Upravno sodišče je v primeru spremenjene pravne podlage za odločitev dolžno tožniku zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi X Ips 13/2023 z dne 22. novembra 2023.
Oris dejanskega stanja
Finančna uprava (v nadaljevanju: davčni organ) je na podlagi ugotovitev v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožnici z odločbo naložila v plačilo davek na dodano vednost (DDV) v višini 53.063,78 evra in pripadajoče obresti, ker je ugotovila, da se je tožnica v pogodbah o oddaji vozil nepravilno sklicevala na oprostitev po prvem odstavku 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in pravnim osebam, ki jim je oddajala vozila, ni obračunala DDV. Po ugotovitvah davčnega organa se je namreč storitev le formalno zaračunavala družbam iz Slovaške, Nemčije in Hrvaške, saj so bili dejanski uporabniki teh vozil davčni zavezanci iz Slovenije, tem pa bi morala tožnica obračunavati tudi DDV. Šlo je torej za zlorabo po četrtem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ministrstvo za finance je tožničino pritožbo zavrnilo. Prav tako je Upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo v upravnem sporu. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam davčnega organa in stališču, da se obdavčitev opravi po ekonomski vsebini, a ne na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, temveč na podlagi tretjega odstavka istega člena.
Dopuščeno revizijsko vprašanje
Vrhovno sodišče je zato dopustilo revizijsko vprašanje, ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa.
Razlogovanje Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je osrednje vprašanje pričujočega primera vprašanje procesnega prava, pomembnega za zagotavljanje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) v primeru, ko sodišče odloči na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V skladu s to določbo sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, če spozna, da je izpodbijani akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge sodišče navede v sodbi, je ureditev povzelo Vrhovno sodišče.
Pojasnilo je, da ta določba sodišču omogoča, da v veljavi obdrži odločitev upravnega organa kot zakonito, čeprav oceni, da je obrazložena z zmotnimi razlogi. Pravilne razloge, s katerimi odpravi ugotovljeno nepravilnost v izpodbijanem upravnem aktu, mora sodišče zato navesti v obrazložitvi zavrnilne sodbe. Pri tem pa je po oceni Vrhovnega sodišča bistveno, da tožnika ne prikrajša za procesne pravice, ki bi mu bile sicer zagotovljene v upravnem postopku ob spremenjeni pravni podlagi za odločitev. Sodišče mu mora zato omogočiti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (v pričujoči zadevi z vidika nove pravne kvalifikacije tožničinih ravnanj), in tako zagotoviti učinkovito uveljavljanje njegovih pravic. Ta dolžnost sodišča je po navedbah Vrhovnega sodišča odslikava strankinega ustavnoprocesnega jamstva, ki izhaja iz 22. člena URS, v skladu s katerim je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ter pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je predpogoj za uresničitev pravice do izjave na področju pravnih (s tem pa tudi morebitnih dejanskih) naziranj, da tožnik lahko spozna, po katerih pravnih podlagah bo sodišče presojalo utemeljenost tožbe. V primeru ugotovitve, da bi bilo treba v sporu uporabiti pravno podlago, ki ni bila predmet presoje že v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta niti je tožnik v tožbi ni navajal, ga mora po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče na to opozoriti in mu tako omogočiti, da se pred odločitvijo o njej izreče – bodisi na naroku za glavno obravnavo bodisi v pisni vlogi. Namen tega informiranja je preprečiti, da bi odločitev sodišča za tožnika pomenila presenečenje, to je položaj, ko mu ne bi bilo mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogel in moral računati, je razložilo Vrhovno sodišče.
To je dalje opozorilo, da je od tega, katero pravno normo sodišče uporabi za podlago svoje presoje, odvisno tudi, katera dejstva in okoliščine so pravno pomembne za odločitev, takšne pa niso nujno samo te, ugotovljene v dosedanjem postopku. Vrhovno sodišče je zato poudarilo, da je tudi v upravnem sporu tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj), ter s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran (52. člen ZUS-1). Po drugi strani opisano vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva (t. i. odprtega sojenja), je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Ob tem je dodalo, da iz ustaljene sodne prakse tega sodišča še izhaja, da pravici stranke do izjave v postopku kot elementu kontradiktornega sodnega postopka ustreza obveznost sodišča, da se z vsemi (v pojasnjenih okoliščinah torej tudi z dodatnimi) navedbami stranke seznani, pretehta njihovo upoštevnost in se do navedb, ki so za odločitev bistvene, v obrazložitvi sodbe opredeli. Ker je sestavni del pravice do izjave predlaganje dokazov za ugotavljanje dejstev oziroma okoliščin, ki so odločilne za uporabo druge pravne podlage za odločitev, se mora sodišče opredeliti tudi do strankinih dokaznih predlogov, je še izpostavilo Vrhovno sodišče.
Odgovor na revizijsko vprašanje
Glede na predstavljeno je na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo pritrdilno, kar pomeni, da je bilo Upravno sodišče zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
