Iz določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi pozneje sprejetih pravnih stališč Sodišča Evropske unije (EU), pravo EU pa od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU, je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 98/2026 z dne 16. junija 2026.
Pritožničin ugovor
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je pritožnica v pritožbi uveljavljala, da je ureditev obnove postopka, kot jo določa ZUS-1, v neskladju s pravom EU. Pritožnica je po vsebini utemeljevala, da iz prava EU izhaja zahteva, da bi moral ZUS-1 vsebovati (sui generis) obnovitveni razlog, ki bi omogočal obnovo postopka zaradi novega pravnega stališča, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je razlogovalo, da je v skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije (URS) pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zato tudi izrednega pravnega sredstva obnove postopka ni dopustno širiti z uporabo analogije na podlagi sklepanja o pravni praznini. Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi pozneje sprejetih pravnih stališč Sodišča EU, vprašanje pa ostaja, ali je taka zakonska ureditev v neskladju z zahtevami prava EU, se je vprašalo Vrhovno sodišče, nato pa na to vprašanje odgovorilo negativno. Pojasnilo je, da je že v sklepu v zadevi I Up 157/2014 z dne 24. aprila 2014 razložilo, da pravo EU od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava EU. Zahteva po varstvu pravnomočnosti pa je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava EU in potrjuje tudi praksa Sodišča EU.
Vrhovno sodišče je nadalje izpostavilo, da si v zvezi s tem pritožnica povsem napačno razlaga sodbo Sodišča EU v zadevi C-69/14 z dne 6. oktobra 2015, na katero se je sklicevala v svoji pritožbi. V navedeni zadevi je – kot je poudarilo Vrhovno sodišče – sicer Sodišče EU res odločilo, da je treba na podlagi načela enakovrednosti enako obravnavati zahtevke, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in zahtevke, ki temeljijo na kršitvi prava EU. Vendar pa je ob tem ponovno poudarilo, da iz prava EU ne izhaja zahteva po izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodno odločbo, tudi če se izkaže, da ta odločba ni v skladu z razlago prava EU, ki jo je podalo Sodišča EU po tem, ko je navedena odločba postala pravnomočna. Le če po nacionalnem pravu že obstoji izredno pravno sredstvo, ki omogoča spremembo odločbe zaradi spremembe pravnih stališč, potem je treba, v skladu z načelom enakovrednosti, s tem izrednim pravnim sredstvom omogočiti tudi vsebinsko presojo in morebitno spremembo pravnomočne sodne odločbe v primeru spremembe stališč prava EU. Ne zahteva pa se, da se v ta namen v nacionalnem pravnem redu ustanovi novo ali posebno pravno sredstvo, je navedeno sodbo Sodišča EU povzelo Vrhovno sodišče.
To po presoji slednjega velja tudi za obnovo sodnega postopka, kar je – kot je še dodalo Vrhovno sodišče – Sodišče EU obravnavalo v sodbi v zadevi C-620/17 z dne 29. julija 2019. Ob ponovnem poudarku, da pravo EU ne terja oblikovanja novih izrednih pravnih sredstev zato, da bi se upoštevala razlaga tega prava, ki jo je podalo Sodišče EU, je izpostavilo vprašanje, ali madžarsko pravo omogoča obnovo postopka pravnomočne odločbe zaradi pravnega stališča iz sodbe nacionalnega sodišča. Le če je temu tako, bi morala biti enaka možnost obnove postopka v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti v enakih okoliščinah zagotovljena tudi za uskladitev s pravom EU, kakor ga je razlagalo s prejšnjo sodbo Sodišča EU, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Zaključek
Sklenilo je, da iz predstavljenega tako jasno izhaja, da v nacionalni ureditvi, v kateri obnova sodnega postopka ni mogoča iz razloga upoštevanja pravnih stališč iz sodb sodišč države članice (na primer vrhovnega sodišča, ustavnega sodišča), to ni zahtevano niti za primer stališč iz sodbe Sodišča EU, ki bi bila v navedeni zadevi lahko upoštevna.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
