Spor izvira iz postopka med A. M., maroškim državljanom, in nizozemskim državnim sekretarjem za pravosodje in varnost, ki je zavrnil izdajo dovoljenja za prebivanje. Predložitveno sodišče, ki na Nizozemskem odloča kot sodišče zadnje stopnje v upravnih zadevah tujcev, je na podlagi drugega odstavka 91. člena zakona o tujcih upravičeno zavrniti pritožbo s skrajšano obrazložitvijo, kadar meni, da navajani očitki ne morejo povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Takšna skrajšana obrazložitev vsebuje le ugotovitev, da pritožba ne vodi do razveljavitve sodbe in da ne vsebuje vprašanj, na katera bi bilo treba odgovoriti v interesu enotnosti ali razvoja prava. Statistični podatki kažejo, da je med letoma 2020 in 2023 navedeno sodišče kar 85 % meritornih sodb izdalo prav s skrajšano obrazložitvijo. Predložitveno sodišče se je zavedalo, da takšna praksa odpira vprašanje skladnosti z obveznostjo predložitve predhodnih vprašanj, in je zato prekinilo postopek ter Sodišču zastavilo vprašanje, ali tretji odstavek 267. člena PDEU v povezavi z drugim odstavkom 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nasprotuje takšni nacionalni ureditvi.
Sodišče je svojo analizo utemeljilo na ustaljeni doktrini Cilfit, ki izhaja iz sodbe z dne 6. oktobra 1982 (zadeva 283/81). Ta doktrina določa tri izjeme, na podlagi katerih je nacionalno sodišče zadnje stopnje oproščeno obveznosti predložitve predhodnega vprašanja: kadar postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, kadar je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razlagalo ali kadar je pravilna razlaga tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma. Sodišče je ob tem opozorilo na temeljno vlogo postopka predhodnega odločanja kot mehanizma, ki vzpostavlja dialog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem EU ter zagotavlja enotno razlago prava Unije v vseh državah članicah. Preprečevanje razhajajočih nacionalnih sodnih praks namreč tvori jedro namena tretjega odstavka 267. člena PDEU.
Osrednja ugotovitev sodbe zadeva zahtevo po specifični in konkretni obrazložitvi. Sodišče je jasno zapisalo, da nacionalno sodišče zadnje stopnje, kadar zavrne razloge, s katerimi se zastavlja vprašanje prava Unije, ne sme opustiti predhodne presoje, ali je zavezano to vprašanje predložiti v predhodno odločanje oziroma ali spada med eno od treh izjem Cilfit. Sama ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za skrajšano obrazložitev po nacionalnem pravu, ne more nadomestiti te obveznosti. Sodišče je s tem izrecno zavrnilo stališče, po katerem bi gola sklicevanja na procesne pogoje nacionalne zakonodaje zadostovala za utemeljitev nepredložitve predhodnega vprašanja. Iz odločbe tako izhaja, da mora biti v vseh primerih iz obrazložitve sodbe razvidno, katera od treh izjem Cilfit se konkretno uporabi.
Sodišče se je opredelilo tudi do razmerja med sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in zahtevami prava Unije. ESČP je v sodbi Baydar proti Nizozemski z dne 24. aprila 2018 presodilo, da nizozemska ureditev skrajšane obrazložitve ni nezdružljiva z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je to stališče omejilo na primere, ko stranka izrecno predlaga predložitev zadeve v predhodno odločanje. Sodišče EU je na tem mestu vzpostavilo pomembno razmejitev: v pravu Unije obveznost obrazložitve velja širše – zadostuje že, da se ena od strank v sporu sklicuje na pravo Unije, ne da bi morala hkrati oblikovati izrecen predlog za sprejetje predhodne odločbe. Ta razmejitev izhaja iz narave postopka predhodnega odločanja, ki temelji na dialogu med sodiščema in je popolnoma odvisen od presoje nacionalnega sodišča, ne pa od pobude strank. Sodišče je poleg tega pojasnilo, da obveznost obrazložitve zavezuje nacionalno sodišče zadnje stopnje tudi takrat, ko stranke same ne navajajo prava Unije, če ima to sodišče na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije možnost ali obveznost po uradni dolžnosti preizkusiti pravne razloge, ki temeljijo na zavezujočem pravilu prava Unije.
V zvezi z obsegom in podrobnostjo zahtevane obrazložitve je Sodišče razlikovalo med posameznimi izjemami Cilfit. Kadar sodišče meni, da zastavljena vprašanja niso upoštevna za rešitev spora, zadostuje strnjena obrazložitev. Kadar je postavljeno vprašanje vsebinsko enako vprašanju, ki je že bilo predmet predhodne odločbe, zgolj napotitev na upoštevno sodno prakso Sodišča zadošča za utemeljitev zavrnitve; če pa vprašanja niso povsem enaka in je zadevno pravno vprašanje rešeno v okviru ustaljene sodne prakse, se lahko izkaže potrebna podrobnejša obrazložitev. Še zahtevnejšo obrazložitev Sodišče pričakuje pri sklicevanju na acte clair, saj mora nacionalno sodišče upoštevati značilnosti prava Unije, posebne težave pri njegovi razlagi in tveganja glede razhajanj v sodni praksi ter navesti, zakaj je prepričano, da je enako očitno tudi za druga sodišča zadnje stopnje in za Sodišče samo. Takšno razlikovanje izraža pragmatičen pristop: obrazložitvena obveznost ni enodimenzionalna, temveč se prilagaja zahtevnosti zavrnitvenega razloga.
Sodišče je hkrati dopustilo možnost, da nacionalno sodišče zadnje stopnje izpolni obveznost obrazložitve tudi s prevzemom obrazložitve nižjega sodišča, če je to sodišče navedlo razloge, iz katerih je menilo, da se uporabi ena od izjem Cilfit. S tem je ponudilo pot, ki nacionalnim sodiščem omogoča procesno ekonomijo, ne da bi posegala v vsebinsko zahtevo po specifični in konkretni obrazložitvi.
Sodba v zadevi C-767/23 bo imela občutne posledice za nacionalne pravne rede, zlasti za države članice, ki poznajo sisteme skrajšane obrazložitve na najvišji sodni stopnji. Nizozemska ureditev, ki je bila predmet predložitvenega vprašanja, je zgolj eden primer širšega pojava – podobne mehanizme procesne racionalizacije poznajo tudi druge države. Iz sodbe izhaja, da pravo Unije ne prepoveduje skrajšane obrazložitve kot take, temveč zahteva, da takšna obrazložitev vedno vsebuje specifično in konkretno navedbo razlogov za uporabo ene od izjem Cilfit. Nacionalna sodišča zadnje stopnje bodo morala svojo prakso prilagoditi, zlasti v primerih, ko se stranke sklicujejo na pravo Unije ali ko sodišče samo prepozna vprašanje prava Unije. Morebitna vrzel, ki jo sodba pušča odprto, zadeva praktično izvedljivost te obveznosti v sistemih z visokim pripadom zadev – predložitveno sodišče je namreč opozorilo, da obravnava več tisoč zadev letno, kar postavlja vprašanje, ali bo zahtevana obrazložitev bistveno podaljšala čas reševanja zadev in s tem posredno vplivala na pravico do sojenja v razumnem roku. Sodišče EU tega praktičnega vidika ni neposredno obravnavalo, kar nakazuje, da organizacijo sodnega dela šteje za zadevo nacionalne procesne avtonomije, ki pa mora v vseh primerih spoštovati zahteve prava Unije po preglednosti in obrazloženosti sodnih odločb, kadar je v igri vprašanje razlage ali veljavnosti tega prava.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
