c S

O začetku teka roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi

19.06.2024

Zakonska ureditev, ki bi določala, da rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) začne teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi, ne pa šele po poteku enotedenskega roka iz 8. člena Uredbe št. 1393/2007 (zavrnitev sprejema pisanja zaradi neustreznega jezika), bi naslovnika prikrajšala tako za polni učinek enotedenskega roka za zavrnitev pisanj iz Uredbe št. 1393/2007 kot tudi za osemdnevni rok iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-648/23, Up-738/20, U-I-344/20 z dne 9. maja 2024.

Uvod

Ustavno sodišče je pojasnilo, da sodbe Sodišča EU (in s tem razlaga prava EU) v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju EU veljajo erga omnes in so torej zavezujoče za nacionalna sodišča, ki odločajo o enakem problemu. Iz prakse Sodišča EU izhaja, da imajo (praviloma) tudi ex tunc učinek.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugovor pritožnice zavrglo, ker je bil vročen (štiri dni) po preteku roka iz 9. člena ZIZ. Štelo je, da je rok za ugovor pritožnici začel teči hkrati z vročitvijo sklepa o izvršbi. Iz pritožničinih očitkov pa je izhajalo, da je izpodbijanim sklepom v bistvu očitala, da je bil rok za ugovor zanjo prekratek in da ji je bila zato kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker sta se rok za ugovor in rok za zavrnitev pisanj iztekla sočasno.

Presoja Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je zato zapisalo, da v postopku z ustavno pritožbo preizkusi, ali je sodišče z razlago zakonu dalo vsebino, ki je z vidika katere od človekovih (ustavnih) pravic nesprejemljiva (t. i. Schumannova formula). Sodišče z razlago zakona temu ne sme dati vsebine, ki je ne bi smel določiti tudi zakonodajalec. Ustavno sodišče torej pri tem opravi preizkus, ali bi v primeru, da bi že sam zakon izrecno vseboval takšno pravilo, kot ga je z razlago zakona izreklo sodišče, tak zakon zaradi neskladnosti z Ustavo Republike Slovenije (URS) moralo razveljaviti. Ustavno sodišče se je moralo glede na to opredeliti do vprašanja, ali bi bilo v neskladju z URS, če bi zakon izrecno določil, da začetka teka obeh prej navedenih rokov sovpadata. Po oceni Ustavnega sodišča je odgovor na tako vprašanje pritrdilen.

Ustavno sodišče je razlogovalo, da URS v 25. členu zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Smisel tega ustavnega zagotovila po besedah ustavnih sodnikov ni le v tem, da posamezniku zagotavlja pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč zlasti v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Listina EU o temeljnih pravicah v prvem odstavku 47. člena zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Kot je po navedbah Ustavnega sodišča pojasnilo Sodišče EU v zadevi LKW WALTER Internationale Transportorganisation AG proti CB, DF in GH, ta pravica zagotavlja, da so posamezniki v celoti upravičeni do rokov, ki jih priznava nacionalno pravo za uveljavljanje procesne pravice zoper vročeno pisanje.

Ustavno sodišče je dalje razlogovalo, da zakonska ureditev, ki bi določala, da rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZIZ začne teči že z vročitvijo sklepa o izvršbi, ne pa šele po poteku enotedenskega roka iz 8. člena Uredbe št. 1393/2007 (zavrnitev sprejema pisanja zaradi neustreznega jezika), bi naslovnika prikrajšala tako za polni učinek enotedenskega roka za zavrnitev pisanj iz Uredbe št. 1393/2007 kot tudi za osemdnevni rok iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ. Takšna ureditev bi po oceni Ustavnega sodišča naslovniku sodnega pisanja onemogočila, da bi vložil ugovor v roku osmih dni po tem, ko bi se že seznanil z vsemi potrebnimi informacijami v jeziku, ki ga razume, in da bi lahko pravočasno pripravil učinkovito obrambo in vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. To bi pomenilo poseg v naslovnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Zatem je opozorilo, da dopustnost posega v človekovo pravico presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena URS). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen URS) oziroma s splošnim načelom sorazmernosti. Ker pa za takšen poseg v pravico vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi kot tudi v pravico do zavrnitve vročitve pisanj po Uredbi št. 1393/2007 izvršilni sodišči nista navedli ustavnopravnih razlogov in tudi sicer ni videti za takšen poseg ustavno dopustnega cilja, pomeni, da presojana ureditev ne bi izpolnjevala že prvega pogoja, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva URS (tretji odstavek 15. člena URS), je zaključilo Ustavno sodišče.

Zaključek

Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa izvršilnega sodišča pritožnici kršila pravico iz 25. člena URS, upoštevaje tudi prvi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato je sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Pripravil: Patricij Maček


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.