Ustavno sodišče je – upoštevajoč polje proste presoje zakonodajalca, dejstvo, da je imel ta zaradi prenehanja delovanja vojaških sodišč kot zveznih sodišč tudi stvarno utemeljen razlog, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč, ki so bila pristojna za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, dopustil vložiti le v korist slovenskih državljanov, ki so bili pravnomočno obsojeni pred vojaškimi sodišči, ter ker so v položaju obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči vsebinske razlike – v odločbi v zadevi U-I-184/19 z dne 19. oktobra 2023 presodilo, da drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS).
Uvod
Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je ZKP v prehodnih in končnih določbah določil posebne pogoje za vložitev izrednih pravnih sredstev, pod katerimi jih je bilo dopustno vložiti zoper obsodilne sodbe sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. junijem 1991 oziroma pred uveljavitvijo ZKP, zaradi odprave na podlagi predpisov jugoslovanskih oblasti izrečenih krivičnih sodb in poprave njihovih posledic. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako dopustno vložiti pod naslednjimi pogoji:
1. Ne glede na rok iz tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi ZKP (559. člen ZKP).
2. Zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje Slovenije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, se sme, po določbah ZKP, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni (prvi odstavek 560. člena ZKP).
3. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, po določbah ZKP vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991 (drugi odstavek 560. člena ZKP).
V nadaljevanju je Ustavno sodišče spomnilo, da drugi odstavek 14. člena URS določa, da so pred zakonom vsi enaki. Po ustaljeni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, če pa take položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, ki je predmet zakonskega urejanja. Prvo vprašanje pri presoji skladnosti ureditve z načelom enakosti pred zakonom je torej, ali zakon (bistveno) enakih položajev ne ureja enako, je pojasnilo Ustavno sodišče. Zapisalo je, da je glede na drugi odstavek 560. člena ZKP dovoljeno v korist slovenskega državljana, ki je bil pred osamosvojitvijo pravnomočno obsojen na območju druge republike nekdanje Jugoslavije, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je šlo za sodbo vojaškega sodišča. Zato je položaj obsojencev različno urejen glede možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva v njihovo korist, je ugotovilo Ustavno sodišče.
Razložilo je, da v povezavi z odpravo posledic predpisov jugoslovanske povojne komunistične oblasti s področja kaznovalnega prava zakonodajalec po ustavnosodni presoji uživa polje proste presoje. To se po navedbah Ustavnega sodišča med drugim nanaša tudi na področje urejanja izrednih pravnih sredstev, na katerem ima polje proste presoje glede vprašanj, ali bo določil posebno pravno sredstvo ali omogočil uporabo obstoječih izrednih pravnih sredstev, kako širokemu krogu upravičencev bo dovolil vložiti pravno sredstvo brez sodelovanja državnega tožilca, kakšen rok za vložitev pravnega sredstva bo upravičencem na voljo ter ali bo izredno pravno sredstvo dopustil le zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območje Slovenije, ali pa tudi zoper sodbe in odločbe organov, ki so bili pristojni za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Pri tem je Ustavno sodišče opozorilo, da čeprav spadajo ta vprašanja v polje zakonodajalčeve proste presoje, pa je že večkrat presodilo, da ureditev pravnih sredstev, ki jih je zakonodajalec namenil sodni rehabilitaciji po krivici obsojenih oseb, ni bila v skladu s 14. členom URS.
Ustavnosodna presoja
Zadeva U-I-46/96
Ustavno sodišče je ocenilo, da je o podobnem vprašanju, kot se je zastavljalo v pričujoči zadevi, že odločilo v odločbi v zadevi U-I-46/96 z dne 19. junija 1997. Zato je zadevo povzelo. Zapisalo je, da je po uzakonitvi ZKP zakonodajalec sprejel še Zakon o popravi krivic (ZPKri), s katerim je uzakonil posebno pravno sredstvo revizije, in sicer so smeli revizijo upravičenci pod dodatnimi pogoji iz 22. člena ZPKri vložiti zoper sodbe, ki so bile izdane v času od 15. maja 1945 do 2. julija 1990 na območju Slovenije. Pobudniki, bivši politični zaporniki na Golem otoku, so ureditev v ZPKri izpodbijali, ker naj bi bila v neskladju z načelom enakosti pred zakonom, saj jim je omogočala, da so pridobili status političnega zapornika ter izhajajoče pravice do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali so bili politično zaprti v sodnem ali upravnokaznovalnem postopku, in pod določenimi pogoji tudi ne glede na to, ali je postopek tekel na območju Slovenije. Po drugi strani je bila revizija, ki bi jim omogočila sodno rehabilitacijo, dopustna le zoper sodbe z območja Slovenije. Po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec s tem, da je revizijo dopustil le zoper sodbe, izdane na območju Slovenije, ni ravnal arbitrarno. Ker so bili prav vsi pobudniki politično zaprti po postopkih, izvedenih v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, pa niso izkazovali pravnega interesa za izpodbijanje navedene ureditve. Kljub temu je Ustavno sodišče tedaj primerjalo ureditev revizije po ZPKri z ureditvijo zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP. Ugotovilo je, da je zakonodajalec pri določanju slednje izhajal iz premise, da mora država na prvem mestu zagotoviti varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter popravo tistih njihovih kršitev, ki so jih storili njeni organi. Zato je namenil izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodnih odločb, ki so jih izdale jugoslovanske komunistične oblasti, le osebam, obsojenim na ozemlju Slovenije, z izjemo iz drugega odstavka 560. člena ZKP, ki se nanaša le na sodbe vojaških sodišč. Za to izjemo je Ustavno sodišče ocenilo, da je položaj obsojencev pred vojaškimi sodišči deloma sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, saj da so v obeh skupinah primerov kazenske sankcije izrekali organi iste države, vendar naj bi v navedenih primerih razlikovanje utemeljevalo dejstvo, da je že sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času, in zato tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi, nezdružljiv z drugim odstavkom 126. člena URS. S tem je po vsebini že odgovorilo na obravnavano vprašanje dopustnosti razlikovanja med obsojenci, je navedlo Ustavno sodišče.
Zadeva U-I-54/07
Ustavno sodišče se je dalje ukvarjalo z odločbo v zadevi U-I-54/07 z dne 20. septembra 2007 glede ureditve revizije po noveli D ZPKri. Zapisalo je, da je zakonodajalec ob sprejetju ZPKri izhajal iz načela teritorialne suverenosti in vložitev revizije najprej dopustil samo zoper sodbe, ki so bile izdane na ozemlju Slovenije. Ko je z novelo D ZPKri po eni strani sicer razširil dopustnost vložitve revizije na sodbe, izdane na ozemlju drugih držav naslednic nekdanje Jugoslavije, se je po drugi strani omejil le na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je tedaj ocenilo, da je to razlikovanje v položaju obsojencev v neskladju z drugim odstavkom 14. člena URS. Med drugim se je sklicevalo na dejstvo, da iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog za to, da se je zakonodajalec ob širitvi možnosti vložitve revizije omejil samo na sodbe vojaških sodišč, v postopku presoje skladnosti ureditve z URS pa se je skliceval samo na suverenost držav naslednic, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, tudi ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med obsojenci.
Ustavna skladnost drugega odstavka 560. člena ZKP
Vendar pa po presoji Ustavnega sodišča stališča iz odločbe v zadevi U-I-54/07 z dne 20. septembra 2007 ne morejo biti v celoti upoštevna za odločanje v pričujoči zadevi. Namen ZPKri je po prepričanju ustavnih sodnikov specifičen, saj ureja zlasti položaj bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja (1. člen ZPKri), drugi odstavek 560. člena ZKP pa zaradi povezave s splošnimi pogoji za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP omogoča preizkus zakonitosti sodb jugoslovanskih sodišč onkraj omenjenega specifičnega namena ZPKri in zaradi vsakega kaznivega dejanja. Poleg tega je zakonodajalec po oceni Ustavnega sodišča ob sprejemanju ZKP ravnal drugače kot ob sprejemanju novele D ZPKri. Bistvo drugega odstavka 560. člena ZKP je bilo v zapolnitvi vrzeli, ki je za obsojence nastala z osamosvojitvijo in odpravo vojaških sodišč v mirnem času. Po presoji Ustavnega sodišča med takim zakonodajalčevim ravnanjem pri sprejetju izjeme od načela, naj država naslednica najprej poskrbi za popravo krivic, povzročenih zaradi delovanja jugoslovanskih oblasti na njenem ozemlju, ter ciljem, da zagotovi obsojenim slovenskim državljanom neko pravno sredstvo zoper sodbe sodišč, ki so zaradi razpada federacije dejansko prenehala delovati, obstaja razumna zveza. Tako ravnanje zakonodajalca tudi ni arbitrarno, je prepričano Ustavno sodišče.
Po presoji slednjega pa je razlika med položajem obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči tudi vsebinska. Pojasnilo je, da je že zakonodajalec primerjal sodbe vojaških sodišč s političnimi procesi in sodbami po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (ZSNČ), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo v zadevi U-I-248/96 z dne 30. septembra 1998 presodilo, da so njegove določbe, kolikor so bile zaradi nedoločnosti podlaga za arbitrarno uporabo zakona, v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih že v času uveljavitve ZSNČ priznavali civilizirani narodi. Glede na to, da je zakonodajalec za navedene zadeve najprej načrtoval revizijo po uradni dolžnosti, je šlo po njegovi oceni pri sodbah vojaških sodišč za del zadev, v katerih obstaja posebna potreba po rehabilitaciji obsojencev. Upoštevne pa so tudi navedbe Vlade, da so vojaška sodišča sprva sodila tudi po Uredbi o vojaških sodiščih, ki je bila deloma v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi načeli, in da so bila pristojna za sojenje civilnim osebam, pri čemer organizacijsko niso bili zagotovljeni vsi pogoji za pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem oziroma so bili ti standardi bistveno nižji, kot je veljalo za sojenje pred republiškimi sodišči. Glede na predstavljeno je po oceni Ustavnega sodišča razumno razlikovanje med pravnim položajem obsojencev glede možnosti sodne rehabilitacije. Ker pa so bile sodbe po ZSNČ izrečene samo na območju Slovenije in ker je zakonodajalec že ob sprejetju ZKP predvidel, da bo vprašanja političnih procesov urejal v ZPKri, je v drugem odstavku 560. člena ZKP širša dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, povezana s preostalimi zadevami, torej sodbami vojaških sodišč. Za slovenske državljane, obsojene pred vojaškimi sodišči na območju drugih republik, so bile v prehodnih in končnih določbah ZKP posebej urejene tudi možnosti vložitve zahteve za izredno omilitev kazni in zahteve za obnovo postopka, je pojasnilo Ustavno sodišče.
Glede na navedbe vlagatelja je obrazložilo še, da so razlike med posameznimi pravnimi sredstvi po noveli L Zakona o prekrških (ZP), ZPKri in ZKP občutne. Tudi upoštevajoč različno vsebino izrednih pravnih sredstev zato po presoji Ustavnega sodišča drugi odstavek 14. člena URS ne zahteva izenačitve položajev obsojencev iz drugega odstavka 560. člena ZKP glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškimi ali drugimi sodišči.
Zaključek
Ustavno sodišče je tako, upoštevajoč (1) polje proste presoje zakonodajalca, (2) dejstvo, da je imel ta zaradi prenehanja delovanja vojaških sodišč kot zveznih sodišč tudi stvarno utemeljen razlog, da je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe sodišč, ki so bila pristojna za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, dopustil vložiti le v korist slovenskih državljanov, ki so bili pravnomočno obsojeni pred vojaškimi sodišči, in (3) ker so v položaju obsojencev pred vojaškimi in drugimi sodišči vsebinske razlike, ki so povezane s prepovedjo ustanavljanja vojaških sodišč v mirnem času iz drugega odstavka 126. člena URS ter z nastankom in organizacijskimi pogoji za sojenje pred vojaškimi sodišči, pri čemer je upoštevalo drugačno pravno ureditev drugih izrednih pravnih sredstev, ki so namenjena popravi krivic in uresničevanju pravice obsojencev do sodne rehabilitacije, presodilo, da drugi odstavek 560. člena ZKP ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena URS.
Pripravil: Patricij MačekČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
