnosti zakona razveljavila že izvedene prenose terjatev. Zakon se je v praksi še naprej uporabljal, omogočil je tudi kratkotrajno možnost vračila sredstev, ki pa je bila neučinkovita. Upoštevalo je tudi sodbo sodišča v Sarajevu iz leta 2004, po kateri Ljubljanska banka Sarajevo ni bila več odgovorna za prihranke. Sodba ni razveljavila preteklih prenosov ali obnovila stanja na računih. Certifikati so se še vedno uporabljali, pod upravljanjem organov FBiH. Čeprav g. Landika ni uporabil certifikata, je bila njegova vrednost določena in zagotovljena z ukrepi oblasti BiH, ki so vodile privatizacijski proces. ESČP je poudarilo, da je BiH sprejela ukrepe ter tako razbremenila banke njihovih obveznosti do varčevalcev, zato Slovenija ni mogla odgovarjati za sistemske pomanjkljivosti ter prenos brez soglasja, saj je bil ta posledica zakonodaje BiH. Terjatev proti LBL je prenehala obstajati, zato Slovenija ni bila odgovorna za izplačilo starih deviznih prihrankov po prenosu sredstev. ESČP je pritrdilo nacionalnim sodiščem in ugotovilo, da ni prišlo do kršitve 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
