Ustna obravnava v upravnem postopku je obvezna, kadar njeno izvedbo nalagajo ustavna jamstva v upravnem postopku, torej kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je mogoče načela neposrednosti, zaslišanja stranke in iskanja materialne resnice v polnosti izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi X Ips 56/2025 z dne 3. junija 2026.
Načelo zaslišanja stranke
Vrhovno sodišče je najprej poudarilo, da je načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) temeljno načelo upravnega postopka, ki strankam zagotavlja spoštovanje pravice do izjave kot enega najpomembnejših elementov pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). ZUP zagotavlja izvedbo načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), pa tudi načelo iskanja materialne resnice (8. člen ZUP) ter načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi (7. člen ZUP) z ugotovitvenim postopkom. Ta je tako pomembna faza upravnega postopka, v kateri mora organ ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine ter strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). To se lahko opravi v skrajšanem postopku ali pa v posebnem ugotovitvenem postopku (drugi odstavek 138. člena ZUP), je zakonsko ureditev povzelo Vrhovno sodišče.
Skrajšani in posebni ugotovitveni postopek
Nadalje je zapisalo, da skrajšani ugotovitveni postopek daje v okoliščinah iz prvega odstavka 144. člena ZUP organu procesno možnost ugotoviti vsa relevantna dejstva in okoliščine ter odločiti o zadevi brez zaslišanja stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP). Posebni ugotovitveni postopek pa je kljub svojemu poimenovanju tisti, po katerem mora pristojni organ odločati v vseh primerih, razen kadar ga zakon izrecno pooblašča za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka (prvi odstavek 144. člena in prvi odstavek 145. člena ZUP). Kadar je torej upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora po presoji Vrhovnega sodišča v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZUP stranki omogočiti udeleževati se tega postopka in ji za dosego namena, ki ga ima ta postopek, omogočiti dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. V skladu s tretjim odstavkom istega člena mora izvajanje teh strankinih upravičenj zagotoviti na ustni obravnavi ali zunaj ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik. Posledično je v posebnem ugotovitvenem postopku stranki pravica do izjave lahko zagotovljena v pisni obliki, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Obveznost ustne obravnave
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je zato po presoji Vrhovnega sodišča treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo in zagotoviti neposredno soočenje udeležencev upravnega postopka. To je – kot je zapisalo Vrhovno sodišče – urejeno v prvem odstavku 154. člena ZUP, ki je v času odločanja toženke določal, da uradna oseba, ki vodi postopek, lahko po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Iz te določbe izhaja, da je v nekaterih primerih izvedba ustne obravnave obvezna (obligatorna), v drugih pa neobvezna (fakultativna), je razložilo Vrhovno sodišče.
Pojasnilo je, da se v primeru neobvezne (fakultativne) ustne obravnave procesni pravici stranke do izjave lahko zadosti tudi pisno, tako da se ji omogoči, da se v določenem roku izjavi. V primerih obvezne (obligatorne) ustne obravnave pa njen namen ni le zagotavljanje transparentnosti postopka, temveč zlasti uresničevanje načela zaslišanja stranke, ki daje stranki pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa, nasprotnih strank in drugih udeležencev postopka.
V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP je izvedba ustne obravnave obvezna, če so v postopku udeležene dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, če je treba izvesti ogled ali zaslišati priče oziroma izvedence. Tudi ob odsotnosti takšne izrecne določbe v ZUP pa je po stališču vrhovnih sodnikov ustno obravnavo treba izvesti vselej, kadar takšna obveznost izhaja iz ustavnih pravic strank, zlasti iz načela neposrednosti kot enega od jamstev poštenega postopka iz 22. člena URS. V teh primerih pomeni ustna obravnava z možnostjo strankinega sodelovanja na njej način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomembna pa je tudi z vidika materialne resnice. Namenjena je temu, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi. Če stranka zaslišanim osebam ne more postavljati vprašanj, je ocenjevanje izvedenih dokazov in na tej podlagi sklepanje o pravno pomembnih dejstvih v upravnem postopku lahko preuranjeno. Stranka mora imeti možnost na ustni obravnavi pred upravnim organom pričam postavljati vprašanja in s tem v svojem interesu sodelovati pri razjasnitvi dejanskega stanja. S tem se ji tudi omogoči, da se izreče o dokazu, kar je še posebej pomembno takrat, ko gre za stranki neugodno pričanje, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Pri tem je poudarilo, da le dejstvo, da stranka predlaga izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi (zaslišanje prič ali izvedencev, ogled), še ne pomeni, da mora upravni organ izvesti ustno obravnavo. Upravni organ namreč lahko po mnenju Vrhovnega sodišča iz utemeljenih razlogov (nesubstanciran dokazni predlog, neprimeren dokaz ali nerelevantno dejstvo, dejstvo že dokazano z drugimi dokazi) tudi zunaj ustne obravnave zavrne izvedbo dokazov. Če utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti ustno obravnavo, je še dodalo Vrhovno sodišče.
Zaključek
Tako je sklenilo, da lahko upravni organ stranki zagotovi pravico do izjave v pisni obliki tako, da jo pred izdajo odločbe obvesti o vseh ugotovitvah in ji omogoči, da se o njih izjavi. Ustna obravnava pa je obvezna, kadar njeno izvedbo nalagajo ustavna jamstva v upravnem postopku, torej kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načela neposrednosti, zaslišanja stranke in iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi. Napačna je zato po oceni Vrhovnega sodišča uporaba 154. člena ZUP, ki bi obveznost izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku razširjala prek tako začrtanih meja.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
