Če so s sodno odločbo stranki prisojena sredstva, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, s strani slednje nakazana na odvetnikov (fiduciarni) račun, v davčnopravnem smislu ni mogoče šteti, da jih je prejel sam odvetnik kot svoj dohodek, je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu v zadevi X Ips 8/2017 z dne 13. septembra 2023.
Vrhovno sodišče je uvodoma zapisalo, da je za obdavčitev ključno pravno razmerje z ustrezno ekonomsko vsebino, ki ga kot podlago za obdavčenje določa zakon. To velja tudi za obdavčitev dohodkov odvetnika, ki jih ta ustvari s svojim delom pri zastopanju strank. Navedeno plačilo temelji na pogodbenem razmerju med odvetnikom in stranko, v katerem se v skladu s predpisi določi tudi njegova višina in je torej podvrženo obdavčitvi dohodkov v zvezi z opravljanjem dejavnosti (46. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in nasl. ter določbe Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2)) oziroma obdavčitvi z davkom na dodano vrednost (DDV) (po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV-1)), je pojasnilo Vrhovno sodišče.
Po presoji slednjega je treba to, ali je odvetnik prejel obdavčljiv dohodek oziroma ali je bila opravljena obdavčljiva transakcija, ugotoviti v vsakem primeru posebej glede na navedeno pravno razmerje. Tako je na prvem mestu treba upoštevati, da procesnih dejanj v sodnem postopku, vključno z uveljavljanjem zahtevka za povračilo stroškov, odvetnik ne opravlja v svojem imenu, temveč le v imenu stranke, ki jo zastopa, in tudi za njen račun. Tudi odločitev sodišča, tako v glavni stvari kot o stroških postopka, ureja razmerje med strankami postopka, ne med njihovimi odvetniki, seveda pa tudi ne med stranko in odvetnikom (pooblaščencem) nasprotne stranke. Enako velja za sodno poravnavo. Če so s sodno odločbo stranki prisojena sredstva, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, s strani slednje nakazana na odvetnikov (fiduciarni) račun, v davčno pravnem smislu ni mogoče šteti, da jih je prejel sam odvetnik kot svoj dohodek, temveč jih je prejel za stranko le kot začasni imetnik teh sredstev in mora tako prejeta sredstva tudi nadalje izročiti stranki. Taka sredstva ne povečujejo premoženja (ekonomske moči) odvetnika in torej v davčnem smislu ne preidejo v njegovo premoženjsko sfero, je bilo jasno Vrhovno sodišče. Razložilo je, da zato tudi ni mogoče šteti, da so lahko podlaga za obdavčenje z dohodnino na dohodke iz dejavnosti, prav tako pa ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV, saj transakcija med nasprotno stranko in odvetnikom niti ni nastala. Sredstva, ki jih na podlagi sodne odločbe prejme odvetnik od nasprotne stranke za svojo stranko, lahko postanejo dohodek odvetnika samo, če je to s stranko izrecno dogovorjeno (18. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv)). Tudi v tem primeru pa je treba šteti, da je odvetnik to prejel od stranke, ki jo zastopa, in to na podlagi in v okviru njunega medsebojnega pravnega razmerja, je razlogovalo Vrhovno sodišče.
Dalje je pojasnilo, da ker odvetnik v davčnopravnem smislu teh sredstev ne prejme, tudi pri njihovem nadaljnjem prenosu (nakazilu, izplačilu) stranki ne gre za izplačilo dohodka s strani odvetnika kot plačnika davka v smislu 12. in 57. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) oziroma 125. člena ZDoh-2. To velja tudi za izvršitev sodne odločbe, ki se nanaša na stroške, ki so na njeni podlagi prisojeni zastopani stranki in plačani s strani nasprotne stranke. Navedeno je tudi sicer logično, saj zastopana stranka ne opravlja storitev za odvetnika, na podlagi česar bi od njega prejemala plačilo kot obdavčljiv dohodek, temveč (kvečjemu) obratno, je dodalo Vrhovno sodišče.
Glede na to po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb, na podlagi katerih se opravi izplačilo sredstev s strani ene stranke drugi stranki, ne more biti predmet presoje davčnih organov v davčnem postopku zoper odvetnika ter to za vprašanje njegove obdavčitve tudi ni bistveno. Navedena sredstva so v celoti namenjena stranki, ki je tudi edini subjekt, ki jih prejme v davčnopravnem smislu. Zato se vprašanje (ne)obdavčitve navedenih sredstev kot dohodka po mnenju Vrhovnega sodišča lahko nanaša le na obdavčitev stranke kot davčnega zavezanca.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da je višina plačila stranke odvetniku za njegovo delo odvisna od pravnega razmerja med njima. Predpisi tudi ne izključujejo, da odvetnik delo za stranko opravi brezplačno, saj je to tradicionalen in časten del opravljanja odvetniškega poklica. Za to odločitev odvetnik ni dolžan preverjati premoženjskega stanja stranke ali tega posebej utemeljevati. Razmerje med odvetnikom in zastopano stranko je lahko neodplačno ter torej, tako z vidika davka na dohodek kot tudi DDV, neobdavčeno. Z DDV je mogoče obremeniti le ekonomsko dejavnost, ki je – kot je to navedlo Vrhovno sodišče – po presoji Sodišča Evropske unije transakcija, opravljena za plačilo, za to pa je potrebna neposredna zveza med tem opravljanjem storitev in plačilom, ki ga davčni zavezanec dejansko prejme. Takšna neposredna zveza obstaja le, če med izvajalcem in prejemnikom obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika, je razlogovalo Vrhovno sodišče. Podobno po naziranju slednjega velja, če stranka ni dolžna plačati odvetniku za njegove storitve, ker je plačilo zastopanja stranke prevzela druga fizična ali pravna oseba (na primer sindikat za svoje člane). To pomeni, da se kot dohodek odvetnika obdavčuje (le) plačilo s strani take osebe in na podlagi pravnega razmerja med njima. Enako velja za obdavčitev te transakcije z DDV, saj obdavčljiva transakcija med odvetnikom in zastopano stranko tudi v takem primeru ne nastane.
Končno je Vrhovno sodišče poudarilo, da v nobenem primeru v pravno razmerje med odvetnikom in stranko ne posega priglasitev stroškov v sodnem postopku oziroma sodna odločba o njihovem plačilu (na primer 151. člen in nasl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), ter ta okoliščina takšnega razmerja tudi ne more sama po sebi spremeniti ali preoblikovati. Kot navedeno, vsebuje odločitev o obveznosti povračila stroškov v sodni odločbi le odločitev o razmerju med strankami postopka in o tem, katera od strank je dolžna kriti katere stroške ali jih povrniti nasprotni stranki, in v tem okviru ne podeljuje upravičenj ali dolžnosti neposredno njihovim odvetnikom (pooblaščencem), je zaključilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
