Obveznost učinkovitega varstva posameznikov pred vplivi podnebnih sprememb v okviru 2. in 8. člena EKČP

V zadevi je nastopalo osem vlagateljev, in sicer dve nevladni organizaciji, Greenpeace Nordic in Young Friends of the Earth (YFotE), ter šest posameznih pritožnikov. Greenpeace Nordic je aktivno deloval na področju zaščite človekovih pravic pred podnebnimi spremembami, YFotE pa si je kot največje okoljsko mladinsko združenje na Norveškem prizadevalo zaščititi svetovne vire, skupaj z regulacijo in zmanjševanjem vseh oblik onesnaževanja. Slednja je v zadevi zastopala posamezne pritožnike, ki so opozarjali na škodljive posledice naftne industrije na njihovo zdravje in življenje ter vedno večjo okoljsko škodo.

Naftne aktivnosti na Norveškem in sodna presoja sporne podelitve licenc iz leta 2016 

Naftne dejavnosti na Norveškem so potekale na morski kontinentalni polici, ki je obsegala tudi Barentsovo morje. Leta 2013 je parlament odobril odprtje jugovzhodnega dela morja za namene raziskovanja. Odprtje je imelo podlago v izvedeni presoji vplivov, ki je predvidevala majhno obremenitev in minimalno škodljive učinke za okolje. V času javne razprave je na program podalo mnenje 36 subjektov, ki so opozorili na morebitne kršitve nacionalnih in mednarodnih obveznosti države ter nedoseganje cilja zmanjšanja emisij. Ministrstvo je v zvezi s projektom pripravilo orientacijski dokument kot podlago za odločitev parlamenta, ki je podpiral projekt s poudarjenimi gospodarskimi in družbenimi koristmi, prehodom k čistejšim virom energije in zmanjšanjem emisij. Javnost je ob mnenju ministrstva izrazila pomisleke o ustreznosti opravljene presoje in opozorila na pomanjkanje informacij o podnebnih posledicah. Navkljub temu je ministrstvo leta 2016 podelilo deset licenc za raziskovanje, vendar so bile te kmalu vrnjene zaradi nizke donosnosti. Leta 2022 je bila ponovno podeljena licenca, preko katere so našli novi donosni nahajališči plina.

Oktobra 2016 sta organizaciji zahtevali sodno presojo postopka licenciranja, saj je ta kršil pravico do zdravega okolja iz 112. člena ustave in je vseboval procesne napake. Mestno sodišče v Oslu je januarja 2018 potrdilo odločitev, organizaciji pa sta vztrajali in dodali še kršitvi pravice do življenja iz 93. člena in pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 102. člena ustave oziroma kršitvi 2. in 8. člena EKČP. Postopek se je nadaljeval pred vrhovnim sodiščem, do začetka katerega so bile vrnjene skoraj vse licence. Vrhovno sodišče je opozorilo na obveznosti države v skladu s Pariškim sporazumom, kjer je Norveška kot razvitejša država prevzela večjo odgovornost in prizadevanja. V zvezi s pravico do zdravega okolja je opozorilo, da lahko sodišča v odločitev parlamenta posežejo le, v kolikor bi ta s sprejetjem odločitve hudo zanemaril svoje dolžnosti, za kar ni našlo dokazov. Organizaciji sta navajali, da je Norveška že presegla dovoljene izpuste CO₂, zato ne bi smela ponovno izdati licenc. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da se je spor nanašal le na emisije prihodnje proizvodnje, večinski škodni vpliv pa je nastal v tujini, za kar je bila primarno odgovorna država izgorevanja. Prav tako ni ugotovilo zadostne povezave med licencami in zatrjevanimi kršitvami, saj izdaja ni vodila v resnično in takojšnjo nevarnost za življenje. Opredelilo se je tudi do prisotnosti postopkovnih napak pri licenciranju, saj domnevno ni bila opravljena ustrezna presoja učinkov. Vrhovno sodišče se je oprlo na Direktivo o strateški presoji vplivov na okolje (Direktiva SEA), po kateri je postopek zahteval obsežno presojo vplivov in uravnoteženje različnih interesov. Presodilo je, da presoja vplivov za ponovno izdajo licenc ni bila potrebna, saj je bila ta že izvedena ob odprtju, socialno-ekonomska ocena pa ni bila kritizirana. Sodišče ni zasledilo postopkovnih napak.

Sodišče je zavrnilo navedbe pritožnikov, da bi morala država že ob odprtju območja oceniti emisije, ki so nastale pri izgorevanju fosilnih goriv v tujini, saj so bile ocene še precej negotove. Ob odkritju novih nahajališč in konkretizaciji projekta bi bila potrebna natančna ocena globalnega vpliva. Opozorilo je tudi na dolžnost zavrnitve načrta razvoja in obratovanja (PDO) po 112. členu ustave v primeru nezdružljivosti s podnebnimi zahtevami. Črpanje bi bilo dovoljeno šele po odobritvi PDO, država pa je lahko postavila strožje pogoje, ki bi projekte omejili. Presodilo je, da so bili vplivi na podnebje identificirani in komentirani v vseh fazah postopka, tematika pa je bila tudi večkrat obravnavana na parlamentarnih zasedanjih. Parlament je podprl odprtje območja ter večkrat zavrnil predloge omejitve proizvodnje. Kljub temu, da so bili izračuni globalnih emisij kompleksni in zapleteni, po mnenju sodišča odsotnost konkretnih številk ni pomenila postopkovnih napak. Končna odločitev sodišča je potrdila veljavnost podeljenih licenc. Ministrstvo je leta 2019 nadaljevalo z licenciranjem in širjenjem naftne industrije, s strožjim izvajanjem ocen okoljskih vplivov.

Domnevni kršitvi 2. in 8. člena EKČP

Pritožniki so se pred ESČP najprej pritožili, da je bila podelitev licenc v nasprotju z obveznostjo Norveške zmanjšati učinke podnebnih sprememb, ki so negativno vplivali na življenje in zdravje oseb, ki sta jih zastopali organizaciji. Zatrjevali so kršitev 2. in 8. člena EKČP, ki zagotavljata pravico do življenja ter pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

Posamični vlagatelji so zatrjevali, da so imeli status žrtve v smislu 34. člena EKČP, saj so izpolnjevali pogoje, ki jih je ESČP določilo v zadevi Verein KlimaSeniorinnen Schweiz in drugi proti Švici. Izpostavili so svojo duševno stisko, kateri so bili kot mlajša, bolj informirana generacija, toliko bolj izpostavljeni. Trije vlagatelji so zatrjevali večjo izpostavljenost zaradi pripadnosti avtohtonemu prebivalstvu Sami, saj so podnebne spremembe resno ogrozile temeljne elemente kulture in življenjskega sloga ljudstva. Podobno sta tudi organizaciji zatrjevali status žrtve. Greenpeace Nordic je izvajal kolektivne ukrepe za zaščito človekovih pravic pred vplivom podnebnih sprememb, YFotE pa je imela ključno vlogo pri oblikovanju norveške okoljske politike, skupaj z omogočanjem sodelovanja mladim v postopkih. Nadalje so trdili, da so izčrpali domača pravna sredstva z aktivnim sodelovanjem v postopkih preko YFotE, druga pravna sredstva pa so bila zaradi postopkovnih ovir neučinkovita.

Pritožniki so tako Norveški očitali kršitev 2. in 8. člena EKČP, saj je s podelitvijo licenc povzročila dejansko in potencialno škodo in s tem ogrozila pravici. Očitali so sistemske kršitve pri reguliranju licenc, ki so povzročile pretirane emisije in kršitev temeljnih okoljskih načel. V postopku podeljevanja licenc ni bila izvedena zadostna presoja vplivov na okolje, ki bi ocenila bodoča tveganja. Država bi morala po Direktivi SEA izvesti strateško presojo vplivov in ne le oceno konkretnega projekta po Direktivi EIA, ki je bila preozka in ni zajela kumulativnih emisij ter emisij iz tujine. Odložitev presoje na fazo oblikovanja PDO je spodbujala deljenje projektov, kar je vodilo v sistematično opuščanje okoljskih presoj, iz ključne faze vplivanja pa je izključila javnost. Nenazadnje pa je bilo tudi tehtanje interesov neustrezno, saj so bile upoštevane le ekonomske koristi. V zaključku svojih argumentov so zatrjevali odgovornost države za škodo, ki jo je povzročila zaradi izdajanja dovoljenj, saj je imela tu praktični nadzor nad emisijami.

Vlada je trdila, da pritožniki niso imeli statusa žrtve v smislu 34. člena EKČP, saj niso bili stranke v domačem sodnem postopku, prav tako pa je zatrjevala pomanjkanje povezave med licencami ter zatrjevanimi škodljivimi učinki. Poudarila je, da bi bila za spopadanje s podnebno krizo potrebna kolektivna ukrepanja, licence pa so bile podeljene le za raziskovalne namene in niso povzročile emisij. Glede utemeljenosti je zatrjevala, da je bila podnebna tematika večkrat omenjena na javnih posvetovanjih in parlamentarnih razpravah, organizaciji pa nista ustrezno utemeljili neskladnosti z mednarodnimi obveznostmi. Izpostavljena je bila pomembna vloga odkrivanja prijaznejših virov energije, ter Norveške kot pomembnega energetskega dobavitelja. Nadalje je navedla, da bi bila primernejša presoja v času oblikovanja PDO, ko je jasna prihodnost območja, sklicevala pa se je tudi na še neveljavno svetovalno mnenje Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), po katerem bi bilo v presojo treba vključiti emisije iz tujine. Svoje navedbe je zaključila s poudarkom po krepitvi dela na področju podnebnih tveganj. Stranski intervenienti (posebna poročevalca Združenih narodov, ENNHRI, Norwegian Grandparents’ Climate Campaign in drugi) so nasprotno opozorili na resne posledice podnebnih sprememb ter izpostavili obveznosti države po 2. in 8. členu EKČP v zgodnji fazi, skupaj z vključitvijo emisij, nastalih v tujini v okoljsko presojo. Strogo so oporekali norveški praksi odlašanja.

ESČP je opredelilo obseg zadeve na sporen postopek licenciranja, ne pa norveško podnebno in naftno politiko. V tej zadevi so bile poudarjene postopkovne obveznosti države, zato se je ESČP odločilo uporabiti le 8. člen, s primerljivimi obveznostmi kot 2. člen ter primernejšo obravnavo okoljske problematike. Odločitev je utemeljilo v sodni praksi, ki je omejila domet 2. člena EKČP. Ključni meril za priznanje statusa žrtve fizičnih oseb iz zadeve KlimaSeniorinnen sta bili visoka izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb ter nujna potreba po individualni zaščiti. Organizaciji sta morali imeti zakonit sedež ali upravičenje za ukrepanje v državi, dokazati namen varstva človekovih pravic članov pred okoljskimi tveganji ter resnično kvalificiranost in reprezentativnost. Da bi pritožba spadala na področje 8. člena EKČP, bi moral obstajati dejanski poseg v uživanju zasebnega in družinskega življenja, o katerem lahko govorimo v primerih neposredne povezave z okoljsko škodo ter ob intenzivni izpostavljenosti okoljskim tveganjem. Glede obstoja vzročne zveze je izpostavilo, da odsotnost podelitve licenc ne bi nikakor vodila do črpanja in emisij. Celoten pravni okvir je vzpostavil sistem, ki je povezoval fazo raziskovanja z ostalimi, kar je utemeljilo obstoj vzročne zveze. Kasnejša vrnitev licenc slednje ni prekinila, saj so bile opuščene licence sistematizirane in ponovno na razpolago za prihodnje aktivnosti. Odločitev odprtja območja za raziskovanje je tako sprožila uporabo 8. člena EKČP. Ugotovilo je obstoj zadostne povezave med postopkom licenciranja in škodljivimi učinki podnebnih sprememb na življenje in zdravje ljudi, ki se jih je država zavedala in katerih posledice je bila sposobna omiliti.

ESČP se je nadalje opredelilo do škode na ravni posameznih pritožnikov. Ugotovilo je, da nacionalna sodišča niso obravnavala pritožb z vidika osebnih okoliščin šestih vlagateljev. S pregledom vsebine je opredelilo, da so trpeli zaradi posledic podnebnih sprememb, kot posledica lokalnih naftnih dejavnosti, pritožniki pa so navajali tudi večjo obremenitev kot mlajša generacija, skupaj s posebej ranljivim položajem mladih iz severnejših območij, kjer so bili vplivi izrazitejši. ESČP je prepoznalo ranljivost pripadnikov manjšine Sami, vendar pa je izpostavilo, da niso dokazali posebno izrazite prizadetosti, v skladu z zadevo KlimaSeniorinnen. ESČP se je nadalje opredelilo tudi do navedb o poslabšanju duševnega zdravja pritožnikov, kjer je izpostavilo, da navedb niso ustrezno podprli z dokazi, saj niso predložili zdravniških potrdil oziroma dokumentacije z ustreznimi diagnozami, ki bi potrdila resnost položaja. Še več, niso navedli drugih resnih škodljivih vplivov, ki bi presegali povprečne učinke. ESČP je tako razglasilo njihove pritožbe kot nedopustne, saj pritožniki niso izpolnili meril za status žrtve. Pritožba organizacij je bila spoznana kot dopustna, saj sta izpolnili vse izpostavljene pogoje.

V skladu z 8. členom EKČP je imela država pozitivno obveznost zagotavljati učinkovito zaščito pred podnebnimi spremembami ter v ta namen sprejeti ustrezne predpise in ukrepe, ki bi te posledice ublažili. Pri tem je imela široko polje proste presoje, vendar ta diskrecija ni bila absolutna in jo je bilo treba izvajati skladno z zagotavljanjem učinkovitega varstva pravic in upoštevanja znanstvenih ugotovitev. ESČP je opozorilo tudi na preteklost neustreznega postopanja ter na “hitro zapirajoče se okno” priložnosti za ukrepanje. V zvezi s tem vprašanjem je bilo potrebno preveriti, ali je bila pred odobritvijo nevarne dejavnosti opravljena ustrezna, pravočasna in celovita presoja vplivov na okolje. ESČP je pri tem ugotovilo, da je Norveška oblikovala ustrezen pravni okvir, ki je naftne dejavnosti reguliral v treh zaporednih fazah, in sicer s strateško presojo pri odpiranju območja, sledilo je licenciranje, pri oblikovanju PDO pa je bila izvedena presoja konkretnega projekta. Glede faze licenciranja je bila izpostavljena neustrezno opravljena ocena vplivov na okolje ter odločitev vrhovnega sodišča, ki je kot ustrezno prepoznalo kasnejšo oceno učinkov v fazi PDO, čeprav je bila ta prepozna. ESČP je pritrdilo pritožnikom, saj postopek licenciranja ni bil izveden celovito, presoje vplivov pa so se v tretji fazi široko opuščale. Navkljub temu je pripisalo večji pomen strukturnim izboljšavam in jamstvom vlade, da se bodo presoje v prihodnje izvajale doslednejše in pravočasno. K temu zaključku jih je pripeljala sodba vrhovnega sodišča, s poudarjeno obveznostjo zavrnitve PDO ob prisotnih škodljivih učinkih ter svetovalno mnenje EFTA s potrebo po odpravi posledic neizvršene presoje. Ponovilo je, da bi lahko pritožniki pravočasno ukrepali in izpodbijali projekt. Kljub navedenim pomislekom je ESČP ugotovilo, da ni prišlo do kršitve 8. člena EKČP z vidika organizacij.

Domnevna kršitev 13. člena EKČP 

Na koncu so pritožniki zatrjevali, da niso imeli na voljo učinkovitega pravnega sredstva, skladno s 13. členom EKČP, saj je bila presoja zahtevkov napačna. Pritožbo organizacij je sprejelo v obravnavo kot dopustno ratione personae in materiae. Ugotovilo je, da nacionalna sodišča niso bila omejena v vsebinski presoji ter so obravnavala vse predložene argumente. Z zadevo KlimaSeniorinnen je bila spremenjena sodna praksa, ki je postavila nove standarde, po katerih bi bila presoja vrhovnega sodišča napačna, vendar pa to ni pomenilo, da ni bilo na voljo učinkovito pravno sredstvo. Odločitev je bila skladna z do tedaj veljavno sodno prakso in je bila opravljena skrbno. Pritožba organizacij je bila označena kot nedopustna zaradi očitne neutemeljenosti v smislu točke a) tretjega odstavka 35. člena EKČP.

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.