Od publicitete do profiliranja: javni registri v digitalni dobi

Javni registri so eden od temeljev pravne države. Publiciteta kot temelj pravnega prometa temelji na zemljiški knjigi, na publiciteti stvarnih pravic, s ciljem zaščite upnikov in zaščite tretjih oseb. Publiciteta javnih registrov zagotavlja pravno varnost udeležencem v pravnem prometu. Vendar pa se je okolje, v katerem podatki iz javnih registrov funkcionirajo, v zadnjih letih bistveno spremenilo.

Prispevek obravnava predvsem dva primera: zemljiško knjigo in register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Osrednje vprašanje ni, ali naj javni registri obstajajo, temveč ali je obseg njihove javnosti v digitalni družbi še vedno nujen, sorazmeren in skladen z namenom, zaradi katerega je bil vzpostavljen.

V analogni dobi si moral vedeti, kaj iščeš, fizično nekam iti po ta podatek in s tem pustiti določeno sled (se vpisati v kak fizičen register, se pred tem identificirati ipd.) in za to porabiti čas. Danes pa lahko v nekaj minutah opraviš desetine vpogledov, sistematično preverjaš posameznike, pa če za to imaš poseben razlog ali ne, na tej bazi gradiš profile in povezuješ podatke iz več registrov.

Digitalizacija namreč ni povečala le dostopnosti podatkov, temveč tudi njihovo analitično vrednost. Podatek, ki je bil nekoč namenjen individualnemu vpogledu, lahko danes zelo hitro in nekontrolirano (brez sledi) postane del obsežnega digitalnega profila posameznika. Javnost registrov je bila utemeljena v analogni dobi, danes pa isti podatki delujejo v okolju iskalnikov, povezovanja baz, umetne inteligence in avtomatičnega zbiranja podatkov oz. t. i. data scrapinga. Podatki tako dobivajo nove funkcije. Digitalna dostopnost podatkov omogoča tudi sekundarne uporabe, ki niso neposredno povezane z zagotavljanjem pravne varnosti pravnega prometa. Podatki o hipotekah lahko predstavljajo podlago za komercialno profiliranje, ciljano trženje finančnih storitev ali druge oblike analize premoženjskega položaja posameznika.

Problem ni nujno podatek. Problem je nevarnost, da podatek v digitalnem okolju začne opravljati funkcije, ki jih zakonodajalec ob vzpostavitvi javnosti registra sploh ni predvidel. Formalno isti podatek danes pomeni bistveno večji poseg.

Ob raziskovanju tematike sta zanimiva še vsaj dva dodatna primerjalna registra: register oporok in register insolvenčnih postopkov – sodni register, ki med drugim vsebuje podatke o osebnih stečajih potrošnikov, torej fizičnih oseb.¹ Skupaj lahko vsi obravnavani zelo dobro pokažejo, da javnost ni binarna kategorija, ampak jo pravo že zdaj diferencira; vprašanje je le, ali je razlikovanje oz. stopnjevanje danes še pravilno zastavljeno.

Register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij² je bil uveden na podlagi Družinskega zakonika (DZ).³ Zamišljen je kot register s publicitetnim učinkom; če pogodba ni vpisana, se v razmerju do tretjih domneva zakoniti premoženjski režim.⁴ Pri registru oporok na primer pa je funkcija drugačna: gre predvsem za najdljivost oporoke po smrti, ne za sprotno publiciteto za pravni promet. Register vsebuje podatke o oporokah, ki so sestavljene ali hranjene pri notarju, odvetniku ali sodišču. Oporoka je prav tako zasebni premoženjski akt z učinkom za tretje osebe, vendar register ni zasnovan kot splošno javen register za radovednost javnosti, temveč kot mehanizem najdljivosti. Pri oporokah se zdi logika, da podatek obstaja, ni pa splošno javno dostopen, temveč lahko do njega dostopajo le osebe, ki imajo za to relevanten interes ob pravem času, smiselna in delujoča.

Nadalje si poglejmo še logiko registra insolvenčnih postopkov. Pri osebnem stečaju gre za podatek, da je posameznik insolventen, ne more poravnavati svojih obveznosti ter je celo že v sodnem postopku zaradi prezadolženosti. To je za morebitne poslovne partnerje potencialno zelo pomemben podatek. Pa vendar – za vpogled ime in priimek praviloma ne zadostujeta, temveč je potreben dodatni identifikator. Sistem zahteva vnos še enega podatka, ki pa ga nima kar vsak, in sicer podatka o postopku zaradi insolventnosti (opravilna številka zadeve ipd.) ali davčne številke dolžnika. To predstavlja enega od mehanizmov za omejevanje množičnega iskanja po posameznikih. Sistem te ob nezadostnem vnosu celo sam izrecno opozori, da je davčna številka osebni podatek in da se določeni podatki razkrivajo šele ob dodatni identifikaciji.

Za primerjavo je treba razumeti, da pri registru pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij govorimo o nečem povsem drugem. Ne o dolgu, ne o insolventnosti, ne o kršitvi obveznosti …, temveč o zasebni odločitvi dveh odraslih oseb, kako bosta uredili medsebojna premoženjska razmerja. In na tej točki se lahko legitimno vprašamo, zakaj je pri osebnem stečaju, ki ima neposredne posledice za upnike in poslovne partnerje, dostop omejen z dodatnimi identifikatorji, pri registru pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij pa je identifikacija posameznika bistveno enostavnejša in lažje dostopna.

Pri osebnem stečaju je zakonodajalec očitno zaznal nevarnost napačne identifikacije, stigmatizacije, radovednih vpogledov ali neupravičenega iskanja po osebah. Pri registru pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij pa se zdi, da je bila večja teža na publiciteti.

Zakaj je bilo ravnotežje med javnostjo in zasebnostjo v dveh različnih registrih postavljeno tako različno? To odpira vprašanje, po katerih merilih zakonodajalec določa stopnjo javnosti posameznih evidenc in ali ta merila še vedno ustrezajo sodobnemu času in digitalnemu okolju.

Od premalo do preveč?

Razprava o javnosti registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij se je oblikovala že v okviru Predloga Družinskega zakonika (EPA: 817-V) v letih 2009–2011, ko je Zakonodajno-pravna služba⁵ (ZPS) dejansko zagovarjala nekaj, kar je skoraj nasprotje današnje usmeritve in ureditve: če želimo zaščititi dobrovernega upnika, omogočimo vpogled tistemu, ki izkaže interes. Danes pa je morda treba razmišljati drugače: če želimo zaščititi zasebnost, omogočimo vpogled (le) tistemu, ki izkaže interes. To je zelo zanimiv kontrast. Zakonodajno gradivo ob nastajanju DZ kaže, da je bila takratna razprava osredotočena predvsem na vprašanje stopnje publicitete in varstva dobrovernih upnikov. Vprašanja, ki jih danes odpirajo digitalizacija, avtomatizirano zbiranje podatkov, profiliranje posameznikov in umetna inteligenca, v zakonodajnem gradivu niso posebej obravnavana. To odpira novo vprašanje, ali bi bilo ob bistveno spremenjenem tehnološkem okolju smiselno ponovno preveriti ravnotežje med pravno varnostjo in zasebnostjo posameznikov.

Prav tako zanimiv pa je naslednji odstavek iz istega mnenja:

ZPS s tem praktično pove, da se zakonca sama odločita za vpis, pri čemer ju notar opozori na posledice, zato poseg v zasebnost ni problematičen. Takšno razumevanje zasebnosti je značilno za obdobje pred uveljavitvijo Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR)⁶ in pred današnjimi razpravami o sistemskih učinkih digitalne obdelave. Časovni kontekst ima pri tej tematiki močan vpliv: za razliko od takrat danes v pravu varstva osebnih podatkov ne gre brez razmislekov o sorazmernosti posegov v zasebnost, minimizaciji in nujnosti obdelave osebnih podatkov ter z razvojem in razširitvijo uporabe umetne inteligence tudi o njihovih sistemskih učinkih.

Odprta ostaja močna dilema: dejstvo, da sta zakonca sklenila pogodbo o premoženjskem režimu, ima sicer učinek do tretjih, vendar je hkrati izrazito zaseben podatek. Da po nepotrebnem ne izpostavljamo zasebnega družinskega razmerja, je na mestu vprašanje, ali res potrebuje dostop vsakdo, brez izkazanega interesa. Ali bi bil bolj sorazmeren model dostopa na podlagi zakonitega/interesnega razloga, z digitalno identifikacijo in revizijsko sledjo?

Na vprašanje o sorazmernosti javne dostopnosti podatkov iz registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij je že leta 2020 opozorila Informacijska pooblaščenka.⁷ Nakazala je, da bi bila morda primernejša nivojska dostopnost podatkov za osebe, ki dejansko vstopajo v pravna razmerja z zakoncema, ne pa splošna javna objava. Z razvojem digitalnega okolja v zadnjih šestih letih je to opozorilo le še bolj aktualno.

Odprto pa ostaja še eno podvprašanje, in sicer hramba oz. »življenjski cikel« podatkov iz registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Ali register odraža veljavna pogodbeno premoženjska razmerja ali predvsem zgodovinsko dejstvo, da je bila pogodba nekoč sklenjena? Če je namen registra obveščanje tretjih oseb o veljavnem premoženjskem režimu, ali register ta namen sploh zanesljivo dosega, če je vpis prenehanja odvisen od naknadne aktivnosti posameznikov? Po 90. členu DZ vpis prenehanja ni avtomatičen, kar pomeni, da je možno, da določene pogodbe iz registra dejansko ne veljajo več, da je razmerje prenehalo, v registru pa prenehanje ni nikoli vpisano. Če bi se izkazalo, da je takih primerov več, bi bilo to še dodatno zanimivo z vidika točnosti registra, zanesljivosti podatkov za tretje osebe, kar bi seveda znatno vplivalo na oceno sorazmernosti trajne javne objave podatkov.

Podatki o lastništvu nepremičnin, hipotekah in kreditnih obremenitvah so nedvomno osebni podatki, vendar njihova javnost temelji na posebni zakonski podlagi in cilju zagotavljanja pravne varnosti nepremičninskega prometa.

Pri zemljiški knjigi je položaj zahtevnejši. Javnost namreč ni posledica nove odločitve, ampak govorimo o enem najstarejših institutov stvarnega prava. Načelo javnosti zemljiške knjige obstaja desetletja oziroma v kontinentalnem pravnem prostoru več kot stoletje. Ne glede na navedeno pa se zastavlja vprašanje, ali je obseg podatkov, ki so danes digitalno dostopni iz zemljiške knjige, še vedno optimalen glede na namen publicitete.

Nihče resno ne trdi, da hipoteka ne sme biti javna. Vprašanje pa je, ali mora biti javno razkrit celoten obseg kreditnih podrobnosti. Za pravni promet so bistveni obstoj obremenitve, upnik, vrstni red in zavarovani znesek. Bolj občutljivi in detajlni elementi kreditnega razmerja bi lahko bili prikazani omejeno, če zanje ni resne potrebe.

Hipotetična situacija: javno dostopen podatek o hipoteki. Banka, posrednik kreditov ali kakšna moderna fintech družba lahko iz podatkov o kreditu razbere, katera banka je kreditodajalec, konkretno višino kredita, obrestno mero, datum vpisa itd. Takšni podatki lahko imajo pomembno komercialno vrednost. In tu nastopi problem, ki ni nujno podatek sam po sebi, ampak to, da podatek v digitalnem okolju začne opravljati funkcije, ki jih zakonodajalec ob vzpostavitvi javnosti registra sploh ni predvidel. Digitalna dostopnost podatkov omogoča tudi sekundarne uporabe, ki niso neposredno povezane z zagotavljanjem pravne varnosti pravnega prometa.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Zlatka Trinkaus: Od publicitete do profiliranja: javni registri v digitalni dobi

>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 25, 2026

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------